Blog

Svet iz drugačne perspektive

VRGLI SO ME VEN IZ SKUPINE AVTODOMARJEV!!!

Updated: Jul 14

Zakaj?

Ne vem!

Lahko da sem "mački stopila na rep".

Lahko zato, ker sem upala doseči nekaj več, kot je to dovoljeval moški lažni bog.


Stari gospod, osnivač in moderator skupine je napisal naslednje:

Gospa ! Samo to mi je žal, da sem bil prepričan, da rabite pomoč, vidim pa, da se buzite.... Vas bom odstranil iz naše skupine.... Če se hočete cepit al ne, me ne briga, ker z vami nimam nobenih osebnih stikov...


Gospod se mi je hotel maščevati, pa ne vem zakaj. Ni pa niti slutil, da mi je dal najboljše dokazilo o tem, da ta »moja« metoda: Transformna osebnostna terapija (TOT), ne samo da deluje temveč deluje tako učinkovito, da mi izkušeni avtodomar niti verjeti noče, da nisem igrala nesposobneža.

Tudi jaz nisem vedala da je lahko tako uspešna.


Začelo je s tem, da sem si omislila avtodom.

Potovati po svetu z avtodomom in spotoma delati, so bile moje sanje od vekomaj.

Pogosto sem se jezila nad sabo, kako lahko imam takšne nemogoče sanje, ki jih nikakor ni mogoče uresničiti. Saj takrat niti prenosljivih telefonov še ni bilo.

Po tem so nastali drugi časi in drugi problemi in na svoje sanje sem pozabila, na sploh ko mi je mož izjavil, da se on le ne bo kuhal v avtodomu -- in se je lotil delati jadrnico.


Zgodilo se je pred okoli 25 let.

Moj mož je bil nekje. Načrtoval je iznajmiti avtodom pa da bi šli z njim na pohajkovanje po tujini. Na enkrat me pokliče in pove: »Ženo, kupil sem avtodom«!

Nekdo ni mogel odplačati lizing in so mu vzeli avtodom. Novi kupac je moral plačati samo preostali, še neporavnanii del lizinga. Tako je cena bila dejansko polovična od redne.

Mislim, da smo ga koristili samo dve leti. Moj mož je umrl, avtodom pa je šel na prodaj.

To je bilo leta 1999.


Občasno mi je prihajalo na misel potovanje z avtodomom, vendar te misli nikoli niso prišle kot resnična možnost, temveč samo kot staro, neizpolnjeno sanjarjenje.

Članek v Financah o avtodomarjih, na sploh pa o »Potujočem brlogu« me se nepričakovano dotaknil do v živo in zbudil zdavnaj pozabljene sanje.

Vse skupaj pa le ni bili enostavno. Ogromno »ne« jev je bilo v meni, »da«-jev pa komaj kaj. »Da«-ji so bili bolj v obliki sanjarjenj, »ne«-ji pa kot realnosti, dejstva, argumenti.

Vendar vsi ti »ne«-ji le niso mogli utišati v meni tistega, ki bi hotel potovati z avtodomom.


Seveda, ozaveščanje po principih TOT so že zdavnaj postali moj »stil življenja in razmišljanja«. Tako mi je bilo samoumevno, da ves čas ozaveščam.

V meni je bil silni konflikt: eno moje bitje je hotelo nekaj in se tega močno oklepalo. Na sprot tej osebnosti pa je bil celotni parlament ostalih, ki so vsi imeli še kako močne in tehtne argumente PROTI.

Tem mojim osebnostmi, ki so bili proti so bili v pomoč tudi moja otroka—svetovalca, ki pa so me pravzaprav hoteli pregovoriti, da to ni za mene. Zet pa je celo ostro izrazil svoje tovrstno mnenje.


Torej, razdirali so me silni strahovi. Saj sem toliko stara, da novo začeti, niti slučajno ni preprosto. Na sploh pa ni preprosti iti na pot z avtodomom, ko sem vedno vozila majhne avte (Fička, po tem Marutija, 15 let Peugeot 308, sedaj pa Fiesto). Seveda, strah je bil tudi zaradi denarja, saj tisto kar sedaj zapravim, nikoli več ne bom mogla nadoknaditi. Najbolj hudi strah pa je bil KAKO SE ZNAJTI V SVETU. Namreč, jaz dejansko nikoli nisem resnično ŽIVELA. Saj sem živela samo za svoje delo. Družina je bila šele na drugem mestu. Drugega niti ni bilo. Za zdravnika iz socialističnih časov (pa še za te čase preveč naivnega, ki samo želi pomagati) nič drugega mi ni bilo potrebno niti pomembno.


V vsem tem barantanju,, najprej o tem ali kupiti avtodom ali pa ne, sem bila pripravljena tudi na to, da mi se raztali ta želja, če je to »norija« (po mojem besednjaku: »hudobija«). Ampak, kakorkoli sem barantala, ta, ki je hotel kupiti, le ni odnehal. Mogoče se je umiril za nekaj časa, po tem se pa je spet zbudil.


Avtodom sem že rezervirala, pa ga odpovedala.

Mislila sem,, da je sedaj vse to dokončno izginilo. Vendar po nekem času se je spet zbidila ta želja in dejansko POTREBA na ta način »iti naprej«. Kupiti avtodom je dejansko pomenil iti v novo življenje.

In sem ga kupila..


Evforija je trajala en dan, pa me je spet zagrabila panika zaradi nesposobnosti na vseh področjih. Nič nisem vedela. Bila sem totalno tumasta za čisto vse. Pojma nisem imela kaj in kako. Lovila sem vse in vsakega, ki bi mi lahko pomagal s kakšnokoli besedo. Sedaj, ko je avtodom bil kupljen, več nisem imela kam. No ja, vedno bi ga lahko prodala, vendar nekaj mi je govorilo da hudobija ni, da terjam naprej. Hudobija bi bila, če bi odnehala. To bi pomenilo vreči puško v koruzo, potegniti se nazaj med 4 zidove in tako čakati smrt.


Jamrala sem, jezila se, stokala, kričala, zavestno se smešila in šla ljudem na živce in iskala informacije saj nič nisem vedela o avtodomu in kako se z njim znajti v svetu. Zavedala sem se, da ne glede na posledice, moram dati ven iz sebe to kar je notri in VSE TO MORAM OZAVESTITI IN NA PRIMERNI NAČIN PREDELATI.


In sem informacije dobivala.

Te informacije so, z ene strani imele konkretno vrednost, z druge strani pa so bile izhodišče za ozaveščanje.


En od nasvetov je bil tudi to, da se priključim fb skupini avtodomarjev, da tam lahko dobim veliko koristnega, saj so tam ljudje pripravljeni pomagati.

In so mi res pomagali.


Tako se jaz, nekaj dni po nakupu, odpravim na trodnevno, prvo raziskovalno pot – v Prekmurje.

Uspelo mi je živi priti domov...:)


Na tej poti sem veliko tega dojela in razumela o tem kako vse to funkcionira. Odprili so se pa novi problemi in neznanke. In še naprej sem jamrala in prosila za pomoč.


Na to, po nekaj več kot 2 tednih od nakupa, se odpravim v Dolomite.

Dejansko sploh nisem razmišljala kam v resnici grem. Načrt o tej poti sem naredila že po zimi. Mislila sem iti z osebnim avtom in poskušati prespati v kakšnih hostlih ali kaj takega. Obožujem hribe in takšna pot me je zelo vlekla. Na žalost, za pohajkovanje po hribih nisem sposobna. Zato sem prisiljena iti samo tam, kam se da priti z avtom.

Torej, bila sem še naprej polna pomislekov in vprašanj v zvezi z avtodomom, vendar mi je bilo na neki način samoumevno, da se odpravim v Dolomite.


Nikoli prej nisem bila v Dolomitih. Za mene, ki sem rodom in popolne ravnice, Vršič in Mangart do bili največji in najbolj izzivalni dosežki narave. Sedaj sem pa videla, da je Vršič mišji drekec v primerjavi z strmimi serpentinami v Dolomitih.

(Upam, da mi bo uspelo na zabavni način opisati moja smešno-žalostna doživetja).

Sedaj bi vse samo strnila v enem vprašanju, ki me je pestil na tej poti, vse do doma. Vprašanje je bilo, ali sem jaz ničvreden voznik ali pa so mi prodali razklumpan avto. Zato sem pri povratku, najprej zavila do AMZS v Lescah, da bi to preverila.

In gospod je, po kratkem preizkusu povedal da je avto čisto soliden ...

Nisem vedela ali naj se veselim ali da sem žalostna. Ker če je avto v redu, pomeni, da sem jaz slabi voznik.

Tolažila sem pa se s tem, da so to le bili strme in zahtevne ceste in jaz sem jih le uspelja speljati.


Na to, hvaležna, pišem nekaj svojih izkušenj za to avtodomarsko fb skupino in pišem zahvalo za pomoč, ki sem jo dobila. Prilagam tudi nekaj fotografij s poti...

In se moja objava ni prikazala. No ja, mislim, moderator hoče najprej preveriti.

Na to pa dobim ta, zgoraj citirani odziv od moderatorja (lastnika) te fb skupine.


Zavedam se, da je za tem odzivom tičalo še nekaj drugega. Očitno sem, nehote »zadela v črno« in da je gospodova, videti nedolžna objava, le ni bila nedolžna temveč neopazen (manipulativni) način vsiljevanja cepljenja.

Kot se mi je to že velikokrat v življenju dogajalo, a o tem sem tudi pisala, reakcija okolja mi je bilo najboljše opozorilo, da je to nekaj, kar sem povedala ali naredila le bolj pomembno in bolj resnično, kot bi jaz to lahko slutila. Oz, da sem nehote zadela v neko bistvo, kar bi moralo ostati očem nevidno. Tudi slovenski izrek pove, da mačka zajamra, ko ji stopiš na rep.

Nisem nikomur hotela »stati na rep«. Spol niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi s svojo neko pripombo ali dejanjem lahko komurkoli »stala na rep« (dotaknila se resničnega pomena tukaj te gospodove, na videz spontane in dobrohotne objave, ki se je dotikala cepljenja)..

Namreč, na gospodovo objavo sem dopisala popolnoma medicinski jasno dejstvo: da je cepljenje v resnici umetno okuževanje.

Gosod me je v enem stavku zmerjal in pretil z izključitvijo. Zanimivo je, da je peč on pokrenil to problematiko in nisem jaz dala nekaj, kaj ne sodi v to skupino. Zanimvo je tudi to, da ni nič ukrepal proti tistim, kii so zelo grdo in na standarani način zmerjali in zaničevali tiste, ki so se zanimali za teste za preko meje – kar pa je pomenilo, da niso bili cepljeni.


Svojo objavo o izkušnjah o kateri ljudje sprašujejo in zahvalo za pomoč, sem hotela dati preden sem videla gospodov odziv. Ko pa sem videla njegov odziv je postalo jasno zakaj se moja objava ni prikazala.

Mogoče ga je v resnici ravno to najbolj prizadelo, kar je napisal kot obrazložitev za mojo isključitev.

Namreč, stari, visokocenjeni moški imajo zelo močno prepričanje da ženske brez njih ne morejo živeti. In oni niti slučajno ne prenesejo, da ženska nekaj zmore. Ne vem kako je pri maldih vendar to še kako velja za mojo generacijo.


Torej: jaz sem prišla do tega, da sem slab voznik, da ne vem to in ono. Zavedam se, da je za izkušenega voznika, navajenega na velika avta, parkirati na ozki prostor na nabito polnem parkirišču ali izvleči se, ko so te na milimetar bilzu zaparkirali, »mala malca«. Zame je bilo težko. In niti malo se nisem imela za dobrega voznika. Dejansko sem se morala tolažiti da le nisem tako slaba, saj mi je le uspelo. Če bi bila prepričana, da sem sposobna, ne bi bilo potrebe v meni, da se tolažim.

To vse pomeni, da to kar sem naredila niti slučajno nisem imela za neki posebni dosežek. Ker ozaveščanje po metodi TOT delam avtomastko, tako tudi vrednost tega mi ni bilo popolnoma znano. Vem in zavedam se, da mi je ono pomoglo, nisem pa mislila, da je to bil neki veliki dosežek.

»Pripomba« tega gospoda mi je dalo do znanja, da je to, kar sem naredila in dosegla, VELIKO VEČ kot se pričakuje od stare babe; veliko več, kot drugi zmorejo in veliko več in hitreje v primerjavi s tem, da sem par dni nazaj umirala od strahu in v paniki spraševala in prosila za pomoč.


Pri TOT ni možno narediti dvojno slepega poskusa. Vendar te besede, namenjene napadu in kritiki, so dovolj zgovorne.


Vedela sem, da nam TOT lahko omogoči sposobnosti za masikaj o čem niti sanjali nismo, da bi to lahko zmogli. Videla sem v praksi že neštetokrat vendar tudi tam je to težko dokazati sej bi marsikdo rekel da je to pač normanlo, da zmore in da je vse to dosegel sam po sebi in da mu pri tem TOT nič ni pomagala.

Tako tudi jaz se ne zavedam ali sem dosegla nekaj več zaradi TOT, kot bi sicer.

Te besede v navedku, namenjene za napad in diskvalifikacijo so pa najboljše dokazilo o vrednosti TOT.

Ker res in iskreno POJMA NISEM IMELA. In da mi je uspelo—celo tako dobro in hitro, da sem zavredila takšen napad, ne bi niti upala pomisliti.

In če sem dosegla nekaj, kar sicer ljudje ne zmorejo, nekaj, kar izkušeni avtodomar ne more verjeti niti sprejeti, ter misli, da sem lagala o svoji nesposotnosti, je to samo zasluga TOT-ja.A gospod je za to dal najboljše dokazilo za to.

114 views0 comments

Recent Posts

See All