Blog

Svet iz drugačne perspektive

POT SE NADALJUJE – RAZOČARENJE RASTE- LEKCIJE KOMPLICIRAJO

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

11.


Obala naprej proti Črni Gori ni več bila skoz »zasajena« s hišami. Bilo je tudi lepih parkirišč in tudi plaž, da sem se lehko parkirala, »bućnila« v vodo za pol ure, pa nadaljevala z vožnjo. To mi je bilo idealno. Nisem jaz za to, da bi na plaži ležala ure in ure. Jaz bi lahko živela ali dopustovala ob obali tako, da bi se nekajkrat na dan potopila v vodo za kakšne pol ure, vmes pa počela nekaj »koristnega«.


Pri tem sem zaznala, da sem pridobila neko novo kvaliteto, ki se je izljuščila iz mojega prejšnjega zmazka. Namreč, ČUTILA sem! Do dna duše čutila kdaj naj grem v vodo. Tudi to sem jasno čutila kdaj priti ven. Presenetil me je ta čisto novi občutek, čisto nova oblika in kvaliteta doživetja: čutiti svojo kožo i njeno zadovoljstvo! Čutiti užitek svojega, primerno ohlajenega drobovja in čutiti polno srečo in zadovoljstvo pri tem in kako NE POTREBUJE več kopanja za tisti dan.

Verjetno pa je to bil samo »informativni dan«, ko ti se pokaže, kakšen si lahko, če narediš potrebne lekcije transformacije.


Namreč, to čudovito stanje niti ni moglo potrajati, zaradi hudobca v meni, ki sem ga hitro zaznala. On me je pregovarjala, da se še kopam, saj menda ne bom zamudila čudovite priložnosti da se še in še ustavljam in ponovno okopam.

Nisem ubogala.

Ne, to ni bila samokontrola! To je bilo nekaj drugega.


 

OBRAZLOŽITEV: Vedno trpimo zaradi svojih »grehov«, kot kar tudi naš pralni stroj trpi zaradi greh-šnosti. Ti hudobci so NAŠE LASTNE OSEBNOSTI, ki zaradi tega ali onega razloga niso kot bi morale biti. Pogosto gre za prave hudobije, vendar jaz za »hudobije« imenujem vse nepravilnosto v nas zaradi katerih ne reagiramo kot bi bilo treba in povzročimo probleme sebi in drugima.

To je prvo ugotavljal in postavil Sigmund Freud. Sedaj pa to zelo ekzaktno dokazuje nevroznanost a zlorablja nevromerketing.

Vsi govorijo o istih zadevah samo je poimenovanjue drugačno.

Razlaga o tem zakaj uporabljam religiozne besede je dana na vztopni strani mojih speltnih straneh.


V procesu transformacije po metodi Transformne osebnostne terapije (TOT) JAZ je/sem »direktor«, od koga je odvisno kom se bom priklonila in mu omogočila delovanje: tistemu božjemu čutenju potrebe in zadovoljstva ali pa pohlepnežu, ki bi še in še, čeprav moje bitje to več ne potrebuje in bi mu nadaljnje kopanje razbilo/uničilo ustvarjeno prijetno stanje mira in zadovoljstva.


Če se ne zavedamo, oz nočemo zavedati svojih nepridipravov, oni zaradi tega ne izginej temveč delujejo naprej. V nevarnosti smo vse dokler imamo vaj en atom nepridiprava v sebi. Z ene strani zato, ker se bo, s svojimi sabotažami vtikal v vsa področja našega življenja, ali pa z manipulacijami le prepričal »direktorja« da njemu prepusti vodstvo nad tem ali onim področjem našega življenja. Sicer, nevromarketing deluje tako, da daje moč tem potlačenim nepridipravom, ki sicer ne bi imeli dovolj moči in oblasti nad našim obnašanjem, za katerega smo se zavestno odločili.

Naših nepridipravov se lahko znebimo šele če jih predelamo po principih TOT.

Ko jih predelamo, odpadejo tudi vse posledice njihove prisotnosti, popravi se del našega notranjega nereda, odpirajo se sposobnosti in kot razbremenjeni, gremo za eno stopničko višje v svoji osebnostni in duhovni rasti.

Pri potlačevanju se ne spremeni nič bistvenega. Razen da dobimo iluzijo, da smo nekaj naredili za sebe, čeprav nismo. In omogočimo večji zaslužek in večjo možnost manipulacije teh nekaterih predatorjev, ki se hranijo z nami.


 

Čutenje sebe in svoje potrebe je bilo popolnoma novo, neverjetno a čudovito stanje. Bila je to sreča, da svoje bitje spet imam JAZ na razpolago. Ta »JAZ« je pomenil moj centralni računalnik skupaj z mano—terminalom in skupaj z mojimi »rokami«, ki sedaj delujejo v soskladju z mojim JAZ-em.


 


Na vhodu v Dubrovnik

Brez skiroja tudi v Dubrovniku ne bi imela kaj iskati. Pa tudi zgrozila sem se že ko sem od zgoraj pogladala dol na nagneteno mesto.


Upala pa sem, da bom trdnjavo le uspela poslikati od zgoraj – sa znanega mesta od koder so vsi slikali Dubrovnik. Pa tudi to ni bilo možno. Zdelo se mi je, da so tudi tam dvignili cesto veliko višje, kot je prej bila. Niso pa naredili nobenega mesta, od koder bii lahko uživali v panorami tega čudovitega mesta. To pa je bilo novo razočarenje, ki se je po tem samo še stopnjevalo.


 

Aplikacijo park4night sem imela že na telefonu. Sem pa na njega pozabila. Če ne bi pozabila, bi že pri Baćinskih jezerih našla brezplačno mesto za počitek.

Ker nič ni slučajno, tudi tukaj se je izkazalo, da je bilo dobro, da sem na njega pozabila. V kampu sem lahko uživala dva dneva. Sa onega postajališča pa bi oddrvela že naslednji dan.


Ko pa so me spomnili na aplikacijo, sem se hotala sama pred sabo važiti s tem, kako ga znam uporaljati. To sem spoznala, seveda, šele po tem, ko sem "nasanjkala".

Namreč, aplikacija je pokazala, da je na Prevlaki, na mestu stare vojašnice ogromen dober prostor kjer se da brezplačno prenočiti.

Da bi našla cesto, ki vodi do tam, sem morala imeti vklopljeno Googleovo navigacijo. Pa še to ne bi bil problem če bi se spomnila da je meja blizu, a Črna Gora ni Evropa. Jaz sem pa imela vkolopljeno avtomastko iskanje telekomunikacijskih operaterjev.

In sem imela skoz odprt internet.

Pa še to ne bi bil problem.

Problem so vedno naši hudobci. Nikoli ne nastradamo kar tako, iz čista mira in zaradi našega svetništva. Vedno in izključno zaradi »grehov«. a ta hudobec, ki se važi, niti ni bil glavni. Glavni je bil spet pohlepnež, ki hoče več, kot je optimalno.


Našla sem to mesto na Prevlaki. Bilo je lepo in primerno.

Bila je lepa plažica, kopalci in še gostilne zraven. V eni so celo sladoled prodajali, kar sem si že želela.

Za parkiranje je bila na razpolago betonska podlaga- ostanek starih stavb. Vendar meni to ni bilo dovolj! Jaz bi več kot je bilo idelano! In sem brskala naprej in se pustila voditi vse globlje v goščo.

Ne samo da sem spraskala AD zarad vej na zaraščenih stezicah! Potrebovala sem navigacijo tudi za to, da me pripelje nazaj.

In vse to me je že stalo 17 €.

Šele ko sem dobila to »ljubezensko sporočilo« mi je kliknilo, da moj operater ni bil več v Evropi. In da bi privarčevala nekaj eurov za kamp, sem sedaj plačala za to.

Točno sem zaznala, kako sem se sama pred sabo važila in se čutila pomembno z uporabo te aplikacije.

Neumno je! Vem! Naši hudobci so neumno.

Ne pozabite pa, če se jih nočete zavedati, ne pomeni, da jih nimate!!!


Ta, in še nadaljnje neumnosti so mojemu rednemu računu pri A1 dodale še 100 € !


 

Nisem vedela, da je tudi tam spodaj, na Prevlaki mejni prehod, pa ni bilo potrebno vračati se nazaj na glavno cesto.

Celo korona test za Črno Goro ni bil potreben.


V šoli, zajete pod skupnim imenom: Transformna osebnostna terapija (TOT), če dojamemo in predelamo hudobca, se nam kompenzira precej od škode, ki smo jo naredili zaradi tega hudobca. Tako je bilo tudi tukaj: plačala sem za internet, nisem pa trebala plačati za test.


 

Naslednje jutro je sledila pot čez mejo, Kmalu pa meji je začelo poseljeno območje. In hiše in spet hiše in še več hiš. Seveda, brez skiroja ni imelo smisla, da se ustavljam. Dejansko niti ni bilo mesta za ustaviti se z AD-om v tem poseljenem delu.

Če sedaj gledam nazaj, mi se zdi da sem že na neki način dvigla roke od te poti, več nisem bila »zraven«, več nisem bila za vse to – sem bila depresivna čeprav se nisem zavedala tega.

Lom še ni bil popoln, saj sem računala na to, da se bom ustavila v nekem kampu pri Perastu ali Kotoru in podrobno obšla to območje,magari peš.



Od tega pa spet ni bilo nič. Že več kilometri pred Perastom je začela kolona. In kolona je bila praktično do Buljarice.

Celo ustaviti se ni dalo. Vse v betonu, stavbe vsepovsod. Stara mesteca in čudovita obala so izginili. Vse je prekril in zakril beton.

Mislila sem, da se bom le ustavila v nekem bolj oddaljenem kampu v bokakotorskem zalivu, pa se vrnila drugi dan bolj zgodaj, da bi vse obšla. Mislila sem tudi, da zagotovo organizirajo neke izlete, mogoče s člonom v zaliv.


Še to ni bila prava razdalja od Svetega Stefana. Saj sem sliko zumirala, da bi le koliko.toliko bil viden vsaj na sliki

V takšni gneči (v obe smeri) pa se mi ni dalo nič več iskati samo sem želela čim hitreje priti iz nje ven. Vendar gneči nikakor ni bilo konca. Slišala sem, da je v sezoni bilo še hujše in da je tako vsaki dan.

Še sreča, da sem se ustavila na enem počivališču za Kotorom.

Tam so bila parkirana še 3 avtobusa. Ker pa mi se pokvarilo stražnje okno—nisem ga mogla zapreti, sem vprašala te šoferje, če bi mi mogoče znali popraviti.

Iskali so orodje. Jaz ga nisem imela. Imeli so pa eni avtodamarji, ki so se tudi ustavili. AD je bil nemške registracije, pripadal pa je možu -Nemcu in njegovi ženi, Srbkinji.

Zečeli smo klepetati. Izpostavilo se je, da živijo v Apatinu, kjer sam jaz živela z družino od 1955 do 1963. Povedali so tudi to, da prihajajo iz kampa v Buljarici in so mi dali natančne napotke kako do njega priti, saj s ceste dejansko ni opazen.

Če mi ne bi povedali, jaz se sploh ne bi več ustavila na črnogorski obali.

Saj interneta nisem imela. Nekaj kampov sem že doma izpisala vendar teh več ni bilo. Zaprli so jih ker so prodali vse možne prostore ob obali. Ali pa so bili nekje daleč spodaj a cesta pa ni bila ravno obetavna za moj AD (in moje sposobnosti).

Sicer pa tudi pravih tabli za kampe niso imeli.

Tudi tega kampa v Buljarici ne bi našla. Neka tabla je bila pa nisi vedel kam kaže. Tabla je v resnici dobro kazala, samo jaz nisem verjela, da bi ta, čisto ozka in nagnetena ulica bila pot do kampa. Zato sem vozila naprej. Nekaj kilometri naprej sem videla kamp—ki pa je bil zaprt. –zaradi smrti lastnika- kot je pisalo na eni tabli.

Morala sem spraševati, pa obračati in vračati se. Če ne bi vedela da obstaja ta kamp in da je dober, niti slučajno ga ne bi iskala.

Morala sem se vriniti v to ozko uličico – spet »milimetar« oddaljena od ostalih udeležencev.

Napotki, ki sem jih dobila so bili dobri in natančni. Opozorili so me, da se moram prebijati naprej čisto do vode, kar pa niti malo ni bilo prijetno dejanje. Namreč, prej so bili še drugi kampi—dejansko ozki pasi, ki so pripadali raznim lastnikom. Ko sem se prebila do obale, pa sem zagledala lepi kamp z lepo plažo. Celo veliko hladovine je bilo za parkiranje.


Balkan pa je še vedno Balkan. Tuši so bili z limom ograjeni prostorčki, kot jih sicer imajo na plažah. Brez tople vode, brez mesta za odlaganje oblačil... Bilo je tudi mesta za praznjenje kemičnega WC-ja vendar vse tako »po balkansko«. Elektrika je pa bila z druge strani ceste ki se je nahajala med plažo in prostorom za kamp. Bala sem se kaj bo ostalo od mojega kabela, ko so po njem kar naprej vozili avti in ga ribali s peskom na svojih kolesih.


Tukaj pa se več nisem mogla lepo kopati. Tukaj je bilo odprto morje s (zame) precejšnjimi valovi. Jaz pa sem neplavalec. Znam se održavati na vodi, pa tudi nekaj preplavati vendar niti najmanjših valov ne sme biti.

Kljub temu je bilo lepo in bi ostala. Vendar gospa na recepciji me je opozorila, da drugi dan začne festival tehno glasbe- in to po celi črnogorski obali...

»Degustacijo« sem imela že tisti dan. Preizkušali so opremo.

Glasbo najprej nisem slišala! Čutila sem pa globoko, iz zemlje prihajajoče brnenje, kot kar človek zaznava ko prihaja potres. Sekundo za tem sem pa slišala tudi zvok. Takrat mi je bilo jasno da je to bila pokušina tehno glasbe.

Drugi dan sem se pobrala.

Tudi vreme se je začelo slabšati.

Na tem in samo na tem zadnjem delčku poti po obali sem imela priložnost videti drobtinice lepote iz pradavnih časov.


Pogled na Bar


Ulcinju več nisem imela volje niti približati se. Dovolj mi je bilo vsega.


Tam nekje daleč naj bi bil Ulcinj

Namen mi je bil preko Albanije prebiti se na drugo stran Črne gore, pa sem se spet, zraven dveh navigacij, skoraj izgubila. Vsaka je kazala svoje, cestna signalizacija pa nekaj tretjega. Srečom, na odločilnem mestu je bil parkiran policaj, pa sem njega vprašala.

Ja, nove ceste, novi namen cest, razruvanje starih ... a vse to še ni registrirano na satelitih in zato, ne ostane nič drugega kot stara metoda: ustavi se in sprašuj – in upaj, da ti je določeni pravo povedal kam ti je za iti.

Zaradi oblakov se nič več ni videlo od narave.

Po tem spet zastoj. Čakaš in čakaš in čakaš. Nabere se ogromna kolona pa v resnici nihče ne ve, zakaj se čaka.

Bila je pa prometna nesreča.

Toliko prometnih nesreč nisem srečala v celem svojem življenju. Eno sem jaz naredila, ostala 3 ali 4, koliko jih je bilo na tej poti pa so se - hvala bogu, zgodile brez mojega sodelovanja. Jaz sem samo mogla čakati v zastoju.

Po tem je pa spet bilo potrebno čakati na Albanski meji. So pa bili ljubeznivi, brez problema in brez testiranja.

Hribi so bili - v oblakih.

Lahko sem samo zamišljala kakšen lepi razgled bi bilo, če bi bilo lepo vreme. Pa ni bilo.


In tako sem prišla do Skadra...




62 views0 comments

Recent Posts

See All