Blog

Svet iz drugačne perspektive

PROBLEMI SE NADALJUJEJO

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

7.



Na to sem se pri enem semaforju skoraj zaletela v avto pred mano…

Tudi svoj skiro sem spet uničila.

Kaj pa po tem?!

Vse so to tako normalne, drobne in vsakdanje zadeve, mar ne?

Ne! Niso normalne in niso nepomembne!

Nič se ne dogaja kar tako in nič ni brez pomena.

Rešitev problemov ni to, da »moram biti bolj pozorna« !

Rešitev je v iskanju vzroka: »zaradi česa sem bila napozorna?«


Moje prvo ozaveščanje je bilo spontano, ko sem bila v 3. razredu gimnazije.

Ko sem se zavedala pravih, podzavestnih vzrokov mojih glavobolov, oni so izzveneli in se nikoli več niso javljali. Sicer pravo ozaveščanje ni nič drugega kot analiza, razmišljanje in sklepanje po principih logike. To pomeni, ne iščemo kako bomo popravili temveč zaradi česa se je nekaj pokvarilo.


Kot sem v prejšnjem tekstu poskušala prikazati: ni problem v dejanju temveč v naši miselnosti, na podlagi katerega delujemo/ukrepamo na določen način. Če je miselnost napačna, (zaradi "kratkega stika" v naših možganih ali zaradi neprimernih informacij iz čutil) naše dejanje ne more biti primerno. Takšna dejanja pa pripeljajo do neljubih posledic.

Zato ne morem zaobidet nobeno drobnarijo.

Kar naprej me preseneč, kakšni čudoviti rezultati nastajajo, ko tudi takšne, na videz drobne in nepomembne zadeve predelamo.



Nič me ne morei spraviti v jok. Ko sem pa dojela, da sem spet uničila skoro, bi se skoraj zjokala.

Zaradi neuporabnega skiroja, je odpadlo precej vsebine mojega potovanja. Z njim sem nameravala obidet mesta ob obali in tudi sicer na poti.


Pa se je spet izkazalo, da mi je bilo v korist ravno to, za kar sem mislila, da je največji udarec, ki mi je uničil potovanje.



20. avgust

Vmes se je moje stanje normaliziralo in zato nastavljam pot.

Marsikaj sem pri tem doživela in zaznala. Med ostalim tudi to, kako so Dalmatinci še vedno enaki kot so bili pred leti, ko sem na zadnje hodila v teh krajih. Tudi sedaj brez vlaganja hotečjo veliko zaslužiti.- Za brezvezne kampe terjajo takšno ceno, kot sedaj plačam v tem super kampu v Jezerih (Tisno na Murterju). Celo 2 noči sem provela tukaj. Hotela sem mir in malo kopanja. Sicer ne maram ležati na soncu niti biti na enem mestu dlje časa.


Izkusila sem kako je v kampih saj dosedaj še nisem bila v njih. Zadnjič smo z možem išli s šotrom leta 1974 - kot je moja babica povedala: poročno potovanje smo opravili eno leto preden sva se poročili. Po tem sva še bili parkrat za 1-2 dni s šotrom (pa ne v kampih!) in nikoli več.

Sedaj pa še z avtodomom…

Pa so pomagali ko sem prosila, celo so se ponudili da mi sparkirajo avto ko so videli da rogovilim. Danes mi pa morajo pomagati da odprem jašek za vsebino kemičnega WC-ja. Namreč, kot bi v super hotelu imeli WC na štrbunk. Vse je lepo in super, za potreba avtodoma v tem ogromnem kampu je samo jašek prekrit z težko železno pokrovko. Zravan pa gumijasta cev na komaj opazni pipi. To niti podobno ni temu, kar sem videla na Bledu.

Ko sem rekla, da sem sama in da ne morem dvigniti tega težkega železnega pokrova, so mi obljublli pomoč. Sedaj čakam. Čez eno uro začnejo delati“.


Ta moja kritiko se je izkazala za napačno. Vzrok je bila moja neumnost.

Nisam znala prebrati znake! Kot pa je videti, tudi tisti, ki so mi svetovali, niso znali. Namreč tisti jašek je bilo za odpadno vodo ne pa za praznjenje kemičnega stranišča. Za to so imeli primerno urejene prostore zraven nekaterih normalnih stranišč.


“Privič sem videla v živo s kakšnimi grdosijami ljudje gredo na pot.


V kampu Jezera na Murterju

Ni mi pa jasno ali tisti, ki imajo cele dnevne sobe s foteljami in zofami pa kompletne kuhinje in bar pulte postavljene zraven svojega ogromnega šotra ali avtodoma, to prinesejo s sabo ali pa tukaj najamejo. Ni mi pa jasno kako najdejo primerne kampe. Jaz sem gledala na avtodom.si pa je naznačeno samo nekaj kampov pa še to so bili slabi a ceste do nih pa so nemogoče. Po tem se moram obračati kar pa zame niti slučajno ni prijetna zadeva. Oni pa potujejo z ogromnimi vozili.

Sedaj pa se moram takoj izklopiti iz elektrike. Strah me je, da bom pozabila svoj kabel.

Po tem se bo treba izvleči še iz te "luknje"…

Danes nameravam priti do izvira Cetine.

Sedaj me spet hvala prpa. Nisem ravno prepričana ali se mi splača več kot 2 ure voziti do tega izvira… Bom videla.”



21. avgust


Včeraj je meni uspelo narediti smrdljivh zadev!  Danes so smrdljive zadeve delali drugi!


Šla sem na izvir reke Cetine

Hrvaška ima svoje tri reke, ki se vlivajo v Jadransko moro. Ena je Zrmanja. Po njej sem plula že z možem pred tisočerimi leti. Bilo je čudovito.

Druga je reka Krka. Njo sem obšla pred menda dvema letoma. Res je fantastična. In na celi njeni dolgi poti je nekaj lepega za videti..

Tretja je Cetina.


Da bi prišla do izvira, morala sem se najprej od Murtera napotiti proti Šibeniku. Od table, na kateri je pisalo, da je še 5 km do Šibenika, je začel zastoj. Mislila sem, da je zaradi turizma.

Pa ni bil zaradi turizma. Bila je grda prometna nesreča, z dvema hudo razbitima avtoma. En od razbitih avtov je leža daleč stran v polju. Očitno je pri trku bil odbačen s ceste.


Od Šibenika protu izvira Cetine je cesta šla na levem bregu kanjona reke Krke. Bila je kar dobra, razen v zadnjem delčku. V tem delu je bila ozka asfaltna cesta, ki je že zadvnaj bila popolnoma uničena. Pri srečanju z vozilom iz nasprotne smeri, je en moral zapeljati na neizravnani šoder. Grozno je bilo, vendar samo zaradi mojih uničenih amortizerjev. Sicer ni bilo nič adrenalina. Tudi prometa ni bilo.


Vrlika

Mestece Vrlika, od koder se odvaja ta uničena potka je pa lušnto mestece, na sploh tistim, ki se lahko sprehajajo.


Pokrajina (Dalmatinska Zagora) do tam pa je zelo pusta vendar tudi to ima nek svoj čar.


Dalmatinska Zagora

To je POKRAJINA PRAZNINE. Res je vse prazno. Ni žive duše. So neke hiške, kakšna vas vendar kot da jih ne bi bilo in ne remetijo ta občutek praznine. Je zeleno vendar je to samo grmičevje, in posušena trava. podlaga je pa kamen. Sedaj je že pozno poletje vendar ni mi bilo za videti, da bi bilo kakršne koli površine, na kateri bi kar koli obrodilo. So pa tudi visoki hribi, ki so praktično neprepoznavni v tej monotoniji in bolj kot prikazni ne pa kot realne gore.



Izvir reke Cetine

Izvir je čudovit, nisem pa bila ravno prepričana, ali mi se je res izplačalo narediti ta dolgo pot, da bi ga videla.

Ja, urejuje se vendar daleč je od tega, da bi bilo res urejeno.


Od samega izvira se nadaljuje potoček in ustvarja idilično