Blog

Svet iz drugačne perspektive

TUDI NATEGNILI SO ME!

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI ...

8.


21. avgust

Včeraj sem prispela v Omiš. Želim videti kanjon Cetine.

Omiš me je presenetil, kot me je že vsa obala presenečala: vsepovsod samo stavbe in beton, ter ogromno prometa in gneča vsepovsod.


Najprej zavijem na pot, ki je šla po desni streni reke. Z nje sem imela razled na drugo stran reke, kjer sem videla veliko parkiranih avtov.

Ker je ta cesta vodila samo do hidroelektrarne, sem morala nazaj na glavno cesto.


Uspela sem se prebiti na drugo stran Cetine. To pa ni bilo lahko. Prometni policaji z obeh straneh mostu so urejevali promet, saj je zaradi gneče nastal zastoj, ki je bil ne samo na cestah temveč v vseh ulicah in uličicah, ki so vodile na glavno cesto.

Ko sem prešla most, sem takoj zavila levo in se peljala navzgor po levem bregu reke. Gneča pa ogromna. Ni bilo nobenih možnosti ustaviti se in poiskati kakšen urad za turistične informacije.

V resnici mi informacije niso bile potrebne – saj sem jaz tako mislila. Mislila sem tudi, da vem kaj hočem in nimam kaj vprašati.

Na to zagledam BREZPLAČNI PARKING ZA TISTE, KI GREDO NA RAFTIG. To sem pa hotela! Nisem hotela na raftig po divjih vodah, želela sem pa videti kanjon. Mislila sem, da ga pa ni mogoče drugače videti, kot z čolnom – saj tako je bilo na Zrmanji.

Zavijem na parkirišče ker ni bilo druge možnosti ustaviti se. Na vhodu je »stražil« možakar - mladenič, ki je bil tudi predstavnik te firme za rafting.

Povem mu svoje želje. On mi razloži, da je še en odhod ob 17 uri in da vse skupaj traja okoli 2 uri.

To pa je zame bilo le prepozno. Po celodnevni vožnji sem bila željna počitka, ne pa dodatnih razburjanj. Vprašala sem ga, če lahko na tam njihovem, sicer odprtem in neurejenem parkirišču ostanem čez noč, jutri pa grem na rafting.

Na to mi ta razloži, da naj sedaj plačam za parkiranje 30 kuna, kar mi pa bodo odšteli jutri od cene raftinga saj je parkiranje za stranke zastonj. Dal mi je celo prospekt, na katerega je napisal datum in podpisal. Povedal je, da pač jutri pride njegov kolega in naj mu to pokažem in bo mi odštel sedanje plačilo.


Mene prešine možnost da me je prevara. Ker pa še vedno preveč pozitivno razmišljam, bolj sem razmišljala o njegovi strani kot o svoji. Ko sem razmislila, sem videla, da je pravilno postupil. Če bi se premislilia in ne bi šla na rafting, oni niso na zgubi, saj sem le plačala parking. Če pa grem z njimi na rafting, pa mi odšetejo, tako da tudi jaz nisem na zgubi.

Malo me je še skrbelo saj ni dal računa in nobenih drugih dokumentov, sem pa hitro na vse pozabila.


Danes zjutraj že zgodaj grem do novega moškega tam na vhodu. In mu povem kaj mi je njegov kolega zapisal in mu pokažem papir.

On zelo milo in ljubeznivo pove, da je vse v redu—predlaga mi odhod ob 10 uri, ko bo sonce že bolj primerno in ne bo več tako mrzlo kot je bolj zgodaj

Cena pa je 100 kuna

Krasno!

Na to se jaz spomnem vprašati ali je odštel teh 30 kuna.

Nisem na lašč provocirala čeprav me je preletel občutek, da ga provociram.

Nastal je en fantastičen, neverjetno prefinjen manipulativni besedni dvoboj. Neverjetno je kako je spretno manipuliral s tem da je nategoval besede in pojme na najbolj neverjetni način. Takšno spretnost še nikoli nisem doživela, čeprav sem imela posla s številnimi manipulatorji.

Takšne sposobnosti se ne dajo naučiti!

To pa je prirojen talent za natege in manipulacijo.

Parirala sem mu v vsemu. Vedela pa sem, da ga premagati ne bom mogla. Zaznala sem pa hudička v sebi, ki ga je hotel provocirati in videti, kaj vse se bo zmislil.

Malo me je pa tudi jezilo. Ni šlo za teh 30 kuna temveč za principe, oz. za moj ego—da so me že spet nategnili in jezo zaradi moje hudobije, da še vedno preveč pozitivno mislim, pa ne zajamem ves kontekst, celo na opozorilo ne odreagiram, kot je treba.

Na koncu je tip prišel ven z »biserom«: da naj mu dam 30 kuna—pa da mi on po tem vrne 30.

Torej, vrnil bi mi včerajšnjih 30 kuna, če bi mu danes sedaj (spet) dala 30.

Verjetno bi mi po tem spet zaračunal 100 za današnji rafting z brezplačnim parkiranjem ob trditvi, da mi je vrnil mojih včerajšnjih 30.


Na to sem odšla z izjavo, da iz principa ne bom pri njih vzela rafting.


Tudi tukaj prava hudobija ni bila da sem se morala in hotela bojevati.

Prava »hudobija« (tukaj: pomanjkljivost) je na nekem drugem področju. Njo še nisem do konca definirala. Namreč, ni mi jasno zakaj mi ni takoj padlo na pamet, da se enostavno odpravim po tej cesti naprej in najprej vidim za kaj sploh gre. Saj je lepa cesta vodila po celi dolžini Cetine. Bilo je tudi veliko postajališč ob vodi. Na njih bi lahko tudi prenočila.

Jaz pa sem hotela plačati za NIČ: da me s čolnom povezejo po isti vodi nekaj kilometri vzvodno, do neke gostilne, ki je bila ob cesti, po tem pa vrnili. V pravi kanjon, kjer ni ceste, pa sploh ne bi šli.

Ni mi še jasno zaradi katere moje »hudobije« sem celo to pozabila, kar sem doma ugotovila, ko sem preučevala pot.

Ne vem, kako sem pozabaila tudi na sklepe in odločitve, do katerih sem doma prišla.

Moj namen je bil slediti navdihu. Mislila sem ustavljati se v meni zanimivih krajih. S skirojem bi raziskovala, a na lokalnih turističnhi uradih bi poiskala dodatne informacije o zanimivostih v okolici. Zato se vnaprej nisem podrobno pripravljal.

Brez skiroja pa je takšen način odpadel. Za slepo sprehajanje pa nisem imela moči. Imela sem s sabo celo prenostik. Na cesti do elektrarne je bilo dovolj prostora, da se ustavim, da pogledam na Googleu kako in kaj.

Zakaj nisem tako naredila? Zaradi katere moje hudobije nisem tako naredila?

Zakaj sem se ustavila pri prvem ponudniku in bi bila pripravljen plačati za dejansko nič.



Tudi tukaj, kjer sedaj sedim (in pišem na računalniku) bi imela lepo in mirno prenočišče in bi lahko uživala v tej čudoviti reki. Iz čolna ne bi videla nič več kot vidim tako.



Šele sedaj, doma, ko je od poti minilo že skoraj 3 tedne, jasno vidim, kako sem spet drvela vso pot. Mislila sem, da grem počasi in udobno. In da sem vse obšla, kar se je dalo na mestih, kjer sem se ustavljala.

Moja pot je bila, kot če bi pri branju knjige na vsaki deseti strani prebrala en stavek, po tem pa stavke skupaj zlepila in bi živela v iluziji, da sem knjigo natančno prebrala.


Tudi sicer se sprašujem: ali drveti in narediti čim več kilometri ali pa počasi in bolj »sistematično« obdelati določena območja. Ta območja bi pa morala znati izbrati resnično na podlagi svojega božjega dela -oz morala bi izkopati svoje prave želje. Ker to, kar sem dosedaj mislila da so moje želje, to niti slučajno niso bile. Tudi one so bile samo neki zmazak, ki je dal iluzijo, da živim normalno življenje. Prave želja—sedaj to že jasno čutim- so ostale globoko zakopane, verjetno ravno v tej moji mrtvi osebnosti, ki sem jo postopoma vse bolj zaznavala. In dokler ne bo ta moja mrtva osebnost oživela, vse kar počnem bo (tudi naprej) brez veze. Zadovoljilo bo neko formo. Na podlagi tega si lahko dopovedujem in v dopovedovanje vložim ogromno svoje energije (do izgorelosti) kako mi je vse lepo in prav vendar pravega zadovljstva pa le ne bom dosegla.

Zato bom kopala naprej.



Reka je pa res bila čudovita.






Po tem je sledilo hudo razočarenja!

Dejansko je izginil najleši del Jadrana, ki je bil od Splita navzdol, do Budve, oz. Ulcinja.