Otroci so zelo sposobni ozaveščanja, vendar NE PREKO MOJEGA VODSTVA.

 

Dolgo sem premišljevala, zakaj ne morem delati direktno z otroki. Mislila sem, da gre samo za mojo nesposobnost. Sčasoma sem dojela, da gre za nekaj čisto drugega. 

 

Čeprav nam ženskam to ni po volji, moram reči, da je na prvem mestu mati odgovorna za otroka. 

Ta odgovornost je prisotna tudi takrat, ko gre “samo za seks”. Namreč, žena odloča, ali gre in s kom gre v spolni odnos, ki ima tudi ob zaščiti riziko zanositve. Tudi pri zanositvi “po nesreči” je na ženski, da se odloči, ali je pripravljena sprejeti tega otroka ali pa ne. 

 

Sprejemanje materinstva pomeni sprejeti utelešenje ene “božja iskra” skozi njo. Ali pa, kot jaz rečem: en “centralni računalnik” skozi njo ustvari svoj “terminal”. S pomočjo “terminala” bo ta “iskra” nadaljevala svoje učenje in raziskovanje na materialni ravni.

 

Sprejetje otroka vleče za sabo polno predanost in odgovornost. To ni samo telesna obveza, ki se konča s porodom. Tudi ni samo zakonska obveznost, ki se konča s polnoletnostjo otroka. 

To je obveza na vseh nivojih in se konča šele takrat, ko otrok postane kompletno, zrelo in samostojno bitje.

Ker ta eksponent – OTROK −  potrebuje čas, da se razvije, se centralni računalnik tega novega bitja priklopi na MATER. Daje ji potrebno psihofizično sposobnost in moč ter ji pomaga in jo vodi, da pravilno izpolni svojo vlogo. Njena vloga je končana, ko je otroka pripeljala do stanja spremnosti, pripravljenosti in sposobnosti povezati se s svojim centralneim računalnikom in s tem postati kompletno, zrelo in suvereno bitje. 

 

Zaradi popularne miselnosti, ki popolnoma reže vse, kar je “božje”, to stanje se nikoli ne bo doseglo in ženska ostane ujeta za vedno zaradi sprejete a neizpolnjene obveznosti.

 

Torej, vlogo matere ne more prevzeti noben drugi človek, tudi oče otroka ne. 

Preprosto povedano: edino mati ima primeren instinkt za svojega otroka.

 

Jaz ne smem, pa tudi ne bi mogla, izriniti matere in se sama izmišljevati, kaj je za tega otroka potrebno. Moja vloga je, da ženski, ki je prevzela odgovornost za to novo bitje, pomagam, da bo izpolnila svojo OBVEZNOST tako, kot je treba.

 

Imeti otroka je tudi MOŽNOST (nagrada!).

Specifično stanje nosečnosti motivira in odpira mater, da se tudi ona poveže s svojim višjim JAZ-em. 

 

Tako, delajoč za otroka, dela tudi zase in obratno.

Ne morem svojega otroka naučiti npr. angleščine, če jo sama ne obvladam. Če pa želim otroku pomagati, bom motivirana, da se tudi sama naučim. In od tega bom pozneje tudi sama imela koristi.

Tako je to tudi takrat, ko gre za osebnostno in duhovno rast a v interesu zdravja. Mati pomaga svojem otroku tako, da skozi sebe predeluje probleme, ki jih ima (tudi) njen otrok.

 

Narodni izrek pravi, da jabolko ne pade daleč od jablane. O tem govori tudi genetka. To pa pomeni, da vse kar ima otrok, ima tudi mati.

V tej terapiji mati skozi sebe predeluje otrokove hudičke in druge nepridiprave. Če je v primernem momentu naredila potrebno lekcijo, se otrok v parih urah bistveno spremeni, čeprav se z otrokom sploh nismo ukvarjali. Lahko tudi, dobesedno čez noč, ozdravi težke bolezni (lastne terapevtske izkušnje). 

 

Se je pa zgodilo še nekaj, kar je tudi mene zelo presenetilo.

Matere so mi pripovedovale, kako so njihovi majhni otroci ozaveščali. V spontanem pogovoru samih s sabo so se “obračunavali” s svojimi hudobijami, čeprav jim nihče ni razlagal o metodah ozaveščanja.  

 

Materam je hitro postalo jasno, kako je njihova pravilna vsmerjenost od ključnega pomena ne samo za zdravje njihovih otrok temveč od tega je odvisten njihov celotni psihofizični in osebnostni razvoj. 

 

Če otrok potrebuje terapijo, seveda, moram osebno upoznati tudi njega. Naprej mi je v ospredju mati in njene "domače naloge", skozi katere otrok v kratkem času ozdravi.

 

Poskusite še sami, saj ničesar ne tvegate, razen nekaj svojega ega.