top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

VRGLI SO ME VEN IZ SKUPINE AVTODOMARJEV!!!

Updated: Dec 20, 2022

Zakaj?

Ne vem!

Lahko da sem "mački stopila na rep".

Lahko zato, ker sem upala doseči nekaj več, kot je to dovoljeval moški lažni bog.


Stari gospod, osnivač in moderator skupine je napisal naslednje:

Gospa ! Samo to mi je žal, da sem bil prepričan, da rabite pomoč, vidim pa, da se buzite.... Vas bom odstranil iz naše skupine.... Če se hočete cepit al ne, me ne briga, ker z vami nimam nobenih osebnih stikov...


Gospod se mi je hotel maščevati, pa ne vem zakaj. Ni pa niti slutil, da mi je dal najboljše dokazilo o tem, da ta »moja« metoda: Transformna osebnostna terapija (TOT), ne samo da deluje temveč deluje tako učinkovito, da mi izkušeni avtodomar niti verjeti noče, da nisem igrala nesposobneža.

Tudi jaz nisem vedala da je metoda lahko tako uspešna.


Začelo je s tem, da sem si omislila avtodom.

Potovati po svetu z avtodomom in spotoma delati, so bile moje sanje od vekomaj.

Pogosto sem se jezila nad sabo, kako lahko imam takšne nemogoče sanje, ki jih nikakor ni mogoče uresničiti. Saj takrat niti prenosljivih telefonov še ni bilo.

Po tem so nastali drugi časi in drugi problemi in na svoje sanje sem pozabila, na sploh ko mi je mož izjavil, da se on le ne bo kuhal v avtodomu -- in se je lotil delati jadrnico.


Zgodilo se je pred okoli 25 let.

Moj mož je bil nekje. Načrtoval je najeti avtodom pa da bi šli z njim na pohajkovanje po tujini. Nato me pokliče in pove: »Ženo, kupil sem avtodom«!

Nekdo ni mogel odplačati lizing in so mu vzeli avtodom. Novi kupac je moral plačati samo preostali, še neporavnanii del lizinga. Tako je cena bila dejansko polovična od redne.

Mislim, da smo ga koristili samo dve leti. Moj mož je umrl, avtodom pa je šel na prodaj.

To je bilo leta 1999.


Občasno mi je prihajalo na misel potovanje z avtodomom, vendar te misli nikoli niso prišle kot resnična možnost, temveč samo kot staro, neizpolnjeno sanjarjenje.

Članek v Financah o avtodomarjih, na sploh pa o »Potujočem brlogu« me se nepričakovano dotaknil do v živo in zbudil zdavnaj pozabljene sanje.

Vse skupaj pa le ni bilo enostavno. Ogromno »ne« jev je bilo v meni, »da«-jev pa komaj kaj. »Da«-ji so bili bolj v obliki sanjarjenj, »ne«-ji pa kot realnosti, dejstva, argumenti.

Vendar vsi ti »ne«-ji le niso mogli utišati v meni tistega, ki bi hotel potovati z avtodomom.


Seveda, ozaveščanje po principih TOT so že zdavnaj postali moj »stil življenja in razmišljanja«. Tako mi je bilo samoumevno, da ves čas ozaveščam.

V meni je bil silni konflikt: eno moje bitje je hotelo nekaj in se tega močno oklepalo. Nasproti tej osebnosti pa je v meni bil celotni parlament ostalih, ki so vsi imeli še kako močne in tehtne argumente PROTI.

Tem mojim osebnostmi, ki so bili proti so bili v pomoč tudi moja otroka—svetovalca, ki pa so me pravzaprav hoteli prepričati, da to ni zame. Zet pa je celo ostro izrazil svoje tovrstno mnenje.


Tako so me razdirali silni strahovi. Saj sem toliko stara, da novo začeti, niti slučajno ni preprosto. Na sploh pa ni preprosti iti na pot z avtodomom, ko sem vedno vozila majhne avte (Fička, po tem Marutija, 15 let Peugeot 308, sedaj pa Fiesto). Seveda, strah je bil tudi zaradi denarja, saj tisto kar sedaj zapravim, nikoli več ne bom mogla nadodomestiti. Najbolj hudi strah pa je bil KAKO SE ZNAJTI V SVETU. Jaz nikoli nisem resnično ŽIVELA. Saj sem živela samo za svoje delo. Družina je bila šele na drugem mestu. Drugega niti ni bilo.


V vsem tem barantanju,, najprej o tem ali kupiti avtodom ali pa ne, sem bila pripravljena tudi na to, da mi se raztali ta želja, če je to »norija« (po mojem besednjaku: »hudobija«). Ampak, kakorkoli sem barantala, ta, ki je hotel kupiti, le ni odnehal. Mogoče se je umiril za nekaj časa, po tem pa se je spet zbudil.


Avtodom sem že rezervirala, pa ga odpovedala.

Mislila sem,, da je sedaj vse to dokončno izginilo. Vendar po nekem času se je spet zbudila želja, dejansko POTREBA na ta način »iti naprej«. Kupiti avtodom je zame pomenilo: iti v novo življenje.

In sem ga kupila..


Evforija je trajala en dan, pa me je spet zagrabila panika zaradi nesposobnosti na vseh področjih. Nič nisem vedela. Bila sem totalno tumasta za čisto vse. Pojma nisem imela kaj in kako. Lovila sem vse in vsakegar, ki bi mi lahko pomagal s kakršnokoli besedo. Sedaj, ko je avtodom bil kupljen, več nisem mogla nazaj. No ja, vedno bi ga lahko prodala, vendar nekaj mi je govorilo da to ni greh/hudobija, da terjam naprej. Hudobija bi bila, če bi odnehala. To bi pomenilo vreči puško v koruzo, potegniti se nazaj med 4 zidove in tako čakati smrt.


Jamrala sem, jezila se, stokala, kričala, zavestno se smešila in šla ljudem na živce pri iskanju informacij saj nič nisem vedela o avtodomu in kako se z njim znajti v svetu. Zavedala sem se, da ne glede na posledice, moram dati ven iz sebe to kar je notri in VSE TO MORAM OZAVESTITI IN NA PRIMERNI NAČIN PREDELATI.


In sem dobivala informacije.

Te informacije so, z ene strani imele konkretno vrednost, z druge strani pa so bile izhodišče za ozaveščanje.


En od nasvetov je bil tudi to, da se priključim fb skupini avtodomarjev, da tam lahko dobim veliko koristnih informacij in nasvetov, saj so tam ljudje pripravljeni pomagati.

In so mi res pomagali.


Tako se jaz, nekaj dni po nakupu, odpravim na trodnevno, prvo raziskovalno pot – v Prekmurje.

Uspelo mi je živi priti domov...:)


Na tej poti sem dojela veliko tega in malo tudi razumela kako vse to funkcionira. Odprili so se pa novi problemi in neznanke. In še naprej sem jamrala in prosila za pomoč.


Na to, po nekaj več kot 2 tednih od nakupa, se odpravim v Dolomite.

Dejansko sploh nisem razmišljala kam v resnici grem. Načrt o tej poti sem naredila že po zimi. Mislila sem iti z osebnim avtom in poskušati prespati v kakšnih hostlih ali kaj takega. Obožujem hribe in takšna pot me je zelo vlekla. Na žalost, za pohajkovanje po hribih nisem sposobna. Zato sem prisiljena iti samo tam, kam se da priti z avtom.

Torej, bila sem še naprej polna pomislekov in vprašanj v zvezi z avtodomom, vendar mi je bilo na neki način samoumevno, da se odpravim v Dolomite.


Nikoli prej nisem bila v Dolomitih. Za mene, ki sem rodom in popolne ravnice, Vršič in Mangart sta bili največji in najbolj izzivalni dosežki narave. Sedaj sem pa videla, da je Vršič mišji drekec v primerjavi z strmimi serpentinami v Dolomitih.


Na celi poti pa me je najbolj obsedalo eno vprašanje.

Vprašanje je bilo, ali sem jaz ničvreden voznik ali pa so mi prodali razklumpan avto. Zato sem pri povratku, najprej zavila do AMZS v Lescah, da bi to preverila.

In gospod je, po kratkem preizkusu povedal da je avto čisto soliden ...

Nisem vedela ali naj se veselim ali da sem žalostna. Ker če je avto v redu, pomeni, da sem jaz slabi voznik.

Tolažila sem se pa s tem, da so to le bile strme in zahtevne ceste in jaz sem jih le uspela prevoziti.


Na to, hvaležna, pišem nekaj svojih izkušenj za to avtodomarsko fb skupino in pišem zahvalo za pomoč, ki sem jo dobila. Prilagam tudi nekaj fotografij s poti...

In se moja objava ni prikazala. No ja, mislim, moderator hoče najprej preveriti.

Na to pa dobim ta, zgoraj citirani odziv od moderatorja (lastnika) te fb skupine.


Kot se mi je to že velikokrat v življenju dogajalo, močna reakcija okolja mi je bila najboljše opozorilo, da je to nekaj, kar sem povedala ali naredila le bolj pomembno, kot sem jaz to mogla pomisliti. Ali pa da sem nehote zadela v neko bistvo, kar bi moralo ostati očem nevidno. Tudi slovenski izrek pove, da mačka zakriči, ko ji stopiš na rep.


Namreč, stari, visokocenjeni moški imajo zelo močno prepričanje da ženske brez njih ne morejo živeti. In oni niti slučajno ne prenesejo, da ženska nekaj zmore. Ne vem kako je pri maldih vendar to še kako velja za mojo generacijo.


Torej: moje izhodišče je bilo, da ne znam voziti avtodom in ne vem ogromno tega.

Zavedam se, da je za izkušenega voznika, navajenega na velike avte, parkirati avtodom na ozki prostor na nabito polnem parkirišču ali izvleči se, ko so te na milimetar bilzu zaparkirali, ali voziti po strmih in ostrih serpentinah »mala malca«. Zame je to bilo nekaj nemogočega. Ko mi pa je uspelo, še vedno se nisem imela za dobrega voznika. Samo sem se tolažila da le nisem tako slaba, če mi je le uspelo vse to prevoziti, četudi je mogoče samo po principu "slepe kure"..

»Pripomba« tega gospoda mi je dala do znanja, da je to, kar sem naredila in dosegla, VELIKO VEČ kot se pričakuje od stare babe, ki prej nikoli ni vozila avtodom (dejansko van); veliko več, kot drugi zmorejo in veliko več in hitreje v primerjavi s tem, da sem par dni nazaj umirala od strahu in v paniki spraševala in prosila za pomoč.


Vedela sem, da TOT odpira naše sposobnosti za masikaj o čem niti sanjali nismo, da bi to lahko zmogli. Videla sem že takšne učinke pri svojih pacientih, vendar je vse to težko dokazati. Celo jaz zase nisem imela tehtnega dokazil za to. Ta napad sedaj, pa mi je dal takšno dokazilo.


Ker res in iskreno POJMA NISEM IMELA. In da mi je uspelo—celo tako dobro in hitro, da sem zavredila takšen napad, ne bi niti upala pomisliti.

In če sem dosegla nekaj, kar sicer ljudje ne zmorejo, nekaj, kar izkušeni avtodomar ne more verjeti niti sprejeti, ter misli, da sem lagala o svoji nesposotnosti, je to samo zasluga TOT-ja.A gospod mi je dal najboljše dokazilo za to.



307 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page