top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

ZAČETEK KRIŽNE POTI HOMEOPATIJE V SLOVENIJI

Updated: Dec 18, 2022

3. del iz serije: SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM


Povezava do prvega dela je TUKAJ


Ne vem več kako je do tega prišlo, da me je prof.dr.Dražigost Pokorn začel prepričevati, da se prijavim za asistenta pri njem na Institutu za higieno in socialno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani. Imel je v načrtu, v okvirju svojega predmeta, vpeljati homeopatijo kot študijski predmet. Za uresničitev tega je hotel mene za asistenta in za predavatelja homeopatije. Povedal mi je, da zaradi doktorata znanosti imam vse pogoje biti asistent na fakulteti.


Prof.dr. Dražigost Pokorn je bil legenda. V Delu so, povodom njegove smrti napisali.

Najprej je bil kuhar. Po tem pa je postal zdravnik in tudi profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Bil je glavna avtorieteta za prehrano v Sloveniji.


Nisem hotela biti asistent na fakulteti. Z ene strani zato, ker sem hotela zdraviti, ne pa predavati. Z druge strani sem imela pred sabo svojega učitelja, ki pač ni bil toliko vešč na jeziku, imel pa je svojo posebno metodo. Imel je tudi znanja in izkušnje, pa tudi neko »drugačno« sposobnost, da je človek globoko razumel tudi to kar ni bilo jasno povedano, pa tudi takrat razumel, ko ni dovolj obvladal nemščine (kot je to bilo pri meni). Zato mi je on bil kot neka referenčna vrednost. Jaz sem se pa zavedala, da nisem sposobna ponuditi takšen nivo. Zato sem se upirala sprejeti vlogo predavatelja in odgovornost, ki sledi iz tega. Namreč: predavati drugim pomeni usmerjati generacije mladih v določeno smer. Če pa nisi na stvari tako kot bi moral biti, pomeni, da si zavajal ljudi in s tem ne samo njih, temveč tudi vse naslednje generacije odpeljal na krivo pot in s tem v propast. Zato si karmično odgovoren.


Torej, odklanjala sem biti asistent vendar profesor ni odnehal. Tako mi je v enem momentu kliknilo, da – kot je to že bilo pri drugih stvareh – če se bom lotila, bom tudi uspela speljati. Dejansko, ta vloga bi me prisilila, da se veliko bolj poglobim v to snov kot bi sicer.

Sedaj že vem, da je bilo boljše zame, da ta akademska smer ni uspela.


Nekje novembra 1991 sem dala prijavo/prošnjo za asistenta na Medicinski fakulteti. Normalno bi bilo, da mi odgovorijo po 1-2 tednih. Vendar odgovor sem dobila šele koncem januarja 1992. V njemu je pisalo, da me ne sprejmejo za asistenta ker sem starejša od 40 let. A 40. rojstni dan sem imela 4. januarja!!!

Sicer vsepovsod v svetu obstaja starostna meja za akademsko napredovanje in ta je res nekje okoli 40-ega lega starosti kandidata. Vendar to ni neki absolutni zakon, ki ga se ne bi smelo prekršiti. Pa tudi sicer, ko sem dala prošnjo, še nisem bila toliko stara.

Tudi zaradi drugih zadev, ki so se pripetile, je bilo jasno, da so v moji, bližajoči se mejni starosti našli »kulturni izgovor«, da me odklonijo in s tem minirajo načrte profesorja Pokorna.

Namreč, prof Pokorn me je povabil, da oddržim eno predavanje o homeopatiji na njegovem inštitutu za pripadnike fakultete. Ko sem prišla, prisotna je bila samo njegova tajnica. Ljubeznivo me je sprejela in je povedala, da se profesor opravičuje, da ne more biti zraven ... Prišlo je samo nekaj ljudi. Zagotovo jih ni bilo več kot 10-15. Večina je bila tistih, ki sem jih jaz obvestila o tem predavanju.

Na to pa je privihral tudi profesor. Bil je zelo prijazen do mene. Slučajno sem pa ujela njegovo prestrašeno, šepetavo vprašanje tajnici. Vprašal je kako to, da se je nabralo toliko ljudi!?

Iz tega mi je bilo jasno, da so ga zastrašili in se je očitno moral odločiti ali bo vztrajal in s tem letel s fakultete, ali se bo odpovedal načrta o uvajanju homeopatije na fakulteto. Mene pa ni hotel užaliti, saj sem se vpletla v vse to samo zaradi njegovega inzistiranja.

Da je profesor resno mislil to s homeopatijo dokazuje tudi to, da se je zavzel pri Mladinski knjigi, da so izdali mojo knjigico »Homeopatija« za katero je napisal uvod.


Kmalu za tem pa je Slovenijo preplavila lavina oglasov za homeopatska zdravila in terapije.

Racionalno bi rekli, da je ta dogodek s Pokornom in fakulteto omogočil, da se razpase mazaštvo. Če pa dodam samo ščepec paranoje, pa bi trdila, da so naklepno sami vodilni spodbudili, ali celo izzvali to lavino, ker na ta način so najbolj uspešno degradirali homeopatijo in vse in vsakoga, ki je bil povezan z njo. Z ene strani: zakaj bi plačal homeopata in za konzultacijo zapravil ure in ure, ko pa ti vsepovsod brezplačno stresajo »iz rokava« instant nasvete, in tudi razne pripravke ti ponujajo za drobiž. Z druge strani, tudi tisti, ki bi resno mislil, se je izgubil v tej množici ponudb. Vsa ta zmešnjava, ki se je tako močno porinila v ospredje je bila garancija, da se en pravi medicinski strokovnjak, niti slučajno ne bo niti dotaknil takšnega šrota, kot se je prikazovala homeopatija.


Nikakor mu se ne morem spomniti imena. Ko sem bila na specializaciji, on je bil asistent v bolnici Petra Držaja. Držal nam je SUPER predavanja iz kardiologije. Videlo se je, da obvlada stroko in tudi znal je predavati. Bil je super. Po tem je postal vpliven. In on je bil najhujši neprijatelj homeopatije. Kratek čas je bil tudi minister za zdravstvo pa so ga vrgli ČEPRAV JE IMEL POPOLNOMA PRAV. Ne vem, če je mogoče še kaj drugega ušpičil. Vem pa, da so ga v časopisih linčovali, ker je hotel zmanjšati število bolniških poselj—KAR PA JE BILO POPOLNOMA OPRAVIČENO. Namreč, bolnišnice so imela svoje taktike. Na primer, nikoli niso odpustile pacienta ob koncu tedna, da ne bi postelje preko vikenda ostale prazne. Redna praksa pa je bila tudi to, da so sprejemali v bolnišnico bolnike z ulcus crurisom (razjeda na nogah zaradi zamašenih ven). Pri teh NIKOLI ni bilo možno najti nobenega specifičnega vzroka za takšno stanje in nič drugega ni bilo za narediti, kot samo 1x dnevno previti rano. Vendar, takšne paciente so obdržani v bolnici tudi več meseci. In vsem so naredili tisoče preizkav, čeprav je bilo jasno, da se ne bo nič takega našlo, na kar bi bilo potreben poseben ukrap. Vendar, časopisom je bila potrebna senzacija in so sprožili linč proti njem.

Čeprav je bil neprijatelj homeopatije, jaz sem naprej spoštovala tega človeka in mi je bilo jasno, da takšen strokovnjak niti slučajno ne bo sprejel šrot, za katerega so trdili, da je to homeopatija.

Nisem bila v prijateljskih odnosih s prof Pokornom. In se nikoli ne bi spomnila prijaviti se za asistenta če me on specialno ne bi nagovarjal zaradi svojega načrta.

Vse je pa bilo narejeno, da bi onemogočili, da bi homeopatija v Sloveniji prišla na akademski nivo.


Sicer pa je bil še en incident, ki pa ni bil direktno povezan s homeopatijo. Namreč, v Zdravstvenem domu v Krškem sem dobila nalogo da prevzamem diabetike. Silno so me kritizirali, ker sem uporabila dietne liste, ki jih je izdal diabetološki institut v Zagrebu. Češ ono je Hravška a jaz naj uporabljam slovenske—tiste, ki jih je izdal PROFESOR POKORN. On je v Sloveniji bil galvni avtoritet na področju prehrane. Zato je bilo obvezno, da njega in samo njega vpoštevam.

In prof. Pokorn je organiziral tudi seminar alternativne prehrane za zdravnike. Vse to v okvirju svoje katedre na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

In sem šla do svojega direktorja prositi za prosti dan. Pustil me je, vendar mi je zabičil, naj nikomur ne povem kam grem. Povedal je, da je prejšnje leto Pokorn organiziral seminar alternativne prehrane za patronažne sestre in on je pustil sestre, ki so hotele iti na to. Pa je bil HUDO NAPADEN zaradi tega.

Torej, prof. Pokor—absolutni avtoritet – »bog i batina« za prehrano, ki postavlja doktrine, katerih je potrebno absolutno slediti. Linčan si, če za prehrano od XY kalorij ponudiš hrvaški jedilni list (ki ga je izdal Zagreški diabetološki inštitut, čigar vodja je bil v svetskih razmerah priznan strokovnjak), ker takšni jedilni listi naj ne bi bili primerni za slovenske želodčke temveč moraš dati izključno te, ki jih je postavil prof. Pokorn.

Vendar ko je isti ta Pokorn smatral pomembnim ukravjati se tudi z alternativno prehrano in je svojo visokocenjeno strokovnost ponudil tudi na tem področju, je bil PREPOVEDAN!!! Prepovedan od LAIKOV, saj nihče drugi v Sloveniji ni bil tako usposobljen za prehrano kot je bil on. In nihče drugi se ni proslavil tudi v tujini zaradi svoje strokovnosti na področju prehrane kot se je on. Pa so ga vse eno ti laiki prepovedali in zaničevali, ko je, na podlagi svojega visoko strokovnega mnenje menil, da je področje alternativne prehrane potrebno in primerno.


Sedaj, ko sem brskala po papirjih, da vam dam bolj točne podakte o tem kar sem pisala o homeopatiji, sem presenečena ugotovila, da sem pisala (in objavila) več tega, kot sem imela v spominu.

Namreč, kako sem začela s šolo za homeopatijo, sem začela tudi pisati. Saj v mojem značaju je vedno bila želja in potreba deliti z drugimi, na sploh znanje in izkušnje do katerih sem prišla, a drugi- slučajno- še niso. Ne vem zaradi česa, sem vedno bila napadena zaradi tega. Eni so trdili, da sem tečna, ko drugim vsiljujem, ko pa jih ne zanima. Drugi so mi prigovarjali, da se važim. Tretji pa, da saj nisem nič boljša (še nisem pravi strokovnjak) kot oni in zakaj bi me pa poslušali... Nihče pa ni hotel razumeti, da če bi vas imela za manjvredne od sebe, po tem ne bi vami ponudila »novi recept« o tem kako dobro »speči« svoje življenje, saj bi menila, da to samo jaz lahko obvladam, vi pa ne. In če bi hotela se važiti ali imeti profit, po tem pa ne bi z vami delila recept o tem kako pripraviti temveč vam drago prodajala gotove »piškotke«.

Poskušala sem razložiti tudi s tem, da smo vsi enako sposobni npr. voziti avto. Lahko ste vi veliko bolj sposobni za šoferja kot jaz. Vendar moj poklic je »biti učitelj v avtošoli«.

Pa me tudi takšen primer ni obvaroval nadaljnjih napadov in kritik.

Ja! Začela sem pisati takoj, ko sem stopila v to šolo – da bi vam s tem omogočila, da bi tudi vi hitro, čim prej in brez zamude stopali z mano.

Tudi sicer nisem smela biti več, kot »pol koraka« oddaljena od vas. Tako kot v šoli. En Einstein zagotovo ni sposoben majhne otroke naučiti poštevanke. Vendar ena učiteljica, ki ne zna neke visoke matematike, pa je sposobna tega. O svojih hibah pa govorim zato, da vidite, da sem jaz začela od tega na čem ste vi. Zato znam kako razmišljate, znam kako razumevate zadeve in kakšen je to stil življenja.

To je bil moj poklic in moja naloga, da poiščem pot naprej. In ko sem uspela najti pot in prehoditi eno etapo, sem to TAKOJ HOTELA PREDATI VAM. Jaz sem se za vsaki korak mogla krepko pomatrati. Vam bi to uspelo z lahkoto, če bi sledili mojim napotkom. Ne bi nič tvegali, saj vi niste mogli na "novo področje", dokler jaz nisem varno prišla ven iz tega.

Sporočala sem vam in kar naprej ponavljala (tudi skozi članke z naslovom »Avtodomar na stara leta«) da: če sem jaz uspela nekaj, kar je zame bilo nemogoče, če mi sledite, boste tudi vi uspeli to, kar je za vas sedaj videti nemogoče. Tudi to, kar sedaj pišem, nima za cilj samo dati ene pripoved za zabavo. Osnovni cilj mi je prikazati že prehojeno pot. Brez znanja in razumevanja preteklosti in tega, zakaj je sedaj tako kot je, ni možno pravilno stopati v prihodnost, ker boste do v neskončnost ponavljali iste napake in vse uničili, ter obtičali do konca, ker ne boste prepoznali izhod tudi, ko vam bo pred nosem.


Ko sem začela študirati v Nemčiji, sem takoj začela tudi pisati. Tako sem najprej leta 1991 v Časopisu Otrok in Družina objavila v 6 nastavaka članke o homeopatiji.

Zraven tega je objavljen moj članak v hrvaškem časopisu Alter (april 1991) in v slovenskem časopisu Aura (tudi april 1991).


Po tem sem ponudila članek o homeopatiji Zdravstvenem vestniku. Praktično sem prepričala tri znanstvena članka, ki so bili objavljeni v uradno priznanih medicinskih časopisih. Dobila sem grdo recenzijo. Na pol strani me je anonimni recenzent (prefinjeno) zmerjal. Smisal je bil, da če nekdo po toliko medicinskega študija v to verjame, ta je zmešan/nor.


Če pogledamo z logične strani konkretnega življenja, se lahko sprašujemo ali je ta recenzent bil tako hudoben ali tako veliki idiot. Namreč, če neki laik začne ponujati neko terapijo, je še razumljivo (ne pa opravičljivo!), če mu ne verjamejo in ga ne vpoštevajo. Nihče pa ne bi smel na ta način zaničevati nekoga zaradi njegovega mnenja do katerega je prišel na podlagi študija in raziskav, ko je ta enako tako (mogoče tudi bolj) usposobljen kot tisti, ki kritizira. Logično bi bilo premišljevati, da če usposobljen zdravnik, poznavalec principov znanstenega in raziskovalnega dela, ki mu, ravno zaradi tega ves čas »visi nad glavo Demoklijev meč«, ponuja nekaj novega, pa je mogoče le vredno prisluhniti mu. (Pa še profita nima zaradi tega!)

(PRIPOMBA: če laik zašuštra nekogaršnje zdravje, mu nič ne naredijo. Zdravniku pa hudo »gledajo pod prste« in tudi komaj čakajo priložnost, da bi ga obglavili – kot se je to zgodili dr. Darji Eeržen. Več o tem v naslednjem tekstu).


S takšnim mnenjem o meni ta recenzent ni zaničeval samo mene temveč (v prvi vrsti) še vse tiste profesorje in znanstvenike na fakultetah, klinikah in drugih primernih ustanovah, ki so mi dali doplome in priznanja o tem, da sem sposobna za ta poklic in znam znanstveno razmišljati in delati.

Zaničeval je tudi tiste svoje kolege, ki so odločali o kakovosti strokovnih časopisov in so te izbrali, ker so menili, da so dovolj kvalitetni.

Zaničeval je tudi recenzente, ki so te članke (ki sem jih jaz hotela prikazati) postavili v časopis.

In sevede zaničil je tudi tiste, ki so to delo naredil in objavili rezultate —nič kaj drugače in nič slabše kot kar drugi delajo raziskovalna dela in objavljajo npr. tudi o tem kako bodo liste špinače prisilili da ustvarijo celice srčne mišice (resnično! Bil je dokumentarec o tem pred nekaj časa!).

Naime, jaz sem samo prepričala te objavljene članke iz uradnih, in s strani fakultete v Ljubljani in Zagrebu izbranih časopisov. Dala sem na razpolago kot nekaj, o čem bi bilo le dobro raziskovati.


Ta isti moj članak so pa leta 1992 objavili v časopisu ZDRAVSTVENO VARSTVO na stani 297 (Strani so se pri tem časopisu začele številčiti na začetku leta in so se nadaljevale iz enega časopisa v drugega, do konca leta).


Moram pa pripomniti, da v oni »socialistični diktaturi« kjer naj bi bila strogo omejena pravica govora, sem lahko objavljala takšne članke. Od kdaj pa imamo to »demokracijo« in »svobodo govora« pa niti en edini članak nisem uspela spraviti v objavo. Poskušala sem neštetokrat pa so me vedno odklonili. Celo plačani oglasni članak niso sprejeli.


Ni problem, da en pravi strokovnjak ni mogel sprejeti ta šrot, ki je bil omogočen, mogoče tudi izzvan, da bi se degradira homeopatija. Problem je, da niti niso hoteli prisluhniti.

Ko sem iskala dovolenje za privatno delo kot homeopat, sem bila na pogovoru v Ministrstvu za zdravstvo. Ženska, s katero sem se pogovarjala je povedala, da ne vedo kaj naj bi, saj nihče pojma nima kaj je homeopatija. To še ne bi bil problem. Problem je, da me niso niti vprašali.

Bolj preprosto je bilo oklicati za norca tega, ki je nekaj vedel kar pa ti pomembneži niso, kot se potruditi prisluhniti in se tudi naučiti vsaj da veš za kaj gre.

Pa še to ne bi bilo strašno saj jaz le nisem neka pomembnost. Večji problem je, da vse to pomeni, da je za slovenske strokovnjake bil ves svet neumen in bedast, da so sprejeli in priznavali in celo uporabljal homeopatije. Ker vsepovsod je bila priznana, Slovenija je bila ena od redkih držav, kjer je ona zdravnikom bila celo prepovedana.

(PRIPOMBA: Prihajalo je do groznih absurdov.Ker je lekarniška zbornica sprejela homeopatijo,zdravniška zbornica pa ne, so v lekakrnah smeli imeti homeopatskih zdravil, vendar -če se dobro spominjam- v začetku jo niso smeli prodajati. Po tem so prinesli zelo kompliciran in neumen zakon za registracijo in uvoz teh zdravil.

Po tem pa so se, očitno skupaj dogovorili kako bodo nategovali ljudi. Namreč, dovolili so lekarnam eno večjo kopico homeopatskih zdravil. Na televijzi sem spremljala pogovre in izjave farmaceutov, ki so razlagali, da oni ne bodo zdravili, oziroma, če bodo videli, da gre za bolj komplicirano stanje, bodo napotili ljudi k homeopatu. Na to sem jaz vzela en kup svojih vizitk in sem jih odnesla v lekarne v Brežicah, Krškem in Kostanjevici, da bi jiih dali ljudem, če jih bodo napotili homeopatu. Saj sem bila praktično edini homeopat. V Brežicah so me direktno nadrli da oni pač ne vršijo oglaševanje terapevtov in naj jim ne puščam ker ne bodo delili. Drugi so pač sprejeli, prepričana pa sem, da so jih takoj vrgli v smeti.

Kaj pa je vse to pomenilo: v prvi vrsti, da so lagali ljudem ker so govorili eno, delali pa čisto drugače. Veliko hujše pa je, da so ljudem dali občutek ene varnosti, da jih bo farmacevt napotil homeopatu, če bo to potrebno. In če jih ni napotil, po tem to pomeni, da je z njimi vse v redu oz, da homeopatija ni sposobna za več in boljše, kot kar so to dobili od lekarnarja. In seveda, dali so ljudem občutek, da je dovolj povedati neki svoj simptim in v petih minutah že imaš za to terapijo. Torej, tudi če si mogoče že bil pri homeopatu, se ti je zdelo, da on ti samo zapravlja čas z dolgo anamnezo, da je nesposoben, in da ti samo pobira denar. Saj če je zakonski je dovoljeno to kar se dogaja v lekarni, po tem je to zagotovo najbolj pravilno. Torej, primerno je in zadošča, da greš tudi po homeopatsko zdravilo tako, kot greš po kilo moke v trgovino.

To je preskrbelo večji promet lekarni a zadovoljilo je tudi zdravnike, ki so s tem dobili zagotovilo, da homeopatija zagotovo ne bo dosegla to učinkovitost, ki bi jo sicer lahko.

Kot pravijo: »in vuk sit in koza cela«.

Da je vse do pripeljalo do katastrofalnih posledic, pa nihče noče videti.



Nadaljevanje: 4.

61 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page