top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

REKAPITULACIJA, TUDI PRI POTOVANJU SKOZI ŽIVLJENJE

Updated: Jan 3

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

5.

Nadaljevanje zgodbe, ki je opisana TUKAJ

Na začetek TUKAJ

Česar pomembnega se, iz potovanja z avtodomom, naučimo za življenje?


Vzemimo moje dosedanje življenje za nulto stanje.

Prišel pa je čas, da stopim naprej.

To je kot pot na višje nadstropje.

To terja od mene, da stare vsebine zamenjam ali dopolnim z novimi.

Kaj bo moja nova vsebina? Ne vem.


Za to pot "na višje nadstropje" sem jaz dobila avtodom.

Avtodom ni prišel slučajno! Zunanji dražljaj (od strastnih avtodomarjev. Nastje in Roka Rajar se je spojil s spominom na mojo staro željo.

Takšna globoka želja v meni je nastala že zaradi nečesa- neke naloge, neke obveznosti. Na to, da gre za nekaj tehtnega kaže tudi dejstvo, da ona ni izginila v 40 letih in da je s takšno močjo skoknila na površje na podlagi nekega zunanjega dražljaja.


Avtodom je sedaj postal moj test za ugotavljanje mojih pomanjkljivosti in izziv za pridobivanje novih veščin, sposobnosti in vsebin. Vse to pa ni omejeno samo na materialni nivo in na to določeno področje. Iz tega moramo izvleči principe, ki jih iščemo tudi na drugih področjih in drugih nivojih.


Torej, avtodom mi je lekcija in pot ki me vodi do višjega nadstropja. Kakšno vsebino življenja bom tam našla/pridobila pa ne vem


Lahko da bom po tem ostala pri avtodomu kot novem stilu življenja.

Lahko da bom postala tovarnjakar. Lahko pa nič od tege temveč nekaj popolnoma X. Mogoče je, da pri tej X-ti vsebini, ki me znašla na višjem nadstropju sploh ne bo vožnje avtom ali česarkoli podobnega. Vendar zagotov, bom potrebovala ravno te veščine in sposobnosti ki sem jih pridobila skozi AD.


In tukaj, kot sem to v prejšnjem tekstu opisala, se skozi analizo pokazala ena, v meni že obstoječa slabost (ne znati oceniti dolžino avta), zaradi katere prej nisem imela problemov, saj je moje življenje potekalo na stopnji, kjer ta sposobnost ni bila potrebna. Zato njena pomanjkljivost ni igrala vlogo, oziroma, bilo jo je možno z lahkoto kompenzirati. Zato niti klofute nisem dobila od življenja za to nesposobnost.


Sedaj pa je ta sposobnost potrebna, jaz pa jo nimam.

Iimam dve možnosti: ali se potegnem nazaj na prejšnje (nižje) nadstropje ali pa sprejmem izzive in predelam vse potrebno, da bi obvladala vse, kar mi sedaj manjka a kar od mene terja to višje nadstropje.

Odločitev iti naprej ali ostati na dosedanjem in odvisna samo od naših želja.

Na primer: svet terja digitalizacijo. Tudi če bi hoteli, se ne morete vrniti na prejšnji nivo temveč se morate soočiti s potrebami in zahtevi, ki jih od vas to novo doba (novo nadstropje) terja.


Meni (ker sem že tako stara) ni treba stopiti naprej. Vendar če ne stopim naprej, po tem mi ostane čepenje med štirimi zidovi in čakanje na smrt. Ker sem bila vedno aktivna, takšno rešitev ne morem sprejeti. Zato stopam naprej..


Če pa bi se pustila prepričati da naj grem v košarkarje, ker so mi neki, ki prodajajo košarkarkso opremo oprali možgane, to niti TOT, niti nobena druga metoda mi ne more omogočiti. Ne bi mi mogla omogočiti, da porastem saj še za pol metra, niti odvzeti najmenj 50 let in še od mojih dveh levih in majhnih rok narediti spretne "lopate" za prijem žoge.

No ja! Marsikaj se da izsiliti vendar tudi takrat ne brez hudih posledic. Vam bi pa TOT, pri nepravih željah, pomagala, da se zbudite iz te, vam sugerirane neumnosti in da bi začutili pravo srce in pravo smer, ki vam je "na kožo pisana" za nadaljevanje »v višje letnike vaše življenjske šole".

 

Sedaj, ko sem se lotila AD-a pa se je zraven moje pomanjkljivost pokazal tudi hudobece, ki je vedel za pomanjkljivost, tudi to je zaznal, da mi že probleme dela (pri zavijanju na desno sem s stražnjimi kolesi kar naprej zadela robnike) pa se je ni lotil predelati. Sicer pa tudi pomanjkljivost je "hudobija" sama po sebi. Sama pomanjkljivost pa je posledica delovanje nekega, globlje ležečega hudobca – vendar o tem sedaj ne bomo govorili ker to ni aktuelno. Videti je preveč komplicirano. Pomembno je, da zaznate, da je vse to, kot izkopavanje ispod ruševin. Vsaka naša pomanjkljivost je nastala zaradi nekega napačnega delovanja neke naše osebnosti, ki je jaz imenujem "hudobec". Vsi oni so naše osebnosti, ki pa so obtičali na raznih nivojih. Do njih se je potrebno dokopati in z njimi razčistit za kaj gre.

Torej, TOT je reševanje naših osebnosti ispod ruševin, njihova rehabilitacija in njihova priključitev našemu "parlamentu". Vsi oni imajo svoj "delokrog", Ko so rehabilitirani, lahko prevzamejo svoje določeno delovno mesto v našem bitju. S tem da se priključijo, prispevajo s svojim znanjem in sposobnostjo za določenem področju. Zdravi postanemo zaradi reda, ki se na ta način ustvarja v nas in omogoča bogu/naravi da zadeve popolnoma uredi. Uspešni pa postajemo, ker so te, dosedaj izključene osebnosti prevzele svoja "delovna mesta".


 

Meni so se nakazale smeri reševanja problema, kot sem to v prejšnjem članku omenila, vendar še ne vem kaj je pravzaprav problem saj je zavit v temo.

Da bi ga videla, moram ga osvetliti. Moja želja, da razčistim zadeve, omogoča da se v ta prostor potegne »božja razsvetljava«.


S predelavo vsakega posamičnega hodobca pridemo v popolnoma novo psihofizično stanje, kar pa ni isto s stanjem, ki nastane takrat, ko hudobca samo potlačimo in prisilimo sebe da vpoštevamo nekaj, kar nam je nekdo zunanji naložil


 

Že ko sem kupovala AD so mi nekaj razlagali o teh zunanjih retrovizorjih, vendar nisem poslušala. Sedaj, ko mi je postalo samoumevno da jaz sem ta ki moram izvedeti njihovo uporabnost, (niso pa bedasti tisti, ki so to tako naredili) sem jih začela ogledovati. Pa še vedno nisem zaznala nobene koristi od njihove podvojenosti. Moja motivirananost pa je pokrenila mehanizme odkrivanja moje pomanjkljivosti, zaradi katerih nikakor ne uspevam zaznati njihovo uporabnost.

In tako, na enkrat in za hip v njih zagledam sliko ene drugačne resničnosti, ki jo prej nisem videla. Ni bila dovolj konkretna, da bi jo že takoj lahko zagrabila in konkretno znala definirati. Dovolj pa je bila, da zaznam pomen takšnih dvojnih retrovizorjev in tudi to, da one kažejo obstoj resničnosti, ki je drugačna od tiste, katero sem jaz dosedaj videla.


Ko pa sem zavestno – »sedaj pa za res« - hotela preštudirati te retrovizorje, spet nisem videla tako, kot v onem hipu.

To je pomenilo, da sem takrat imela „informativni dan“ – ko mi je v tem preblisku dan odgovor na vprašanje, čemu podvojeni retrovizorji služijo in kaj dejansko jaz ne vidim. Sedaj je bilo na meni, da se odločim, ali hočem doseči takšno pravo videnje ali pa ne. In če hočem, bo sledil bolj komlicirani učni proces.

Sprejela sem, ker sem razumela, da pri tem ne gre samo za vožnjo AD-a temveč za celo življenje. Ker če ne vidim pravo realnost in relacije v retrovizorju AD-a, ne vidim ga niti drugod. A pravo videnje je pogoj, da brez neljubih situacij “voziš” tudi skozi svoje življenje.


Moja želja po razčiščevanju, a s ciljem pridobiti sposobnosti, ki jih sedaj nimam, a potrebne so mi za cilj in smer, ki se mi je izkristaliziral kot vsebina za nadaljnje življenje, je zagnala proces.

Med ostalim, vrnil se mi je v spomin znanje iz fizike in optike.

Na podlagi tega sedaj mi je jasno, da je funkcija takšnih dvojnih zrcal enaka kot funkcija dveh očes. Zaradi tega imamo globinski vid..

Na podlagi tega se tudi orientieramo.

Ampak jaz nisem v stanju videti to multidimenzionalno sliko v zrcalih!

Po tem res ni čudno, da nisem v stanju oceniti dolžino AD-a!!!

In ni čudo, da se ne znam orientirati v prostoru, kot sem to v nadaljevanju potovanja videla. In verjetno še marsikaj v življenjskem prostoru ne vidim pravilno.

Npr. pri pacientih sem hitro videla njihove zakopane potenciale in sposobnosti, nisem pa vedela, ali one morajo biti izkopane (uresničene) v nekaj tednih, v nekaj letih ali pa mogoče v kakšnem drugem življenju.

Torej, tudi takšni problemi sodijo v to kategorijo “pravilnega videnja”.


 

Obstaja pa še nekaj, kar je pomembno. Vrtičkarji dobro vedo, da veliko rastlin dela zelo razvejane korenine. To pomeni, da ko neko zel opazijo na enem mestu, velika je verjetnost, da so se korenine že razvejale in prerasla ves vrt in je samo vprašanje časa, kdaj se bodo pokazali nadzemni deli tudi na številnih drugih mestih.


Tako je to tudi pri človeku: Nobena »neprimernost« ni izoliran problem četudi smo jo opazili samo na enem, na videz omejenem mestu. Ta neprimernost je vpletena v številne druge procese in naše vsebine. Mogoče ne ravno v vidni obliki vendar kot ozadje v nekem, na videz popolnoma drugačnem problemu.

To sem imela prilike velikokrat videti pri pacientih tekom terapije s homeopatijo, po tem tudi pri ozaveščanju:

Pacient je prišel s številnimi, različnimi problemi, ki, medicinsko gledano, ne sodijo skupaj. Na podlagi anamneze in celotnega stanja sem se lotila problema, ki je pacienta najbolj motil. Mislila sem, ko tega odpravim, se bom lotila naslednjega problema. Pogosto se pa je zgodilo, da je pacient vzel samo nekaj doz zdravila ali pa je ozavestil enega edinega hudobca in se začel umikati ne samo ta aktuelni in izbrani problem, temveč tudi drugi problemi, na videz nepovezani s prvim. Proces transformacije in rehabilitacije je tekel sam od sebe in ustavil se je, ko je marsikaj od problemov izginilo. Znalo se je zgoditi, da so izginili čisto vsi problemi, s katerim je človek prišel in še marsikaj drugega, ki jih niti omenil ni.

Kot v vrtu: ko smo zagrabili to pravo »nitko« lahko izvlečemo ogromno in razvejano koreninsko mrežo skupaj z njihovimi nadzemnimi poganjki.

Rezultat pa je popolna transformacija nas v čisto novo kvaliteto življenja.


Jaz sem s tem mojim problemom prišla na področje prirojenih napak. Ker to, kar sem zaznala pri sebi in opisala, je prirojena napaka in verjetno povezana s afazijo in disleksijo ki jih imam samo so v blagi obliki in so v meni bile dobro kompenzirane, da jih je bilo težko zaznati.

Uradna medicina za takšne prirojene probleme nima zdravila. Ne vem še ali mi bo, z metodo Transformne osebnostne terapije (TOT), uspelo znebiti se tudi tega problema. Imam pa tehtnih razlogov verjeti, da mi bo uspelo. Čeprav sem v tekmi s časom. Saj, procesi staranja in posledice mojih prejšnjih spodrsljajev me sesuvajo. Vprašanje je ali bom uspela tako hitro narediti lekcije da bo tendenca izgradnje uspela vsaj ustaviti sesuvanje.


 

Prej bi rekla, da me je hudič gnal takrat na to pot. Če bi počakala, ne bi imela to nesrečo.

Če pa s te - sedanje strani gledam, po tem sem hvaležna bogu, da me je brcnil v skušnjavo in prisilil, da še pravočasno predelam tako neopazen a tako silno pomemben problem. Čeprav je bila potrebna klofuta pa le ni bila tako huda. Pač gubitak nekaj od bonitete pri zavarovanju.

In če mi uspe te lekcije narediti, sem prepričana da bo tudi sedaj, kot kar je bilo že prej, „dobiček“ veliko večji, kot je bila sedaj cena te lekcije.


DIGRESIJA. Velikokrat slišim in berem kako se kar naprej kregajo npr v špotih pa tudi pri raznih talentih kaj je bolj pomembno: prirojena nadarjenost ali pa intenzivno delo(vadba) .

Te in tako postavljene diskusije so iz trte zvite in brez pomena. Tukaj bi spet omenila primer s diamantom. Vsi smo samo sivi brezoblični kamni. Vsi potrebujemo brušenje. Tisti, ki pa je diamant, bo po malo brušenja zasjal v polni lepoti.Da bi pa dosegel svojo pravo kvaliteto in vrednost, potrebuje še veliko dela sposobnega strokovnjaka.

Če pa nisi diamant, samo brusenje te nikoli ne bo pretvorilo v diamant. Lahko še zableščiš za hip, po tem izgoriš do konca. Večinoma pa se niti to ne bo zgodilo.Masikateri lahko še lahko postane čudoviti okras čeprav ne bo dijamant. Veliko jih pa kar razpade že takrat, ko se jih brusilka dotakne.

Tako je tudi s človekom.

Tisti, ki ima prirojene sposobnosti v določeno smer, bo z veseljem vadil, ker bo za njega to njegova, večinoma tudi edina vsebina in edini smisel njegovega življenja.

Drugi pa ne bodo vadili ker v njih je ena normalna božja struktura, ki jim narekuje, da pretiravanje nima smisla a lahko jim celo škoduje. Ne bodo zato neuspešni ker niso vadili temveč zao niso vadili, ker niso - ne morejo biti uspešni, oz nimajo žilico, zaradi katere bi lahko bili uspešni.


Lahko pa ste resnični diamant, ste pa še v obliki sivega kamna in nimate ne brusilke ne strokovnjaka ki bi vas lahko izbrusil. In od vas bo ostal sivi kamen za večne čase.


TOT je kot brusilka a strokovnjak je fiziologija/narava, ki ji ne mentalnih, emocionalnih in drugih ezoteričnih ravneh imenujemo BOG.


Če prideš v roke pravemu strokovnjaku za diamante, ta te bo znal hitro oceniti in zato zate najti najboljši način brušenja. Tudi če nisi diamant, bo vse eno znal, kako iz tebe izvleči maksimum da lahko zasjaš v svoji polni lepoti, čeprav nisi super kvaliteten diamant.

Marsidko na podlagii teh unisex metod popularnih učiteljev zapravi čas, denar in energijo da dosegne nekaj kar zanj ne bo uspešno in s tem zapravi svojo priložnost za to za kar bi res bil sposobne.

Samo TOT vas lahko pripelje do pravega strokovnjaka ker TOT ni nič drugega kot priincipi logike ki se dosledno uporabljajo na človeku.

Pravi strokovnjakk je pa lahko samo narava/bog, ki, kot smo vsi že imeli prilie videti, zna v red spraviti vse, če se ga pusti pri miru.


Nadaljevanje

70 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page