Blog

Svet iz drugačne perspektive

Prvi dan v DOLOMITIH šele sedaj začenja za res

Updated: Oct 2


Ko sem dobila potrdilo o testu, sem se, srečna, da sem se teh problemov znebila, odpravila na pot takoj in sem tudi na to pozabila, da je potrebno izpolniti neke prijave ob vstopu v Italijo.

Spomnila sem se pred Kranjsko goro.

Ustavila sem se na bencinski črpalki in se lotim izpolnjevanja internetnega obrazca.

... In je bilo vprašanje kje prestopam mejo. Med ponujemi odgovori ni bilo nič, kar bi meni bilo znano. Vprašam gospo na pumpi. Saj ona zagotovo ve, kakšni mejni prehod je tukaj v njeni bližini. Pa ni vedela. Prijazno me usmeri v »Kompas« ki je tik na meji. Pove mi, da tam delajo ženske iz Italije in one bodo najbolj vedela.

Pa tudi one niso vedela. Slučano, bolj po principu an-ban-pet-podgan izberem.


Nasprotno temu kar sem mislila, moji problemi s tem še niti zdaleč niso bili rešeni. Na tem dolgem obrazcu bila so nadaljnja vprašanja. Eno od njih je bilo: v katero pokrajino grem. In spet, med odgovori ni bilo nič znanega oz, pojmam nisem imela kaj naj odgovorim. Nihče, tudi te ženske, ki so delale na mejni trgovirni, to niso vedele.

Ni mi preostalo drugega, kot da grem naprej in računam na to, da bom na prvi policijski postaji vprašala. Pa ne samo za pokrajino temveč tudi za eno naslednje vprašanje, ko pa res pojma nisem imela kaj sploh hočejo. Pa tudi naprej so iskali nemogoče. Iskali so točen naslov mesta kam grem. Vendar jaz sem bila na pohajkovanju z avtodomom (AD)!


Na policijo vedno naletiš, ko tega niti slučajno ne želiš. Ko pa jih iščeš, pa jih ni niodkoder. Niti avta, niti smerokaza do kakšne postaje. Nič.