top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Rekapitulacija

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

22.


Na začetek TUKAJ

PRIPISANO ZA NOVO LETO 31. dec.2022

Opis svojega potovanja po ex-Jugi sem v glavnem končala 5. oktobra 2021. Tekste sem pa hotela postopoma objavljati.

Ne vem več točno kdaj sem začutila, da se je, na nekih energetskih ravneh vse zaključilo in končalo. Ker se je izhod iz tega pekla zaprl, zato ni imelo smisla naprej se truditi spametovati tiste, ki se dosedaj niso hoteli. Apokalipsa bo eskalirala, jaz sem pa se morala potruditi reševati svojo kožo in še pravočasno napustiti ladjo, ki je bila tik pred tem, da do konca potone.

Zato sem prenehala pisati in prenehala tudi objavljati. Vse to, kar sem do takrat počela, je enostavno izpadlo iz mojega življenja.


Pred kratkim se pa je nekaj spremenilo. Kot da se je nekaj zasukalo na boljše a izhod se je spet odprl. Zato se mi je vrnila potreba dokončati to serijo člankov o avtodomarstvu in nadaljevati pisanje, pač situaciji primerno.


 

Ko sem se vrnila lani s te poti po ex-Jugi ter obdelovala dogajanja in moja stanja, vse bolj jasno sem videla kako sem se sesuvala. Zadnja 3-4 dneva pa sem popolnoma zapravila.

Nisem imela izkušnje s potovanji, zato nisem vedela koliko časa bom porabila za vse to, kar sem želela obiti. Fiksen je bil datum srečanja v Senti. Ostalo bi prilagajala po potrebi.

Zaradi uničenega skiroja sta mi odpadli Split in Dubrovnik. Zaradi prometne gneče in tehno-festivala pa je odpadla še cela črnogorska obala.

Sa Durmitorja me je pregnal dež.

Tudi Zlatibor ni bil takšen, kot sem mislila, da bo. Vendar še vedno sem imela v načrtu planino Taro, eventulano Višegrad, pa Ovčarsko-Kablarsko sotesko. Torej, imela sem s čim izpolniti ta tri dneva. Pa tudi po srečanju bi lahko šla pogledati Novi sad in Fruško goro pa Donavo ...


Pri retrospektivi sem jasno videla, kako sem zgubila notranje vodstvo in sem postala samo lupina. Kot računalnik, ko ga odklopiš od interneta.

Zadnje dni sem se še trudila, pa ni bilo učinka, Po tem se je v meni vse do konca sesulo in nič več ni funkcioniralo. Najraj bi se teleportirala do doma in s tem v hipu ubežala iz onega zunanjega sveta v varno skrivališče mojega doma, pa še tam se zrolala kot muca in pokrila čez glavo.


Seveda, nič od teh notranjih stanj ni bilo videti navzven.

Navzven sem bila videti super. Tudi sebe mi ne bi bilo težko prevarati. Samo bi morala zamižati in ne hoteti videti ta moj notranji svet. Potlačiti ga pred zavedanjem, nabijati si samozavest in živeti v iluziji kako sem super. Saj sem premagovala neprimerne situacije. Vsi bi mi verjeli, ko bi šimfala navigacijeske sisteme, pa neurejene ceste in oznake v Srbiji. In ne bi bilo težko prepričati in svet in sebe kako sem heroj, da sem vse to uspela, da sem vse to mirno prenesla, prebila se skozi in vse obvladala čeprav sem samo stara ženska pa samo nekaj meseci avtodomar.

(PRIPOMBA: Jaz sem med vsem tem resnično bila mirna. Vendar to ni bil pravi, božji notranji mir temveč mrtvilo. Zato to lahko trdim, ker sem imela možnost primerjati sa svojimi prejšnjimi stanji, ko je bil "mir" nekaj čisto drugega, kot je bil ta sedaj).


Tudi na srečanju sem se super počutila—kot še nikoli ...

Nihče ne bi podvomil, da mi je prekipelo res zaradi slabih pogojev. Pa tudi utrujenost bi bila za verjeti. A ta avtocesta do Zagreba je res dolgočasna ...


Takrat v onem stanju tudi sama se nisem v popolnosti zavedala vsega tega, kar sedaj, od daleč gledano vidim.


In še nekaj sem videla! Da zagotovo velika večina ljudi živi izgubljena in brez vsebine, v nekem koščku svoje sesute osebnosti. In tako, kot jaz, misli o sebi, da je z njim vse v redu in da živi polno življenje. Če pa se občasno malo sesuje, pa misli, da se samo mora »malo bolj vzeti v roke« in vse bo v redu. In je prepričan, da je pač normalno da so problemi, da je normalno, da mu občasno »poči film« ali potone v kakšno »depresijico«, vendar se spet »vzame v roke«, pa spet gre. Če pa ne gre, pa sprejme, da je nesposoben, da mu zadeve ne gredo pa kompenzacijo išče v seksu, v fitnesu, v botoksu, v virtualnih svetovih ..., ki mu nabijajo samozavest in se borijo z sesuto samopodobo. In ima tudi to za normalno, da na vsakih toliko se nekom (ali njemu) do konca zmeša, ali da »iz čista mira« naredi samomor ali naredi neki čuden karambol s smrtnim izidom ...

Saj vse je »normalno«. Mar ne?

Ne! Sploh ni normalno!!!


Zaznaš v sebi! Pa hitro ubežiš od tega, kar si zaznal, saj ne veš kako bi to v red spravil in kako bi vse to obvladal. Zato raj nič nočeš vedeti. A nortanjost se sve bolj sesuva. To pa hočeš kompenzirati z vse večjo ihto usmerjeno v zadeve, kam se ne bi trebal usmeriti: od seksa in,, sedaj že odprte in javne pornografije do pohlepa za denarjem in kopičenja bogatsva brez smisla ...

Vse, samo se ne soočiti se z resnico.


To me je pripeljalo do najbolj ključne domače naloge tudi za vse vas, ki bi jo morali postaviti zraven tega, kar sem že napisala na strani TERAPIJA.


 

Moje izkušnje so tudi dokazilo, da se s prakso in raznimi treningi ne da kompenzirati notranje pomanjkljivosti. Enako tako, tudi s snagom volje se ne da nič bistvenega doseči. Pa tudi to še ni dovolj, da se zavedate svojih hudobij in drugih nepridipravov.

Avto vozim že 50 let (a nisem bila slab šofer), Kljub temu še vedno nisem mogla »izpraksirati« prostorno zaznavanje, da bi paralelno s črtam parkirala v dani prostor. In tudi če bom prevozila vse prelaze Stelvio in Transfagarasen, in jih prevažala 5x na dan leta in leta, še vedno ne bom tako znala voziti, kot je znal ta starček na Tari in kot je znal ta fantič, ki se je šele pred kratkim izvalil iz jajca pa mi je v hipu sparkiral moj AD.


Na poti sem spoznala nekaj svjih hudobij. Zavedala sem se svojih nepridipravov, svojih nesposobnosti pa tudi sesuvanja. Ni pa še bilo predelano. Saj ni bilo možno to predelati v onih pogojih. Sem se pa zelo trudila premagati pomanjkljivosti in potlačiti hudobce in onemogočiti njihovo delovanje. Ne samo zaradi tega, ker sem morala funkcionirati (ker se nisem mogla teleportirati do doma) temveč tudi zaradi teh svojih hudobij, ki bi za vsako ceno želeli zaužiti čim več in do maksimalno izkoristiti možnoti tega potovanja. Pa ni šlo. To je najbolj pokazala moja izgubljenost.

NI MOŽNO premagati, na sploh ne uspešno premagati to, kar v nam ni v redu.

Moramo iti globlje v proces transformacije. Za to pa je potrebno iti ven iz testne situaije, ki nam ga je dal izziv. In vse to tudi traja.

Moram opozoriti, da sem jaz že pri težkih in zelo težkih lekcijah za katere še ne obstaja pot. Ko jih jaz naredim in mi sledite, vam bo veliko lažje. In večina vas niti nima tako hudih lekcij, kot sem jaz dobila v svojo culico pri prihodu v to življenje.


In sedaj smo prišli do temeljne lekcij. Šele od te točke naprej lahko pričakujemo resnično pravih rezultatov.

Sledite mi, pa boste izvedeli.



60 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page