Blog

Svet iz drugačne perspektive

ZGUBLJENA TEKMA S ČASOM


Čeprav je moje prvo ozaveščanje bilo že v tretjem razredu gimnazije, po čem so mi za vedno izginili glavoboli, jaz sem še naprej ostala popolnoma materialistična. To se je dogajalo nekje 1972-73 leta, ko pri nas o duhovnosti in alternativnih metodah še nismo slišali nič.

Po tem sem postala absolutni zaljubljenik v medicino in v znanost, s čemer sem se že na faksu začela ukvarjati (VEč O TEM). S cerkvijo, z bogom in duhovnostjo nisem imela nobene veze.


Ne spominjam se več natančno, ali je to bilo še predenen sem začela eksperimentirati s homeopatijo ali pe že med tem. Vračala sem se iz službe v Kostanjevici in ravno sem prevozila križišče pri »Križaju« ko sem v sebi začutila (»zaslišala«) opozorilni glas, ki me je kregal in preganjal, da je skrajnji čas da se končno odločim ali hočem stopiti naprej, ker se mudi in ker bo prepozno če bom še zavlačevala.

Na podlagi tega je v meni nastala ihta, ki me je preganjala. Čutila sem, da se mudi nisem pa vedela kam in zakaj.


Ko je prišlo do vojne, sem mislila da se je zato mudilo vendar ihta v meni je ostal tudi naprej. To so čutili tudi moji pacienti, ki sem jih »preganjala«. Veliko so mi prigovarjali, saj nihče ni vedel razloga, kam se mi pravzaprav mudi. Tudi jaz ne. Samo sem čutila, da moramo zelo pohiteti.

V zadnjih letih je postajalo vse bolj jasno zakaj je bilo potrebno hiteti, je pa še vedno vse to bilo na neki teoretski ravni. Sedaj pa se mi je sestavila slika tudi na konkretni, materialni ravni. Mudilo se je reševati ker je, nekjer pred 5-6 leti kolo človekove psihofizične, duhovne, osebnostne in mentalne evolucije bilo na najvišji točki in sm