Blog

Svet iz drugačne perspektive

Prvi dan v DOLOMITIH šele sedaj začenja za res

Updated: Oct 2, 2021


Ko sem dobila potrdilo o testu, sem se, srečna, da sem se teh problemov znebila, odpravila na pot takoj in sem tudi na to pozabila, da je potrebno izpolniti neke prijave ob vstopu v Italijo.

Spomnila sem se pred Kranjsko goro.

Ustavila sem se na bencinski črpalki in se lotim izpolnjevanja internetnega obrazca.

... In je bilo vprašanje kje prestopam mejo. Med ponujemi odgovori ni bilo nič, kar bi meni bilo znano. Vprašam gospo na pumpi. Saj ona zagotovo ve, kakšni mejni prehod je tukaj v njeni bližini. Pa ni vedela. Prijazno me usmeri v »Kompas« ki je tik na meji. Pove mi, da tam delajo ženske iz Italije in one bodo najbolj vedela.

Pa tudi one niso vedela. Slučano, bolj po principu an-ban-pet-podgan izberem.


Nasprotno temu kar sem mislila, moji problemi s tem še niti zdaleč niso bili rešeni. Na tem dolgem obrazcu bila so nadaljnja vprašanja. Eno od njih je bilo: v katero pokrajino grem. In spet, med odgovori ni bilo nič znanega oz, pojmam nisem imela kaj naj odgovorim. Nihče, tudi te ženske, ki so delale na mejni trgovirni, to niso vedele.

Ni mi preostalo drugega, kot da grem naprej in računam na to, da bom na prvi policijski postaji vprašala. Pa ne samo za pokrajino temveč tudi za eno naslednje vprašanje, ko pa res pojma nisem imela kaj sploh hočejo. Pa tudi naprej so iskali nemogoče. Iskali so točen naslov mesta kam grem. Vendar jaz sem bila na pohajkovanju z avtodomom (AD)!


Na policijo vedno naletiš, ko tega niti slučajno ne želiš. Ko pa jih iščeš, pa jih ni niodkoder. Niti avta, niti smerokaza do kakšne postaje. Nič.

Na to, kmalu po Trbižu se jaz, kljub navigaciji, zgubim. Pozabila sem nastaviti filter izogibanje avtostradi. Tako se naenkrat znajdem v vhodu na strado, obrniti se pa ni več mogoče. Tako grem naprej in—čuda! Tam stoji policijski avto. Nekoga so ustavili in z njim se ukvarjajo.

Prostipim policaju, ki je sedel v avtu.

Ta me je, s širokim nasmehom napotil kolegi, ki je obvladala angleščino.

Poskušam razložiti svoj problem, pa ni ravno uspelo.

Bili so res zelo ljubeznivi in potrpežljivi. Počakali so, da jim prinesla svoj laptop in jim pokažem vprašanja na formularju, ki ga nisem znala izpolniti. Gleda eden, pa gleda še drugi. Majajo z glavo. Pojma nimajo kaj bi bil pravi odogovor...Na to mahnejo z roko v znak, naj pustim vse to brezvezarijo in naj se svobodno peljem naprej.

Na to jim še pripomnem, da pač jaz nisem hotela po stradi vendar kako naj se obrnem.

Verjetno bi mi namignil, če bi jaz bila mlajša! Tako so se spet široko nasmehnili, mahnil z roko in mi rekli, naj nič ne skrbim, saj so oni policija ... To je pomenilo, da lahko gredo vsepvsod, samo naj se peljem za njimi. Tako so me pripeljali dol s strade in me usmerili naprej, ter mi prijazno pomahali v slovo.


 

Podrobnosti s poti so mi že izginile.

Vem samo, da mi je glava skozi spontane misli ves čas "pisala" šaljivo zgodobo o poti in pripetljajih, vendar, nisem imela časa zapisovati in sedaj je to izginilo.

Mogoče je tudi boljše tako.

Vem samo izstopajoče zadeve. Med temi je najbolj izstopala fascinantno lepa narava. Zaradi nje sem dejansko pozabila, da sem novopečeni voznik avtodoma. Pa tudi številni pripetljaji mi niso prišli do živega.


Ko sem morala začeti razmišljati o prenočišču, sem slučajno zagledala tablo za veliko parkirišče za zvtodome, ki je bilo šele v izgradnji.



Čez noč me je celo zeblo, saj sem se celo vreme gibala na višini čez tosič metri.

Pokrajina je bila čudovita. In jaz sem samo peljala—a prelazi so sledili drug za drugim.. Hude serpentine s pogladom do dna. Vasice pa vsepovsod.

Kako sploh ljudje živijo na tašnih strminah, ko ni ravnega prostora niti za dlan? Kako so lahko po zimi, ko zapade visok sneg? Kako sploh lahko preživijo? Čudovito, vendar ne bi mogla tam živeti.


Peljala sem naprej in dejansko še naprej se nisem zavedala, da jaz, dva tedna star avdodomar peljem po teh sicer nemogočih poteh.



To sliko, seveda, nisem jaz naredila. Bila je pa točno takšna cesta. Jaz pa sem se v svojem AD-u počutila tako, kot se je počutil tisti šofer avtobusa na sliki.


Da je moje potovanje bilo res neverjetni dosežek, sem se začela zavedati šele, ko so me vrgli iz skupine avtodomarjev. Moderator skupine, star in izkušeni avtodomar me je obdolžil laži. Nikakor ni mogel sprejeti, da dve tedni prej res ne bi nič vedela (saj sem se tudi njem obračala po pomoč), sedaj pa peljem v Dolomitih. Trdil je, da sem mu lagala o svojem neznanju, samo, da bi se lahko važila.

Promet je bil silno veliki. Na vem, kako je po tem šele avgusta!

Razen avtov, še veliko motociklistov in ogromno kolesarjev. In to mi pa le ni jasno. Ko jaz z avtom komaj obvladujem strmino, oni pa na kolesih! Me pa res zanima, koliko »zdarvi« bodo čez nekaj let, zaradi tako silno »zdravega« izsiljevanja sebe do skrajnjih meja.

Brala sem že neko študijo o škodljivem delovanju tako izsiljevalnega fitnesa. Saj je logično da to ne more voditi ničem zdravemu. Noben stroj ne moreš gnati čez meje njegove moči. Nekaj časa še zdrži, po tem se sesuje. Naše telo pa tudi ima meje! Ignoriranje fiziologije nikako ne more voditi ničemu dobremu.


 

Ja, delala sem ogromno neumnosti:

ustavljal se mi je motor na klnacu in ga ni bilo lahko pognati;

crkoval mi je v hudih ovinkih, ko sem iz višje prestave morala dajati v nižjo, celo v prvo. Pa sem prenaglo dala gas in s tem zadušila motor;


na teh ozkih cestah (za mene preozkih) nisem se vedno peljala po robu;

pri tem sem pa tudi zijala v lepo naravo in sem pozabila ves čas gledati v vzvratno zrcalo, da bi opazila, da se je nek motorist, ali majhen avto, ki je prej bil tik za mano (in neviden) spomnil švigniti mim mene;

ves čas so mi hupali, naj vozim hitreje, ko pa me je navigacija skoz opozarjala, da sem prekoračila dovoleno hitrost ...


Dobesedno me je bog čuval. Saj če ne bi, zaradi mojih neumnsti, sem nekajkrat bila v »priložnosti« narediti nesrečo.


Tudii moje reakcije so bile "tradicionalno" počasno. Dok sem ugotovila da je nekaj lepega za poslikati, sem že prevozila primerno mesto za ustaviti se. Tam pa, kjer sem se ustavila, so drevesa zakrila razleg.

Hitro sem pa ugotovila, da je takšna skrb bila odvečna. Saj je lepih razgledov bilo kar naprej in vsepovsod. In tudi možnosti ustavljati se.



Nisem pa niti mislila da je na takšnih višinah lahko tako poseljeno in da je takšna gneča.


 

Drugi dan sem pa bila namenjena na Marmolado.





Prezgodaj sem prispela na cilj. Parkirišče je bilo še prazno. Ogromno parkirišče z učrtanimi mesti za parkiranje. Videlo se je, da so parkirni prostori zelo ozki a vrste za parkiranje so bile bliz druga drugi. Bilo mi je jasno, da če ne parkiram na pravo mesto, se ne bom mogla izvleči.

Izbrala sem mesto na robu. Še eno mesto je bilo zraven mene.



Ne vem, zakaj nisem tam parkirala. Računala sem pa, če ne bom mogla vzvratno ven, bom pa šla naprej. Nisem pa resno jemala, da je ta, samo z začetkom nakazana črta pomenil tudi parkirno mesto - ravno tam kam sem jaz mislila ven speljati. .

Ker sem šla z prvo gondolo gor, sem že zgodaj bila nazaj. In takrat bi se še lahko izvlekla s parkirišča. Logika mi je govorila, naj se takoj poberem od tam, vendar, sem naredila usodno napako: nisem poslušala svojo logiko, temveč sem šla v trgovorino po suvenirje. Res sem bila hitro nazaj. Ampak že teh pol ure je bilo dovolj, da se je čisto vse popolnilo in ni bilo videti nobene možnost, da se bom izvlekla.

Srečom je tisti, ki sem ga zaprosila za pomoč, bil tudi pripravljen pomagati. Dejansko cela njegova družina mi je pomagala. Saj je bilo treba opazovati vsaki vogal mojega avta . Možakar je bil le nestrpen! Takoj je nejevoljno mahal z glavo, ko nisem takoj pogruntala v katero smer mi kaže, da moram obračati volan. Še sedaj ne vem ali je on obratno mahal kot bi bilo treba ali pa sem jaz obratno razumevala, kot bi bilo treba.

Tukaj je resnično šlo za mjilimetre. Še meni ni bilo jasno kako sem se le uspela izvleči in to relativno hitro.


Naprej so pa spet sledil prelaz skozi visoke hribe, da bi prišla v nadaljnjo dolino.

In se mi je spet, kljub dvojni navigaciji, uspelo zgubiti ...


38 views0 comments

Recent Posts

See All