Blog

Svet iz drugačne perspektive

TESTNA VOŽNJA V PREKMURJE - prvi dan

Updated: Oct 2


Gospod, ki mi je prodal avtodom (AD), mi je razlagal o avtu. Vendar jaz, kot tipično slabi učenec, sem samo »na pol« poslušala. Zdelo se mi je, da mi je jasno da že vem, da sem razumela in zapomnila.

Voziti pa že vem...drugo pa bom že spotoma videla....

Niti knjigico o avtu nisem pogledala!

Tako sem se, pet dni po nakupu AD-a,, podala na prvo pot.


Ne vem več točno kje na poti od Bleda do črpalke na avtocesti pri Radovljici sem ugotovila da ne vem kako dati v vzvratno. Vlačila sem in tlačila menjalnik, pa ni šlo. Ni bila nuja, tako da sem lahko šla naprej brez tega znanja. In jaz bi še nadaljevala, vendar neki »nadležni« v meni mi ni dal miru in me prisilil, da sem se ustavila na črpalki pri Radovljici. Prepričal me je, da le moram vprašati in da le ne morem na pot ko pa ne vem dati v vzvratno!

Sramota ali ne, sem se ustavila. Ravno je en mladi tovarnjakar nekaj urejeval pri svoji ceradi. Stopila sem do njega, ponizno priznala, da pojma nimam kako treba dati v vzvratno in sem ga prosila, naj mi pokaže...

Ja, vlačila sem in tlačila ročko, ni pa mi niti na kraj pameti prišla možnost, da ta »ovratnik« na ročki le ni modni dodatek temveč nečemu služi. In da ga je treba potegniti navzgor, pa da pridem v vzvratni pogon.


Sedaj sem pa lahko šla naprej.

Nikoli v življenju me ni tako velko avtov prehitelo kot takrat. Bil je delovnik in vsi so hiteli v službo. Jaz pa sem se zabila za nekim počasnim tovornjakom in sem počasi »klackala« za njim. Na možnost, da bi ga (na avtocesti!) prehitela, pa mi niti slučajno ni padla na pamet.


Enkrat sem v Nemčiji (pred 30 leti!) testirala kako hitro se lahko peljem. Bila je ena prazna avtoceste od meje menda proti Augsburgu. Tam sem vozila celo z 200 km/uro. Sem pa hitro upočasnila iz dveh razlogov. Osnovni je bil ta, da pri takšni hitrosti nisem več mogla dobro in sproščeno slediti cesti.

Ja vem, da se človek navadi. In ravno to je bil drugi razlog, da sem odnehala. NISEM SE HOTELA NAVADITI! Navaditi se na hitrost še ne pomeni znati to tudi pravilno obvladati in znati reagirati. Ostala sem pri tem, da mi je 160 km/uro maksimum. Pri tej hitrosti sem še vozila sporščeno. Ostalo bi bilo drznost in izsiljevalnost.


Starost pa je prinesla še ene dodaten omejevalni varnostni ukrep.

Ko sem po noči peljala hitreje kot 100 km/uro, nisem mogla slediti poti. Kot da bi slika zaostajala; kot da bi videla to kar je bilo nekaj sekund prej in ne to, kar se trenutno dogaja. To je bila zanimiva a zelo neprijertna izkušnja, ki me je močno omejevala.

Človek je nagnjen pozabiti leta in ne želeti dojeti, da je postal zarjavel z upočasnjenimi reakcijami. Pri vožnji, na sploh ko voziš relativno hitro, pa je to lahko usodno. Ker dok dojameš, da nisi tako hitro odreagiral, kot si mislil da lahko, si že naredil nesrečo.

Zaradi tega fenomena z vidom sem bila prisiljena upočasniti, in tudi do konca izbaciti nočno vožnjo.

Vozim v glavnem po predpistih (raj malo več kot malo manj), čeprav mi je stopalo le nagnjeno biti »pretežko«. Tako se kar naprej moram kontrolirati.

Vendar tokrat, z AD se mi ni bilo treba omejevati. Okoliščine so me omejile. Tako sem bila prisiljena gledati, kako me vsi prehitevajo.


Na to pa sem morala dol z avtoceste. Šla sem proti Arboretumu.



Tukaj bi morala dodati, da sem niska. Prvi avto, ki sem ga vozila je bil Fića. Čutila sem ga kot svojo obleko. Vendar, tudi pri njem, če sem hotela komotno sedeti, sem na cesto gledala v odprtini volana. Da bi videla ven nad volanom, sem se morala posebej vzravnati.

Mož je po tem kupil Wartburga. Če sem ga hotela bočno parkirati (saj mi je v teh davnih časih tudi to uspevalo!) sem stoje morala obvladati in menjalnik in gas. Če pa sem sedela, nisem videla nikamor.

Po tem sem vozila Marutija, pa Peugeot 308. Na zadnje sem si kupila Fiesto—spet tako majhno, da bi mi bila kot obleka. In sedaj pa naenkrat v šestmetarskegi avtodom!

Ne samo da nič ni bilo na »pravem mestu« temveč je ročaj ročne zavore bil tako globoko, da ga praksično nisem mogla doseči. Razgled pa je bil dober Res boljši kot iz Fieste.



Torej, skrenila sem proti Kamniku. Hotela sem v Arboretum pogledati vartnice, ki so takrat še bile v polnem cvetu.

Vse se pa je zarotilo proti meni! Celo Google me je z navigacijo odpeljal na preoske ceste. Zagotovo mi je na lašč to naredil. Saj ne ena edina mi ni bila primerno široka.... Ko je prihajal tovornjak naproti, sem—zamižala, in dvigla vse šrtiri v luft pa – bo kaj bo! Ali sem se skoraj ustavljala na robu ceste, da bi on šel.

Sploh mi ni jasno, kako se lahko tako mirno srečujejo tovornjaki in avtobusi na tako ozkih cestah!

Edino so me te table—avtomatski merilci hitrosti po veseh ves čas »lajkali« in hvalili da primerno vozim – ja, primerno počasi! Da so me prehitevali tudi otročki na kolesih ...


Hvala bogu, zaradi zgodnje ure parkirišče pred Arboretumom je še bilo prazno.

Tako sem lahko vadila vzvrano parkiranj. Saj petdesetkrat sem skočila iz avta ven, da pogledam koliko je še do konca od zadaj. Mi je pa le uspelo. Res, da pa le nisem bila idealno poravnana z stranskimi črtavmi parkirnega prostora


Biti poravnan s stranskimi črtami parkirnega prostora pa mi občasno nikakor ne gre niti s Fiesto. Pridejo kot obdobja nesposobnosti. Na tem domačem parkirišču pred blokom me zna biti grozno sram zaradi tega. Takrat se spomnem, kako sem se smejala pri gledanju posnetkov »neumnih babinc«, ki se niso znale vprarkirati ali pa priti ven s parkirišča. Sedaj sem prišla na njihovo raven. Lahko se trudim pa le ne bom paralelna s črtam. Drugič so pa obdobja, ko mi vse gre »iz prve«.

Če to vse skupaj vpoštevam, pol ure za parkirati vzvratno avtodom na praznem parkirišču je bil zame le dosežek!


Naslednja postaja je bila Kamnik. Saj tudi v njem še nisem bila.

Panika seveda, kje bom parkirala. Ker več ne morem hoditi, sem imela s sabo e-skiro

tako, da mi ne bi bil problem oddaljenost parkirišča od centra. Vendar KJE in kako naj najdem parkirišče?

Po metodi: an-ban-pet podgan—sem se »zagnala« čez enega od mostov. Tam sem naletela na Spar in njegovo parkirišče. Ko sem ga se dokopala, nihče več me ne bi mogel od tam pregnati in nagnati v nadaljnje iskanje.


Ego je le ego! Nuja in strah pa sta bili močnejši. Čeprav mi je bilo nerodno, sem pa le morala vprašala v trgovini, če mi dovolijo, da pustitim tam avtodom za kakšno uro, dok se malo provozam po mestu.

Starost ima tudi prednosti. Mladi gledajo na nas starce (na sploh, če si ženska) z viška in zaničevalno, vendar tudi pomilovalno kot na maloumne otročičke, pa nam ne vzamejo tako za zlo, če delamo neumnosti. Dejansko jim je neverjetno, če ne bi delali neumnosti.

To marsikdaj prav pride vendar v takšni situaciji pa si nisem smela dovoliti takšen scenarij. Saj če ne znem z avtom—še v redu. Vendar če stara baba, ki pojma nima pa seda v avtodom—ta pa je zagotovo nora in verjetno bi vsak prej poklical policijo, da me odpelje v norišnico, kot da s pomilovanjem gleda in prenaša, da rogovilim po cesti.

Upala sem, da bo le veljalo »Ko prizna, se mu polovica prašta«. Milo in ponižno sem priznala poslovodki, da mi je to prvi dan vožnje in ne upam naprej v mestu iskati parkirišča. Pa mi je dovolila, da tam pustim avto.


Očitno mi je ošabnost zaradi tako »silno veliko« uspehov tega dne preveč stopila v glavo. Namreč naprej sem hotela do izvira Kamniške bistrice. Tam sem enkrat že bila in mi je bilo čudovito lepo. Nisem pa bila pozorna, saj sem mislila, da vem pot do tam. Na Youtubu bi rekli, da me je doletela instant karma. Tako namesto da skrenem pri enem semaforju, sem nadaljevala naravnost. In na vrhu hriba sem mogla vprašati saj mi je bilo sumnjivo, da sem zašla. Seveda sem zašla. In, prvi dan moje avtodomarske kariere, sem mogla obračati po ozki cesti, ki niti ni bila na ravnem. Tudi za Fiesto bi mi bila preozka!


Zdaj že imam izkušnje s tem: če hitro najdeš svojo hudovijo zaradi katere si doživel nevšečnost, incidenti končajo s happyendom. Seveda, takoj mi je bilo jasno, da sem bila preveč prevzetna in samozavestna, in to mi je sedaj bila »kazen«---posledica moje ošabnosti.

In se mi je uspelo obrniti. Dejansko: čudovito mi je uspelo. Brez strahu, brez histerije in samoumevno, kot da bi bila že dolgoletni voznik AD.

No ja, rekli bi, da pa saj to ni neki dosežek in da ni bilo zaradi ozaveščanja.

Res je težko verjeti. Lahko verjamete šele ko sami greste skozi takšne izkušnje. Takrat tudi to jasno čutite, da nekaj minut pred tem ste bili nesposobni. In točno čutite, da je zaradi ozaveščanja sedaj zadeva dobro končala.

Tako sem prispela do Izvira Kamniške bistrice.



Čudovito mesto....

Problemov pa še ni bilo konec. Šele začeli so se...


Nadaljevanje.