Blog

Svet iz drugačne perspektive

PROBLEMI SE NADALJUJEJO

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

7.



Na to sem se pri enem semaforju skoraj zaletela v avto pred mano…

Tudi svoj skiro sem spet uničila.

Kaj pa po tem?!

Vse so to tako normalne, drobne in vsakdanje zadeve, mar ne?

Ne! Niso normalne in niso nepomembne!

Nič se ne dogaja kar tako in nič ni brez pomena.

Rešitev problemov ni to, da »moram biti bolj pozorna« !

Rešitev je v iskanju vzroka: »zaradi česa sem bila napozorna?«


 

Moje prvo ozaveščanje je bilo spontano, ko sem bila v 3. razredu gimnazije.

Ko sem se zavedala pravih, podzavestnih vzrokov mojih glavobolov, oni so izzveneli in se nikoli več niso javljali. Sicer pravo ozaveščanje ni nič drugega kot analiza, razmišljanje in sklepanje po principih logike. To pomeni, ne iščemo kako bomo popravili temveč zaradi česa se je nekaj pokvarilo.


Kot sem v prejšnjem tekstu poskušala prikazati: ni problem v dejanju temveč v naši miselnosti, na podlagi katerega delujemo/ukrepamo na določen način. Če je miselnost napačna, (zaradi "kratkega stika" v naših možganih ali zaradi neprimernih informacij iz čutil) naše dejanje ne more biti primerno. Takšna dejanja pa pripeljajo do neljubih posledic.

Zato ne morem zaobidet nobeno drobnarijo.

Kar naprej me preseneč, kakšni čudoviti rezultati nastajajo, ko tudi takšne, na videz drobne in nepomembne zadeve predelamo.


 

Nič me ne morei spraviti v jok. Ko sem pa dojela, da sem spet uničila skoro, bi se skoraj zjokala.

Zaradi neuporabnega skiroja, je odpadlo precej vsebine mojega potovanja. Z njim sem nameravala obidet mesta ob obali in tudi sicer na poti.


Pa se je spet izkazalo, da mi je bilo v korist ravno to, za kar sem mislila, da je največji udarec, ki mi je uničil potovanje.


 

20. avgust

Vmes se je moje stanje normaliziralo in zato nastavljam pot.

Marsikaj sem pri tem doživela in zaznala. Med ostalim tudi to, kako so Dalmatinci še vedno enaki kot so bili pred leti, ko sem na zadnje hodila v teh krajih. Tudi sedaj brez vlaganja hotečjo veliko zaslužiti.- Za brezvezne kampe terjajo takšno ceno, kot sedaj plačam v tem super kampu v Jezerih (Tisno na Murterju). Celo 2 noči sem provela tukaj. Hotela sem mir in malo kopanja. Sicer ne maram ležati na soncu niti biti na enem mestu dlje časa.


Izkusila sem kako je v kampih saj dosedaj še nisem bila v njih. Zadnjič smo z možem išli s šotrom leta 1974 - kot je moja babica povedala: poročno potovanje smo opravili eno leto preden sva se poročili. Po tem sva še bili parkrat za 1-2 dni s šotrom (pa ne v kampih!) in nikoli več.

Sedaj pa še z avtodomom…

Pa so pomagali ko sem prosila, celo so se ponudili da mi sparkirajo avto ko so videli da rogovilim. Danes mi pa morajo pomagati da odprem jašek za vsebino kemičnega WC-ja. Namreč, kot bi v super hotelu imeli WC na štrbunk. Vse je lepo in super, za potreba avtodoma v tem ogromnem kampu je samo jašek prekrit z težko železno pokrovko. Zravan pa gumijasta cev na komaj opazni pipi. To niti podobno ni temu, kar sem videla na Bledu.

Ko sem rekla, da sem sama in da ne morem dvigniti tega težkega železnega pokrova, so mi obljublli pomoč. Sedaj čakam. Čez eno uro začnejo delati“.


Ta moja kritiko se je izkazala za napačno. Vzrok je bila moja neumnost.

Nisam znala prebrati znake! Kot pa je videti, tudi tisti, ki so mi svetovali, niso znali. Namreč tisti jašek je bilo za odpadno vodo ne pa za praznjenje kemičnega stranišča. Za to so imeli primerno urejene prostore zraven nekaterih normalnih stranišč.


“Privič sem videla v živo s kakšnimi grdosijami ljudje gredo na pot.


V kampu Jezera na Murterju

Ni mi pa jasno ali tisti, ki imajo cele dnevne sobe s foteljami in zofami pa kompletne kuhinje in bar pulte postavljene zraven svojega ogromnega šotra ali avtodoma, to prinesejo s sabo ali pa tukaj najamejo. Ni mi pa jasno kako najdejo primerne kampe. Jaz sem gledala na avtodom.si pa je naznačeno samo nekaj kampov pa še to so bili slabi a ceste do nih pa so nemogoče. Po tem se moram obračati kar pa zame niti slučajno ni prijetna zadeva. Oni pa potujejo z ogromnimi vozili.

Sedaj pa se moram takoj izklopiti iz elektrike. Strah me je, da bom pozabila svoj kabel.

Po tem se bo treba izvleči še iz te "luknje"…

Danes nameravam priti do izvira Cetine.

Sedaj me spet hvala prpa. Nisem ravno prepričana ali se mi splača več kot 2 ure voziti do tega izvira… Bom videla.”


 

21. avgust


Včeraj je meni uspelo narediti smrdljivh zadev!  Danes so smrdljive zadeve delali drugi!


Šla sem na izvir reke Cetine

Hrvaška ima svoje tri reke, ki se vlivajo v Jadransko moro. Ena je Zrmanja. Po njej sem plula že z možem pred tisočerimi leti. Bilo je čudovito.

Druga je reka Krka. Njo sem obšla pred menda dvema letoma. Res je fantastična. In na celi njeni dolgi poti je nekaj lepega za videti..

Tretja je Cetina.


Da bi prišla do izvira, morala sem se najprej od Murtera napotiti proti Šibeniku. Od table, na kateri je pisalo, da je še 5 km do Šibenika, je začel zastoj. Mislila sem, da je zaradi turizma.

Pa ni bil zaradi turizma. Bila je grda prometna nesreča, z dvema hudo razbitima avtoma. En od razbitih avtov je leža daleč stran v polju. Očitno je pri trku bil odbačen s ceste.


Od Šibenika protu izvira Cetine je cesta šla na levem bregu kanjona reke Krke. Bila je kar dobra, razen v zadnjem delčku. V tem delu je bila ozka asfaltna cesta, ki je že zadvnaj bila popolnoma uničena. Pri srečanju z vozilom iz nasprotne smeri, je en moral zapeljati na neizravnani šoder. Grozno je bilo, vendar samo zaradi mojih uničenih amortizerjev. Sicer ni bilo nič adrenalina. Tudi prometa ni bilo.


Vrlika

Mestece Vrlika, od koder se odvaja ta uničena potka je pa lušnto mestece, na sploh tistim, ki se lahko sprehajajo.


Pokrajina (Dalmatinska Zagora) do tam pa je zelo pusta vendar tudi to ima nek svoj čar.


Dalmatinska Zagora

To je POKRAJINA PRAZNINE. Res je vse prazno. Ni žive duše. So neke hiške, kakšna vas vendar kot da jih ne bi bilo in ne remetijo ta občutek praznine. Je zeleno vendar je to samo grmičevje, in posušena trava. podlaga je pa kamen. Sedaj je že pozno poletje vendar ni mi bilo za videti, da bi bilo kakršne koli površine, na kateri bi kar koli obrodilo. So pa tudi visoki hribi, ki so praktično neprepoznavni v tej monotoniji in bolj kot prikazni ne pa kot realne gore.



Izvir reke Cetine

Izvir je čudovit, nisem pa bila ravno prepričana, ali mi se je res izplačalo narediti ta dolgo pot, da bi ga videla.

Ja, urejuje se vendar daleč je od tega, da bi bilo res urejeno.


Od samega izvira se nadaljuje potoček in ustvarja idilično okolje, vendar tam naprej se več ne da hoditi. S ceste, ki se je vila nad dolino, sem videla vodne porvšine, verjetno mokrišče. Bilo bi čudovito, da se po njej speljejo takšne lesene brvi, ki jih že delajo tudi v Sloveniji. One omogočajo hojo po takšnih območjih z najmanjšim poškodbami narave. Zagotovo bi tudi sedaj bilo možno obidet vsaj del tega območja, vendar moje fizično stanje mi takšne avanture ne omogoča. Pa še avtodom ne. Z njim bi morala rogoviliti da bi se poskušala približati. Nisem imela želje zabiti se v kekšno močvirje".


 

"Naprej do Splita je vodila magistralna cesta, ki so jo mestoma obnavljali ali gradili.

Do akumulacijeksegh jezera Vransko se ni dalo priti. Zelena voda jezera me vleče kot magnet čeprav pokrajuna ni lepa. Vidi se zemljeni rob jezera. Verjetno zato, ker je iz njega zmanjkalo vode v sušnem poletju.


Vransko jezero

Na žalost, na obcestnih postajališčih ogromno smeti.


Želela sem se voziti ob reki, pa se je zdelo na podlagi slik na Google mapsu, da ni ravno zanimiva. Tudi primerne ceste ob reki ni bilo videti. Eksperimentirati z AD-om pa se mi ni dalo."


 

Na obalo sem prišla pri Splitu

20 let je od tega, da sem se vozila v tem področju.

Sedaj je to ogromno mesto z kompliciranim cestnim sistemom…

Vedno občudujem cestograditelje, kako znajo izračunati kam in kako naj bi vodile ceste a da jih ne zavozlajo. Samoumevno mi je graditi hišo ne glede kako je komplicirana. Vendar videti zadeve v tako širokem prostoru, kot je potrebno pri cestah, zame je nemogoče početje.

Dejansko, kot se je videlo na podlagi nesreče, ki sem jo izzvala, za mene je res nemogoče videti v prostoru.


Sedaj je bilo na meni, da vse to odvozlam.

Brez skiroja ogled Splita ni prišel v poštev. Pa tudi če bi ga imela, ne vem, ali bi se mi sploh dalo spustiti se v to adrenalinsko doživetje.

Tudi sicer me je strah velikih mest. Gneče tudi sicer ne maram. In sem tudi nerodna. Morala bi najti najperj mesto, da se ustavim in preštudiram kje so parkirišča. To pa je spet brskanje po internetu, kar pa za mojo staro glavo ni več tako enostavno in prijetno početje. Po tem bi bilo treba najti to parkirišče in se v njega stlačiti. Po tem najti pot s skirojem …

Preveč je tega. Pa na koncu konca— v Splitu sem že bila večkrat.

Vse to pa je čudovito dober izgovor, za katerim tudi sama ne bom opazila realnost - da imam strah spustiti se v takšno "ekspedicijo".

Ta moderator fb skupine, ki me je vrgel ven pa je res povedal neumno kritiko. Ni največji problem voziti po Dolomitih. Hujši je ZNAJTI SE v velikem mestu.

Ne da ne bi šlo. Če sem zainteresirana, po tem, kot sem to že videla, vse gre. Vendar sedaj me ni vleklo, ni se mi dalo, nisem bila v svojem pametnem in sposobnem "izadanju". Lažje je bilo mahniti z roko in sprejeti, da sem nesposobna znajti se.

Bom pa kdaj drugič…v nekem mestu, ki me bo bolj zanimal kot Splih…in v katerem še nisem bila…


 

Ko so gradili prvi nadvožnjak v Zagrebu, sem še hodila na faks. Vsaki dan sem potovala z Fićotom iz Brežic. Rastla sem skupaj z njim. Že takrat sem bila fascinirana in se spraševala kako se ljudje znajdejo na takšnih zadevah in kako je možno znajti se na njih, ko ne rasteš skupaj z njim temveč na enkrat priletiš na gotovo.


Nismo se vozili po tujini. Ni bilo denarja, saj je bilo treba graditi hišo. Prvič smo šli do Nordkapa. Mož je vozil, jaz pa sem gledala karto in narekovala kam je za iti. Dobro sem se znašla na karti vendar velikokrat sva se pokregali ker nisem takoj našla smer. Trajalo je, da sva dojeli da na Norveškem na smerokazih nimajo večjaga mesta, ki bi bil nekaj deset km oddaljen od točke opazovanja.

Bilo bi bolj realno povedati, da njihova omembne vredna „bližnja mesta“ so od smerokaza oddaljena tudi več kot tisoč kilometri.


Ko smo kupili avtodom, smo prvo leto šli v Anglijo. Moj mož je bil spretan voznik. Ni mu bilo težko niti voziti po levi strani. Vendar v Pariz in London nismo šli.

Jaz sem prvič šla v Amsterdam pred 5-6 leti. Otroci so me prepričali, da vzamem navigacijo, ki jo do takrat nisem imela. Videla sem blagodeti in mi je bilo jasno, da brez nje niti slučajno ne bi uspela voziti po Amsterdamu. Sam da voziš in gledaš karto pa le ni mogoče.


Ta navigacija v avtodomu je res super. Končno sem (delno) pogruntala kako jo je treba nastaviti. Zelo lepo govori in mi niti ni treba gledati na zaslon. Zaslon največkret niti ne vidim. Moram vprašati bolj izkušene, če obstaja neko zasenčenje za zaslon navigacije. Saj svetloba pogosto tako pada na njega, da se nič ne vidi.


Navigacija ima pa tudi slabe strani: zakrnijo ti možgani. Prej sem se vsepovosd lahko orientirala. Sedaj pa samo buljim v navigacijo in pojma nimam kam se pravzaprav peljem.




104 views0 comments

Recent Posts

See All