top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

USODNI DAN MOJE SPREOBRNITVE V AVTODOMARJA

Updated: Jan 2

Pojdite na začetek

Sedaj, ko to pišem, po tem, ko sem že naredila nekaj tisoč kilometri, mi je nemogoče zamisliti in nemogoče razumeti kako to, da sem na začetku bila tako zgubljena, ko pa je vse tako enostavno in logično.


 

Razmišljala sem, da najprej najamem AD, pa da poskusim ali bo šlo ali pa ne, ampak sem odnehala s temi načrti. Namreč, najem AD za 2 dni, bi me koštal okoli 500 € in bi zapravila s tem da, brez veze vozim tukaj okoli. Saj veste: penzija le ni vir velikega dohodka. Najslabše pa je, če neumno zapraviš privarčevani denar, ki ga nikoli več ne moreš nadomestiti. Ne veš pa kaj še pride! In, če ne boš imel denarja, te lahko spravijo v neko hiralnico, kjer po tem nimaš več kaj drugega, kot čakati na smrt...


Tako sem prišla do sklepa: če se odločim, po tem bom avtodom kupila ne pa ga najemala.

In našla sem enega ki se me je »dotaknil«. Sem ga celo rezervirala, pa me je spet zajela takšna panika, da sem ga odpovedala.


Po nekaj dneh pa se je vrnila želja in sem »stisnila zobe, zamižala --- in vsekala!"

IN SEM KUPILA AVTODOM !!!


Po tem pa sem paničarila in obsojala sebe kako sem lahko bila tako neumna, da sem kupila!

Vedno varčujem! Stokrat premislim, kam bom dala denar! Sedaj pa sem zapravila ogromno denarja ....

Kako bom shajala.....

Kakao ga bom »fujtrala«?!

Ko bom vse plačala, mi ne bo več ostalo denarja, da se z njim še vozim!


In tako sem se iz navdušenja selila v obup in spet v navdušenje --- In tako cele dneve in cele noči.

Nočna in dnevna mora vseh oblik.

Od denarja, pa preko tega, da sem cele noči »vozila« in premagovala ovire...

Pa do nesposobnosti znajti se: kako bom našla kamp, ali parkirišče, pa kako ga bom plačala.

Stokala sem vsakemu in moledovala za informacije kako oni uspevajo shajati s vsemi temi ...

Pa kako to in kako ono...

Pa kako to vse pravzaprav funkcionira..

Pa kako bom vedela, kam naj bi se peljala...

Pa vse do skrbi kako je treba sprazniti stranišče in umazano vodo...


Zalo iskreno sem bila obupana. Že dolgo vem, da nobenih emocij, pomislekov, negativnosti in slabosti ne smem tlačiti v sebe. Najbolj škodljive pa so »pozitivne afirmacije« - dopovedovanje sebi, kako bom zmogla in kako sem sposobna.

No ja, tako silno sem bila obupana in prestrašena, da tudi če bi hotela, ne bi mogla vse to potlačiti.

Ob tem sem tudi ozaveščala po principih Transformne osebnostne terapije (TOT) svoje »hudobije« in hudobije, ki so tičali za mojimi obupi in strahovi.

Zato sem pri vskem, še tako majhnem uspehu, zagledala hudička - mojega ega, ki je nagnjen biti preveč kurajžen in samozavesten...


Eno od osnovnih pravil TOT je, da so kritike vedno res, vendar nikoli ne ravno v takšni obliki, kot ti jih nekdo pove. A tudi okolje je tvoje zrcalo. To pa pomeni, da to, kar te moti pri drugih je tvoja lastnost.

To pomeni, da je ta moderator fb skupine avtodomarjev na neki način Imel prav pri svoji kritiki čeprav ne tako niti v takšni obliki, kot je on to izrazil. Pa tudi sicder, vse to ga ni opravičevalo, da me je vrgel iz skupine.

Da pa je na moje, resnično minimalno postavljanje, (kar je v prvi vrsti bila sreča zaradi uspeha in eno osvobajanje po vseh teh morah zaradi te novotarije) tako občutljivo reagiral, je bil znak, da je on veliko bolj postavljaški in nastopaški od mene. To je tako, kot v izreku o sovi, ki prigovarja sinički, da ima velike oči.

Ko pa želimo hoditi pot osvobajanja, smo lahko srečni, da le dobimo primernega »sparing partnerja«, sicer majhne ostanke svojih hudobij ne bi zaznali. Posledično temu ne bi jih predelali in bi obtičali, celo nastradali.


Tukaj gre za gospoda iz »stare šole«. Tipični moški lažni bog, vendar on še ima morale, odgovornosti in pravega znanja, ki jih pri teh »sodobnih« lažnih bogovih več ne najdemo.

Hotela sem se mu zahvaliti.

Zaradi njegove kritike sem uspela najti tega zlikovca v sebi PREDEN bi naredil kakšno neumnost. Sicer ga ne bi zaznala, ker tudi jaz ne vidim svoje slabosti, čeprav se s tem ukvarjamm že 30 let.

Za svoje slabosti smo vsi slepi – kot pravi izrek: iverja v tujam očesu vidimo, v svojem pa brunota ne. In če ne bi bilo te »neumne in neopravičene« kritike", tega mojega, preveč samozavestnega hudička ne bi videla in ne bi opazila v katerem momentu bi se za hip pokazal in odvrnil mojo pozornost pri tako nevarni vožnji kot je zame še vedno vožnja z avtodoma. In bi naredila veliko godljo na cesti.

Hotela sem temu gospodu zahvaliti, da mi je dejansko rešil življenje, vendar nisem mogla, saj me je zablokiral na Messengerju.

Moja hvaležnost njem, pa ne opravičuje njegovo ego-hudobijo.

 

Molila sem gospoda, od koga sem kupila AD in ki mi ga je pripeljal, da mi ga lepo parkira vzvratno na parkirišče pred blokom (kot se vidi na zgornji fotografiji).

Potem pa sem ga s strahom ogledovala in se spraševala, kako se bom sploh od tam izvlekla.

Niti na kraj pameti mi ni padlo, da ga grem preizkušati.

Sem pa začela počasi seliti stvari v njega.

Mogla sem sebi priznati, da svoj strah skrivam za pakiranjem. Res, da je treba tudi spakirati vendar zaradi strahu bi vse naredila, samo da mi ga ni treba voziti.

Ja, neumno. Vendar naši hudički so neumni.


Meni se je zdelo, da se dolgo nisem premaknila z mesta, ko pa je v resnici bilo samo nekaj dni.

Pot v Prekmurje sem že lani načrtovala. Mislila sem koristiti bone, pa da vidim še ta konec ker tam še nisem bila. Niti zanimalo me ni, saj sem bila prepričana, da je enako ravno kot Vojvodina, od koder izhajam.

Program poti sem v resnici »ukradla« od turističnih agencij, ki so ponujali izlete v to območje. Izleti turističnih agencij me niso zanimali, saj je povdarek pri teh bil na jedači in vinčku, kar pa mene ne zanima.

Sedaj pa bo izlet v te kraje dobra priložnost da poskusim to mojo novo pridobitev.


Nadaljujte z branjem

107 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page