Blog

Svet iz drugačne perspektive

RAZMIŠLJANJA

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

14


Auguste Rodin: MISLEC

Ne vem zakaj, od črnogorske obale naprej nisem več pisala o svojih doživetjih. Napravila sem nekaj kratkih zapisov – samo kakšen stavek, da me spomne na neke momente. Pozneje pa niti tega več nisem delala. Očitno je vse to bila posledice mojega notranjega sesuvanja, ki ga takrat še nisem zaznala. Oddaljevala sem se od sebe in so mi izpadale vsebine. Tudi pisanje je izpadlo.

Nisem pozabila na to! Poskušala sem se spraviti v stanje za pisanje, pa ni šlo. Pisanje, enostavno, ni bilo več v mojem programu in kot da ga nikoli ne bi bilo.

Ne, nisem se prisiljevala. Nima nobenga smisla siliti sebe početi nekaj, kar nam ni prišlo spontano in iz srca.

Vse vem!!! Ne potrebujete me spominjati na obveznosti. Da obstajajo »obveznosti«, ki jih se »mora« narediti, še ne pomeni, da to ni »hudobija«. Saj bi vse moralo biti tako v red spravljeno da gre spontano, samo po sebi, brez, da bi se morali kontrolirati ali se siliti na kar koli.

Neverjetno?

Res je!

Nemogoče je verjeti, dokler ga sami ne doživite.


V resnici ne vemo kaj je hudobija v takšnem stanju: "obveznosti" ali "moraš"? Lahko je "hudobija" ti, da na sebe navlečemo obveznost po nepotrebnem. Lahko pa je "hudobija" to, da nam se ne da, ali pa, zaradi nečesa nismo v stanju narediti nekaj, kar bi res bilo potrebno narediti, celo nekaj, kar smo si sami iz srca želeli.


Kot sem o tem že pisala, globoko v meni je bila, že od študentskih časov, neka potreba spoznati, kaj je v ozadju bolezni. Ko sem že študirala medicino, mi ni bilo jasno zakaj je to hrepenenje/želja/potreba še vedno v meni, ko pa se ravno o vsemu temu učimo.

Kot se je to postopoma pokazalo: to kar smo se na študiju medicine učili so bile samo manifestacije in to na zelo ozkem, materialnem področju in nikakor ne tudi pravi vzroki. Tudi tisto, kar v medicini imajo za vzroke, so v resnici samo POSLEDICE pravih, vendar v medicini neznanih/nesprijetih vzrokov.


Potreba biti dober zdravnik pomeni: znati najti rešitve za bolezni, po tem, ko sem jim našla vzrok.

Vedela sem, da je vse to v meni in se jih nisem kar tako izmislila.


To pa naprej pomeni, da sem morala prehoditi to in takšno pot, da bi zadovoljila svojim globokim željam in potrebam, sicer bi moje življenje bilo zapravljeno

Zavestna je bila samo odločitev študirati medicino. Naprej sem pa bila vodena!

Saj s svojo človeško glavo odgovore na moja vprašanja nikoli ne bi iskala tam, kjer sem jih našla. Niti ne bi pomislila da bom do teh odgovorov morala prehoditi to življenjsko pot, ki sem jo prehodila.


Na začetku mi je razlaga o moji vlogi dana kot metafora. Sedaj jo lahko dopolnim s konkretnimi podatki..

Po tej metafori jaz se moram spustiti do človeka, ki se je zaglavil v svojem močvirju (močvirje so problemi in/ali bolezen). Moja je naloga, da za njega trasiram cesto (terapevtsko pot, s katero bi se znebil svojih problemov).


Ta moja avtodomarska pot in vse, kar se je pokrenilo skozi to, je sedaj najbolj konkretna oblika te metafore. Mogla sem stopiti na to pot in je prehoditi ker s tem so se mi dogajali enaki problemi, kot se vama dogajajo; prihajale so mi na površje enake hudobije, kot delujejo pri vas in mogla sem narediti enake neumnosti, kot jih vi počnete,

V vsemu temu kaosu sem mogla najti svoje osebnosti, ki jih tudi vi imate izgubljenih v sebi in za njih najti pot v zavedanje, kot bi jo vi morali in najti izhod, ter s tem narediti cesto tudi za vas, da je tudi vi lahko prehodite.

Prej nisem to vedela!

Šele sedaj, ko poskušam napisati te tekste, se mi, kokrak za korakom odkriva vse to v celotnem svojem obsegu.

Vse to sem pa morala omeniti, da bi lažje razumeli to, o čem želim v nadaljevanju propovedati.

Potrebno je razumemti tudi to, da je povdarek vedno na principu, ki je zajet v določen problem ne pa na obliki, kako se ta problem/princip izraža.

Vi zagotovo nimate takšnih problemov z vožnjo avtodoma. Zagotovo pa imate številne probleme, ki v osnovi imajo enake principe, čeprav se izražajo v drugačni obliki in na drugih področjih.

Če se cestograditelj nauči pricipov gradnje ceste, zna jih uspešno uporabljati ne glede od kod in do kam je potrevno graditi cesto. Tudi to ni problem kakšen je teren, čez katerega mora voditi cesta, pa niti to ni pomembno ali je na Zemlji ali pa na Marsu. Principi so isti, samo jih je potrebno »individualizirati!« in njihovo obliko prilagoditi pogojem in potrebam.

Zato, če boste spoznali principe problemov v mojih primerih, kot tudi načina pristopa njihovemu reševanju, boste jih prepoznali tudi pri sebi in vaših problemi in tudi našli rešitev za njih.


Jaz sem v možnosti, da si privoščim, da mi se ni potrebno siliti. Vendar to ni neka privilegija temveč naloga.

Cestograditelj ne potuje na teren (samo) zaradi dopusta, kot drugi. Med popotovanjem mora raziskati teren, da bi lahko gradil ceste po kateri boste vi po tem preprosto priputovali do svoje destinacije.



Torej: prisiliti se nečemu ni rešitev. Rešitev problema pa niti to ni, da po tem nič ne naredimo. Da svoje tovrstne probleme rešimo, najprej moramo najti kaj je v našem globokem »programu«, ter kaj so naše PRAVE želje in hotenja. Po tem pa se moramo naučiti priti v takšno stanje, da nam izpolnitev našega poslanstva postane spontano opravilo.

Seveda, vse je to PROCES in ni čarobne palčke, s katero bi vse to čez noč uresničili.

Če sprejmemo stopiti v ta proces, vse se spontano odvija in ni tako komplicirano, kot kar je sedaj za videti.



Jaz od vekomaj imam v sebi neko veselo igrivost.

Od vekomaj želim tudi svoje znanje in izkušnje, pa tudi srečo in veselje deliti z drugimi. Tako je v meni že od nekdaj tudi takšna oseba, ki pogosto »piše« zabavne tekste.

Na ven se pa pri meni nič od tega ne vidi. V mladosti so mi še prihajala ven ta moja nagnjenja. Vse je pa izpadlo kot mleko, ki ga filtriramo preko umazanega cedila. Zato so te lepote, ki so tičale v meni, postajale spake, ko so se prebile ven.

Vem, da sem v sebi, na primer, dobro pela. Namreč, enkar se je odprlo in sem med vožnjo iz Karlobaga do Bržic praktično ves čas pela. Pa ne samo da sem jaz mislila, da dobro pojem! Tudi moj oče, ki je bil v avtu in ki je sicer bil nastavnik glasbe sa super sluhom, je presenečen pripomnil kako dobro pojem, kot nikoli prej (in nikoli pozneje!). Sicer je moje petje bilo hreščanje. Kot v vicu: lahko bi služila denar s petjem. Plačali bi mi da neham.

Enako je bilo z marsikatero mojo lastnostjo, ne glede na to ali je šlo za petje, ali za govorjenje tujega jezika ali pa enostavno za sproščen klepet z neko druščino.. Bilo je dobro in pravilno samo, dokler je globoko tičalo v meni. Kot da bi vse te zadeve visele na neki popkovini, ki pač ni bila dovolj dolga, da bi segla izven mene, do v zunanjost.

Zato niti ti veseli teksti, ki jih "pišem" v svoji glavi nikoli ne pridejo ven. (Zato tudi ta tekst ni ispadel tako lahkoten in vesel, kot sem mislila, da bo).


Najbolj periferna periferija našega obstoja je sloj uspešnega poslovnega življenja. Ker to več ni moj svet, zato je zame najbolj periferno periferijo predstavlja potovanje z avtodomom. To terja od mene da sem popolnoma v zunanjem svetu, kjer ves čas moraš biti aktiven in koordinirati svoja ravnanje na podlagi zunanje situacije.


Pisanje o poti ni bilo nekaj naklepno načrtovanega. Niti je bila obveznost. Bilo je nekaj, kar mi je bilo iz srca, ni pa več uspela priti v moje »roke«, ki so, skupaj z vsem mojim bitjem, bile daleč zunaj v konkretnem življenju, Povezava se pa je že močno sesuvala in prekidala. Z vsakim novim dnem in vsakim novim kilometrom sem postajala vse bolj oddaljena od sebe.



Naloga mi je - z metaforo povedano – da se vrnem do te popkovine iz katere sem se "izštekala". Raziskati moram zaradi kakšne hudobije sem se "izključila" in zaradi česa "kabel" ni dovolj dolg, da sega v mojo periferijo kjer mi je potrebno delovati. Reparacija pa je odvisna od tega, kar bom našla kot vzrok za nastalo situacijo.

Čista mehanika, mar ne?

Ko pa meni uspe trasirati in zgraditi cesto / rešitev zase, ona bo na razpolago tudi drugim samo bodo morali slediti smerokazom.


Seveda, jaz sem samo neki nepomembni pikec na periferiji, ki dajem podatke. Za mano je tim božjih strokovnjakov za reciklažo. Saj vse to ni kar tako, neki hokuspokus. To je konkretna tehnologija. Vendar kdo in kaj je naprej, ni več moja stvar. Jaz samo vem, da to resnično funkcionira. In vsaki od vas lahko dobi za to dokazila, če vsaj eno melo lekcijo poskuša narediti na točno takšen način, kot na šetvilnih mestih in za številne situacije opisujem.


Vem pa dobro, da je takšna moja treditev (o konkretnem obstoju tega nekega drugega nivoja) tako zastrašujoča, da je človeku praktično nemogoče, da bi to sprejel. Vem pa zato, ker sem tudi čez to šla. Toliko me je bila groza, da sploh nisem upala na to misliti zato niti sedaj ne vem natančno definirati kaj je bila vsebina te groza, oz. česa sem se pravzaprav pri tem tako bala. Zato sem samo »gledala pred sebe« in rinila naprej. Ker to sem vedela, da po tej poti moram nadaljevati.

Pridružite se zaprtii FB skupini, na kateri lahko do konca razčistimo o zadevah, ki vam niso jasne, da bi jih po tem lahko uspešno uporabljali.


Vse kar sem zgoraj napisala je spoznanje, ki je prihajalo pozneje, pa tudi sedaj med pisanjem. Takrat na poti se vsega tega nisem zavedala. Tudi tega se nisem zavedala, da nisem SAMO zaradi mraza v AD-u v jutranjih urah prenehala pisati. Mraz je bila resnica vendar ni samo to povzročilo, da mi je pisanje v popolnosti izpadlo.


Tudi doživetja so mi izpadla. Kot če ti v fotoaparatu zmanjka prostora za shranjevanje. Ostali so samo posamezni delčki na koščke raztganih slik, da niti to ne vem več kateri sliki pripada določeni delček, ki sem ga le »našla«.


Marsikje niti fotografij nimam o poti, ki sem jo prevozila, da bi se na podlagi njih spomnila teh etap poti. Prevozila sem velike razdalje brez da se ustavim slikati. Ali zato,ker ni bilo prostora kjer bi se lahko ustavila, ali pa zato, ker se na sliki ne bi videlo nič, čeprav je v resnici bilo čudovito. A bili so hribi in gozdovi in spet hribi in gozdovi...Cel ambient je bil čudovit! To pa se na sliki ne da prikazati, kot se tudi na tej sliki ne vidi.