Blog

Svet iz drugačne perspektive

REKAPITULACIJA, POMEMBNA TUDI ZA POTOVANJE SKOZI ŽIVLJENJE

Updated: Sep 25

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

5.

Nadaljevanje zgodbe, ki je opisana TUKAJ

Česar pomembnega se, iz potovanja z avtodomom, naučimo za življenje?


Vzemimo moje dosedanje življenje za nulto stanje.

Prišel pa je čas, da stopim naprej in stare vsebine zamenjam ali dopolnim z novimi.

Nova vsebina zame je sedaj postalo potovanje z avtodomom (AD).

To pa je postalo novi izziv.

Novi izziv terja nove sposobnosti in nove kvalitete.

In tukaj se je pokazala ena, v meni že obstoječa slabost (ne znati oceniti dolžino avta), zaradi katere prej nisem imela problemov, saj je moje življenje potekalo na stopnji, kjer ta sposobnost ni bila potrebna. Zato njena pomanjkljivost ni igrala vlogo, oziroma, bilo jo je možno z lahkoto kompenzirati. Zato niti klofute nisem dobila od življenja za to nesposobnost.


Če ne bi imela AD, in ne bi šla na to pot in ne bi doživela to nesrečo, sploh ne bi videla/zaznala, da je v meni v temo skrit problem. Ne vem še kaj je pravzaprav problem saj je zavit v temo.

Da bi ga videla, moram ga osvetliti. Moja želja, da razčistim zadeve, omogoča da se v ta prostoj potegne »božja razsvetljava«.

V konkretni situaciji (mojem izpeljevanju s parkirnega prostora) to »razsvetljeno stanje« je bilo, ko sem zaznala da sem v sebi imela nekih informacij, ki pa so bile oddaljene od mene. Nisem jih mogla zagrabiti in potegniti jih v zavedanje in v uporabo. Zato še vedno nisem vedela za kaj je pravzaprav šlo, vedela sem pa za smer, v katerem moram naprej iskati.

Ampak, v tako »osvetljenem« prostru sem videla še eno osebnost—hudobca, ki je vedel za ta, potencionalno nevaren problem (z retrovizorji), ni se pa potrudil, da bi ga razrešil. Ignoriral je vse to in se je delal, kot da problema sploh ne bi bilo.


Najprej je bilo treba predelati tega hudobca. S predelavo hodobcev pridemo v popolnoma novo psihofizično stanje, kar pa ni isto s stanjem, ki nastane takrat, ko hudobca samo potlačimo in prisilimo sebe da nekaj vpoštevamo, kar pa prej nismo.


Najbolj preprosta

definicija

tega stanja je naslednja:

prej mi je bila samoumevna in refleksna reakcija, da sebe in svoje mnenje postavim v prvi plan in ignoriram vse, za kar ne vem ali ne razumema čemu služi.

Sedaj pa mi je postala samoumevna in refleksna reakcija izvedeti čemu nekaj, za kar jaz še ne vem, pravzaprav služi.


Že ko sem kupovala AD so mi nekaj razlagali o njih, vendar nisem poslušala. Sedaj, ko mi je postalo samoumevno da jaz sem ta ki moram izvedeti njihovo uporabnost, sem jih začela ogledovati. Pa še vedno nisem zaznala nobene koristi od njihove podvojenosti. Moja motivirananost pa je pokrenila mehanizme odkrivanja moje pomenjkljivosti, zaradi katerih nikakor ne uspevam zaznati njihovo uporabnost.

In tako, na enkrat in za hip v njih zagledam sliko ene drugačne resničnosti, ki jo prej nisem videla. Ni bila dovolj konkretna, da bi jo že takoj lahko zagrabila in konkretno znala definirati. Dovolj pa je bila, da zaznam pomen takšnih dvojnih retrovizorjev in tudi to, da one kažejo obstoj neke druge resničnosti, ki jih jaz nisem v stanju zaznati.


Ko pa sem zavestno – »sedaj pa za res« - hotela preštudirati te retrovizorje, spet nisem videla tako, kot v onem hipu.

To je pomenilo, da sem takrat imela „informativni dan“ – ko mi je v tem preblisku dan odgovor na vprašanje, čemu podvojeni retrovizorji služijo in kaj dejansko jaz ne vidim. Sedaj je bilo na meni, da se odločim, ali hočem doseči takšno pravo videnje ali pa ne. In če hočem, bo sledil bolj komlicirani učni proces.

Sprejela sem, ker sem razumela, da pri tem ne gre samo za vožnjo AD-a temveč za celo življenje. Ker če ne vidim pravo realnost v retrovizorju AD-a, ne vidim ga niti drugod. A pravo videnje je pogoj, da brez neljubih situacij “voziš” tudi skozi svoje življenje.


Moja želja za razčiščevanjem, a s ciljem pridobiti sposobnosti, ki jih sedaj nimam, je zagnala proces.

Med ostalim, vrnil se mi je v spomin znanje iz fizike in optike.

Na podlagi tega sedaj mi je jasno, da je funkcija takšnih dvojnih zrcal enaka kot funkcija dveh očes. Vsako oko, čeprav sta minimalno oddaljena drug od drugega, vidi isti predmet vendar iz malo drugačnega kota. In ta minimalna razlika že zadošča, da lahko ocenimo globino oz oddaljenost.

Na podlagi tega se tudi orientieramo.

Ampak jaz nisem v stanju videti to multidimenzionalno sliko v zrcalih.

Po tem res ni čudno, da nisem v stanju oceniti dolžino AD-a!!!

In ni čudo, da se ne znam orientirati v prostoru, kot sem to v nadaljnjem še videla, saj ne vidim globino. In verjetno še marsikaj v življenjskem prostoru ne vidim pravilno.

Npr. pri pacientih sem hitro videla njihove zakopane potenciale in sposobnosti, nisem pa vedela, ali one morajo biti izkopane (uresničene) v nekaj tednih, v nekaj letih ali pa mogoče v kakšnem drugem življenju.

Torej, tudi takšni problemi sodijo v to kategorijo “pravilnega videnja”.

Vrtičkarji dobro vedo, da veliko rastlin dela zelo razvejane korenine. To pomeni, da ko neko zel opazijo na enem mestu, velika je verjetnost, da so se korenine že razvejale in prerasla ves vrt in je samo vprašanje časa, kdaj se bodo pokazali nadzemni deli tudi na številnih drugih mestih.


Tako je to tudi pri človeku: Nobena »neprimernost« ni izoliran problem četudi smo jo opazili samo na enem, na videz omejenem mestu. Ta neprimernost je vpletena v številne druge procese in naše vsebine. Mogoče ne ravno v vidni obliki vendar kot ozadje v nekem, na videz popolnoma drugačnem problemu.

To sem imela prilike velikokrat videti pri pacientih tekom terapije z homeopatijo, po tem tudi pri ozaveščanju:

Pacient je prišel s številnimi, različnimi problemi, ki, medicinsko gledano, ne sodijo skupaj. Na podlagi anamneze in celotnega stanja sem se lotila problema, ki je po moji oceni najbolj štrlel. Mislila sem, ko tega odpravim, se bom lotila naslednjega problema. Pogosto se pa je zgodilo, da je pacient vzel samo nekaj doz zdravila ali pa je ozavestil en edini problem in se začel umikati ne samo ta aktuelni in izbrani problem, temveč tudi drugi problemi, na videz nepovezani s prvim. Proces je tekel sam od sebe in ustavil se je, ko je marsikaj od problemov izginilo. Znalo se je zgoditi, da so izginili čisto vsi problemi, s katerim je človek prišel in še marsikaj drugega, ki jih niti omenil ni.

Kot v vrtu: ko smo zagrabili to pravo »nitko« lahko izvlečemo ogromno in razvejano koreninsko mrežo skupaj z njihovimi nadzemnimi poganjki.

Ali pa kot domine: če pokreneš na enem mestu, se kar, v verižni reakciji sesuva cela, razvejana struktura.


Takešn potek me je zelo presenečal, saj takšni procesi ne obstajajo v medicini. Vedno sem občudovala kaj vse je bilo spleteno z eno edino nitko, in kakšne različne težave so bile povezane z enim, na videz z ničemer povezanim problemom. A rezultat je popolna transformacija v čisto novo kvaliteto življenja.



Imela sem (in še imam!) številne drobne probleme, ki mi pa hudo grenijo življenje.

Najprej sem ugotovila da zelo počasi berem. Pozneje sem ugotovila, da to šteje v disklekcijo. Dobro pa je bila kompenzirana.

Zaradi počasnega branja morala sem celo poletje brati obvezno branje za naslednje leto. Imeli smo ga zelo veliko, jaz pa sem, v celem dnevu branja, lahko prebrala samo 50 strani. In morala sem sprot delati zapiske, sicer, dok sem prišla do konca knjige, sem pozabila začetek. Strokovno literaturo sem hitreje brala. Sedaj ni več tako hudo vendar, je pa še prisotno.

Ko se poglobim v svoj problem, mi je jasno, da vidim črke in besede, samo se jih ne zavedam in ne tako globoko, kot bi bilo treba. Zato moram dlje časa "ostati" na njih in večkrat prebrati.

To je vzrok da tudi sedaj ne znam pisati kot je treba in da ne obvladam noben jezik pravilno in zastonj se ga učim, ne pride mi do živega in zato vse hitro spuhti. Razumem pa. Celo boljše kot tisti, ki od mene bolj obvladajo jezik.

Znalo se je zgoditi da sem pogledala neki film in na koncu nisem vedela v katerem jeziku so govorili ali na katerem jeziku je bil podnapis.

Zaradi takšnih problemov tudi če tisočkrat preberem svoj napisan tekst, še vedno ne opazim niti tipkarskih napak. Zaradi tega, na sploh ko pišem o ne ravno priljubljenih temah, sem deležna zelo grobim napadom. In vse to moram trpeti samo zato, ker imam neki prirojen problem v centru za vid.


Veliko ljudi zaznava ta problem pri prepoznavanju obrazov. Največji problem je pa v tem, da nihče ne pomisli, da se ta hiba javlja ne samo v zvezi z obrazi temveč vsepovsod. Ker je problem v blagi obliki, možgani korigirajo sliko. To še dodatno doprinosi temu, da problem nihče ne prepozna.


Isti principi in isti problemi kot na materialni ravni, delujejo tudi na vseh ostalih ravneh.



Tuti ta problem je sestavni del »stanja bele svetlobe«. Saj nam ni nič pa vse eno nismo v redu. Nimamo kaj pokazati in niti sami ne vemo kaj nam je. Greni pa nam življenje. Mogoče samo s tem, da imamo občutek, da bi morali biti bolj uspešni, pa nismo in ne vemo zakaj nismo in ne vemo zakaj smo obtičali.


Če ne bi sprejela ta izziv (AD), ki se mi je odprl, ne bi nikoli imela takšnih klofut niti takšnih lekcij. Sedaj se mi pa, ravno zaradi njih, tudi novi notranji svet.

Najprej se vedno odpirajo neprijetne zadeve—vendar z možnostjo da jih predelam. In rezultat ne bo samo to, da bom bolje obvladala AD.

V resnici je AD najmanj pomemben. Ono je samo sredstvo, ki je potegnilo na površje dosedaj skrite pomanjkljovisti, ki so v ozadju bolj pomembnih zadev, ki so mi grenile in še vedno grenijo življenje.



V Dolomitih sem morla vložiti posebni napor da gledam v retrovizorje, da bi zaznala, da me nekdo hoče prehiteti. Po tem pa sem zaznavala tudi če nisem direktno gledala v njih.

Torej, napaka, ki ni v očeh temveč v vidnih centrih, se je, vsaj v mali meri, le umaknila. In zato boljše vozim pa ne zato ker bi vadila vožno temveč zato ker sem „vadila gledanje“—oz predelujem napake v videnju.


Začelo se je odpirati še marsikaj drugega.



Uradna medicina za takšne prirojene probleme nima zdravila. Ne vem še ali mi bo, z metodo Transformne osebnostne terapije (TOT), uspelo znebiti se tudi tega problema. Imam pa tehtnih razlogov verjeti, da mi bo uspelo. Čeprav sem v tekmi s časom. Saj, procesi staranja in posledice mojih prejšnjih spodrsljajev me sesuvajo. Vprašanje je ali bom uspela tako hitro narediti lekcije da bo tendenca izgradnje uspela vsaj ustaviti sesuvanje. <