top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

RAZMIŠLJANJA

Updated: Dec 28, 2022

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

14

Na začetek TUKAJ

Auguste Rodin: MISLEC

Ne vem zakaj, od črnogorske obale naprej nisem več pisala o svojih doživetjih. Napravila sem nekaj kratkih zapisov – samo kakšen stavek, da me spomne na neke momente. Pozneje pa niti tega več nisem delala. Očitno je vse to bila posledice mojega notranjega sesuvanja, ki ga takrat še nisem zaznala. Oddaljevala sem se od sebe in so mi izpadale vsebine. Tudi pisanje je izpadlo.

Nisem pozabila na to! Poskušala sem se spraviti v stanje za pisanje, pa ni šlo. Pisanje, enostavno, ni bilo več v mojem programu in kot da ga nikoli ne bi bilo.

 

Sedaj smo 28.dec.2022. Pregledujem napisane tekste z namenom, da jih v red spravim in tudi popravim. Namreč, v tem, od pisanja preteklem času, sem dobila nova spoznanje a tudi "razgled" z oddaljenosti enega leta je drugačen, kot je bil takrat, ko sem te tekste pisala. Zato sedaj marsikaj mi uspeva bolj definirati, kot prej.

Ko sem včeraj prišla do tega teksta, sem se zgrozila. Nakladala sem še in še, kar pa ni imelo nobenega smisla.

V prvi hip mi ni bilo jasno zakaj sem tako pisala.

Danes mi je postalo jasno:

RES SEM SE RAZPADLA - kot sem o tem že pisala.

Vsaka narejena lekcija ob nekem spoznanju je ena mala smrt - razdiranje narobe zložene sestavljanke.

... da bi se, skozi proces transformaije, v naslednjem momentu ponovno "rodili" in nanovo in bolj primerno sestavili sestavljanko.

Te "smrti" doživljamo na različne načine, odvisno od področja na katerem "umiramo".

Pri meni je bil neki mentalno-energetski nivo, ki se je odrazil na govornem področju

Nakladanje pa je bil neki poslovilni govor umirajočega človeka, ki še poskuša rekapitulirati svoje življenje.


Umrl pa je tudi svet!

Uspela sem še napisati nekaj tekstov, ki jih nisem več objavila, ker se je vse zdelo brezsmiselno.

Sedaj pa se je pojavila neka iskrica, ki je nakazovala, da je kriza minila in s tem se pokazalo neko upanje na nove začetke sveta.

Kaj se bo naprej dogajalo je odvisno semo od nas--od človeka. Če se ne spametujemo, lavina apokalipse se bo spet zagnala.


To nam je v resnici že naša druga priložnost za rešitev.

Prva priložnost je bila takrat, ko so vse več pisali o tem, kako moramo korenito spremeniti življenje in tudi prenehati tako razsipno a za Zemljo uničuječe živeti.

Bili smo tik pred tem, da se zlomimo do konca, pa da se spreobrnemo v drugačnost. Vendar je človek, trmasto in kljubovalno proti bogu in naravi ponovno in s polno močjo vsekal in vračal staro stanje in stare poti, da bi le dokazal da ne popušča (npr ni opuščal avte v korist javnega prevoza, temveč z polno močjo navalil kupovati še več avtov).

Takrat je kriza ponovno vsekala in ne kaže, da bi bilo možno kar tako priti do rešitve. S starim in dvodimenzionalnim razmišljanjem to niti ni možno. Zato je vse obtičalo. .

Vendar se je javila ta iskrica. To pa pomeni, da se je malo le obrnilo na dobro stran. Če pa človek spet, kot je pred kratkim, namesto da se spametuje samo vsekal in s še večjo močjo terjal stare smeri, apokalipsa se bo nadaljevala. .


Tudi sestavljanka mojega bitja se počasi ponovno sestavlja z novimi podrobnostmi a s tem, da je vredno začete ponovno pisati ker je možnost, da se svet in vsi mi, ki smo ta svet, le izvlečemo.


Očitno sem tudi jaz bila tako trmasta, da sem morala tako raspasti, da bi se raztrgal ta moj speedway-ski način življenja.

Vse je umrlo, ostal je samo moj OBSTOJ, ki je samo sprejemal, nič pa obdržal. Tudi misli, ki sem jih napisala (sedaj pa izbrisala) so bile takšne kot vse ostalo: so prihajale kot slike pri potovanju a brez, da bi jih strukturirala in obdržala.

To je bilo takrat iže na potovanju n tako je bilo, ko sem pisala tekste.

Nnaprej sledi originalni tekst, kot sem ga svojčas napisala.

 

Potrebno je razumeti tudi to, da je povdarek vedno na principu, ki je zajet v določen problem ne pa na obliki, kako se ta problem/princip izraža.

Vi zagotovo nimate takšnih problemov z vožnjo avtodoma. Zagotovo pa imate številne probleme, ki v osnovi imajo enake principe, čeprav se izražajo v drugačni obliki in na drugih področjih.

Zaznati principe, ne glede na manifestacijo, skozi katero se izražajo je kot npr. cestogradnja.

Če se cestograditelj nauči pricipov gradnje ceste, zna jih uporabljati in uspešno zgraditi cesto ne glede od kod in do kam mora voditi. Tudi to ni problem kakšen je teren, čez katerega mora voditi cesta, pa niti to ni pomembno ali je na Zemlji ali pa na Marsu. Principi so isti, samo jih je potrebno »individualizirati!« in njihovo obliko prilagoditi pogojem in potrebam.

Zato, če spoznate principe v mojih problemih, kot tudi načina pristopa njihovemu reševanju, boste jih prepoznali tudi pri sebi in vaših problemih in tudi našli rešitev za njih.

 

Vse kar sem zgoraj napisala je spoznanje, ki je prihajalo pozneje, pa tudi sedaj med pisanjem. Takrat na poti se vsega tega nisem zavedala. Tudi tega se nisem zavedala, da nisem SAMO zaradi mraza v AD-u v jutranjih urah prenehala pisati. Mraz je bila resnica vendar ni samo to povzročilo, da mi je pisanje v popolnosti izpadlo.


Tudi doživetja so mi izpadla. Kot če ti v fotoaparatu zmanjka prostora za shranjevanje slik.


Marsikje niti fotografij nimam o poti, ki sem jo prevozila, da bi se na podlagi njih spomnila teh etap poti. Prevozila sem velike razdalje brez da se ustavim slikati. Ali zato, ker ni bilo prostora kjer bi se lahko ustavila, ali pa zato, ker se na sliki ne bi videlo nič, čeprav je v resnici bilo čudovito. A bili so hribi in gozdovi in spet hribi in gozdovi...Cel ambient je bil čudovit! To pa se na sliki ne da prikazati, kot se tudi na tej spodnji sliki ne vidi.



Vem pa, da sem se ves čas vozila po groznih a čudovitih »razglednih cestah«.


Prevozila sem že pol Črne Gore ko sem se začala spraševati kako to, da nobene normalne ceste nisem videla. Po tem sem se spomnila, da sem na navigacijo nastavila izogibanje avtocestam. Saj z njih se nič ne da videti.

Postalo mi je jasno, da se gradijo magistralne ceste, ki so hrbtenica države in služijo za hitro doseganje določenih ključnih ciljev. Zato manj izstopajoče ceste ostanejo zapostavljene in so grozne. Tudi one se urejujejo vendar—jasno, vse ne gre na enkrat.


V misli se mi je pa spet vrinila politika.

Sedaj obstoječo infrastrukturo je gradila socialistična Jugoslavija. Trudilo se je narediti jo vsepovsod. Presnečena sem bila, ko sem videla, da so številni zabiti kraji bili povezani z asfaltom — in kaj vsega drugega je bilo - sedaj pa razpadalo. Tudi to sem (ponovno) dojela, da je največ bilo investirano v Slovenijo. VSI so dajali denar, da bi se Slovenija čim bolj izgradila. Zato je ona lahko postala vodilna ...

Če pa Slovenci ne prenehajo s svojo ošabnostjo, bodo kar hitro zasedli mesto »kosova« ne samo v okvirju EU temveč tudi v primerjavi z ostalimi deli ex Jugoslavije.

Pa preden mene napadnete, naj opozorim, da sem jaz samo dobila potrditev za to o čem govorijo in opozarjajo SLOVENSKI strokovnjaki iz raznih področij.

Ker se res ogromno gradi in v Črni Gori in v Albaniji.

A, kot mi je bilo videti Črna gora, čeprav skoraj za pol manjša od Slovenije, ima za ponuditi ogromno raznolikih vsebin—veliko več, kot Slovenija. Res, da so preveč tega razprodali za profit, vendar sedaj pa s polno močjo vse urejujejo. Za Slovenijo pa se mi zdi, da že 30 let tiči na enem mestu.

Lahko, da nimam prav. Ne vem. Dejansko me tudi ne zanima toliko, da bi se s tem ukvarjala a še manj, da si belim glavo s tem.

Zdi se mi pa zelo krivično, da se tako silno želi oblatii Tito in to kar se je za njegovega časa ustvarlo. Predvesem pa je nepravično jugoslovanski socializem enačiti s Stalinom in ruskim sistemom a poveličevatii ameriški sistem, kjer pa, kot to vse večkrat prikazujejo na raznih mestih in pri raznih priložnostih, je več revežev kot kjerkoli drugod in tudi manj resnične svobode kot kjerkoli drugod.

 

Zazdelo se mi pa je, da je vse nekako naelektreno in da dejansko malo manjka do eksplozije.

Nisem ravno družabna in ne stopam v kontakt z ljudmi. Občasno se pa le pomenim s kom kakšno besedo.

Od vseh, s katerimi sem spregovorila, sem zaznala samo nezadovoljstvo nad to silno privatizacijo in nad pohlepom za denar, zaradi česa je vsa obala razprodana in uničena vsa lepota, ki jo je imela ta obala.

V manastiru Morača pa sem pravzaprav bila napadena.


Manastir Morača


Manastir je resnično čudovit in tudi okolica je lepo urejena.

Takoj ob vhodu je ena stara nuna prodajala suvenirje. Pa je začela razlagati jaz pa sem nekaj vprašala. Ne vem več kaj. Nič pomembnega. Ona pa me je napadla. In to zelo borbeno. Neverjetno borbeno.

Ne ukvarjam se z religijo, na sploh ne s črnogorsko.

Rada zahajam v čisto vse sakralne objekte, zaradi njihove umetniške, pa tudi energetske vrednosti.

Cerkev, ne glede katera je, je inštitucija in v resnici nima veliko veze z bogom. Zato se niti spomnila nisem pozanimati se kakšne so vere črnogorci. Nekako je bilo v meni da so pravoslavci.

Še sedaj ne vem, kaj sem mogla narobe povedati v stavku, s katerim sem hvalila lepote te pravoslavne cerkve. Zato sem bila silno presenečena, ko je ta nuna izbruhnila in povdarjala da je to SRBSKA pravoslavna cerkev, ne pa črnogorska.

Nič mi ni bilo jasno. Saj kako je pri nas rimokatoliška vereizpoved in nihče se ne razburja ali je slovenska ali kakšna druga, tako je zame bilo nepomembno ali je pravoslavstvo rusko, srbsko ali črnogorsko.

Moj hudi greh v očeh te stare nune je bilo ravno to, ker to nisem vedela. Celo me je en moški začel zagovarjati pred nuno da sem samo postavila nedolžno vprašanje s katerim sem povzvedovala (ne vem več kaj) in ni čudno da ne vem o teh zadevah. Po tem je nuna nekaj razlagala kaj je razlika tam, kjer dejansko - ni razlike. Omenila je tudi inaguracijo metropolitena. Jaz pa od tega nisem nič razumela niti zapomnila.

Pozneje sem še na radiu slišala da je one dni res bila inaguracija metropolitana. Na radiju niso nič povedali o konfliktih. Z nečim v zvezi s tem je bilo nezadovoljstvo. In če je na ta »problem« ena stara, sicer luštna, drobcena, »lomiljiva« nuna, ki pač širi božjo milost, tako silno bojevito odreagiara ... po tem le ni vse v najboljšem redu.


Še eno čudno izkušnjo sem imela v enem drugem manastiru.

Bil je prazen, ko sem stopila v njega. Na to so pritekla (skoraj dobesedno tekla) tri mladeniča—dejansko še otroci - in po nekem vrstnem redu— videlo se je da gre za ritual, dali skozi svoj pohod s poljubljanjem določenih relikvij. In z enako hitrostjo so se tudi odvihrali.

Preblisk sem dobila, da je to ritual PRED VOJNO. Bilo je v vsemu temu nekaj odločnega, divjega, definitivnega, kot je stanje pri vojakih ki, prepričani, gredo v svojo vojno, v pokol za nekaj, za kar so pripravljeni umreti.


Jaz pa se držim Balaševićevih pesmi in pripovedi z njegovih nastopov, ko govori o sebi, Lali iz Banata, ki ni za koljačine in samo hoče, da ga pustijo pri miru.

Ne vem! Saj tudi tukaj je nevarnost vojne prevelika. Mirne metode za reševanje problemov pa nihče noče. Zato sem se tudi jaz raj umaknila v avtodomarje, pa ne samo zato, ker sem to celo življenje želela. Človek pa ne more kar tako ubežati od svoje usode. Pride ti nasproti. Dejansko te išče.

Ni druge, kot vse to predelati DO KONCA in DO DNA. Saj ko predelamo svoje hudobije, nikoli več ne srečamo določenih problemov. Dobila sem že nešteto dokazil za to v teh 30-ih letih. Problem je, da človek ne ve ali je s svojimi lekcijami dosegel to dno. In ker to dolgo traja, misliš, da si že tam pa te doleti nekaj takega, kar te opozarja, da še nisi na cilju.


Vrnimo se pa nazaj na lepše teme – na mojo pot naprej proti Bigoradski gori in jezeru na njej.


Nadaljevanje






.

50 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page