Blog

Svet iz drugačne perspektive

RAK,4.del

Updated: Aug 5

Spaka, ki jo delamo od sebe



Prvi korak naše destruktivnosti je, »ubijanje« našega bitja.

NE DOVOLIMO SVOJEMU TELESU POVEDATI, DA TRPI ALI PA NE ZMORE TEGA, KAR MI TERJAMO OD NJEGA. Tudi če hoče povedati, ga ne poslušamo. Ne prenesemo, da se upa »drzno« starati se, ko pa smo mi hoteli večno ostati mladi! Sploh ga nočemo slišati, ko kriči, da je lačno, utrujeno, bolno, ali pa ima določenih potreb.


Hočemo PREMAGATI, da bi potem preoblikovali NA PODLAGI NAŠE PREDPOSTAVKE.

Že dojenčku ne damo jesti, kadar ono kaže potrebo. Damo mu dudo, da se zamoti in »presliši«, kaj mu želodček kriči. Po tem pa ga hočemo prisiliti jesti takrat, ko mi to določimo. Če pa noče jesti takrat in tega, ko in kar mu mi hočemo vsiliti, iščemo medikamente (z drugimi besedami: strupe) ... in psihološke metode, kako ga pretentati ... da bi le bilo po našem.

Podobno delamo tudi s sabo.


Uničujemo in zatlačujemo vse signale s katerimi telo hoče komunicirati z nami, kot bi na avtu razbili lučko za olje ali za bencin.

Tudi pravo srce smo že zdavnaj izgubili saj danes ne dovolimo, da bi kar koli naredili na podlagi našega pravega srca. Ne dovolimo si jesti to, kar bi nam iz