Blog

Svet iz drugačne perspektive

OD MARIBORA DO BUKOVNIŠKEGA JEZERA


Nadaljevala sem proti vasi Apače.

Prebrala sem na internetu nekogaršnji zapis, da je vas zanimva in da je kaj za videti... Seveda, ker sem površno brala, nisem zapomnila kaj pravzaprav je v njej zanimivega. Mislila sem, da bo le pisalo v vasi.

In tako, brez natančne analize poti—saj je niti ne bi mogla dobro viedei na telefonu, sem nastavila smer: Apače, in krenila.


Ko se sedaj oziram nazaj vidim, da niti ni bilo pomembno ali bom kaj v Apačah videla. Pomembna je bila preizkušnja, učenje in »izpit«.

Tudi to, da moram v bodoče bolj natančno preučiti pot kam nameravam iti.

Ja, človek ve—ve vse. Manjka mu pa zavedanja (ker vedeti in zavedati se ni isto! Vemo z glavo, zavedanje pa je zaznavanje in doživljanje nečesar s celim svojim bitjem). Če pa se človek ne zaveda, ne spelje pomembne stvari, čeprav jih ve.



Tako sem v Apačah videla zanimivo cerkev in spoznala prijaznega cerkvenika, ki mi je, poln navdušenja, opisal celo zgodovino cerkve. Nisem pa graščino, ki naj bi bila glavna atrakcija. Dvomim pa, da bi bila res vredna ogleda in vse te poti do tam in naprej. Saj zame ne, ki sem več prerasla obdobje avanturizma in sem že veliko tega videla. Siliti v vsako luknjo, če bi našel kaj zanimivega je dejansko pohlep, ne služi pa pravemu srcu niti pravemu zadovoljstvu.

Tudi to sem mogla dojeti in zaznati pri sebi na tej poti ne pa samo učiti se voziti.


Namreč, na tej relaciji je bila cesta resnično za nič. Bila je asfaltirana vendar resnično ozka, z ostrimi ovinki na vsakih 10 metri. Skozi polja, zraven izgubljenih kmetij – strmo navzgor pa spet navzdol in tako ponovno. In polna pasti in izzivov, na sploh pa za neizkušenega voznika avtodoma.

Ni bilo slabo, vendar – če bi vedela, - zagotovo ne bi šla v ta zgubljeni konec sveta.


Na to nastavim navigacijo (spet na telefonu) do grada v Gradu. Že dolgo sem imela v načrtu pogledati ta mogočni grad v Gradu.


In seveda spet nisem natančno videla kam me vodi navigacija.

Doma na laptopu le preštudiram pot, ki me čaka. Po tem ne gledam več, kako se mi je na telefonu nastavia. Bilo mi je pa le čudno, ker je na laptopu pot od Apač do Gradu bila v obliki »L« in precej dolga. Sedaj pa sem imela diagonalo – po hipotenuzi tega trikotnika.

Vse to pa me le ni motiviralo, da malo bolj pogledam za kaj sedaj gre. Samo se napotim kako me navigacija vodi. In tako pridem v neko večje mesto. Šele naknadno sem pogledala, da je to bila Gornja Radgona. Peljem se, kot mi kaže navigacija. Na to zagledam, da je v ulici, kam sem morala zaviti, gneča. Šele ko sem zavila, sem ugotovila, da sem na Avstrijski meji. Niti nazaj več nisem mogla, saj sta me od carinika delila le dva avta. Povem po pravici, da me je navigacija vodila in nisem niti pomisila, da pot vodi skozi Avstrijo. Povem kam sem namenjena pa mi samo mahne.

Takoj se je pa pokazal naslednji problem. Ker v smeri, kam me je vodila navigacija, je tabla kazala pot do avtostrade. Avtostrade sem se ustrašila, saj nisem nameravala kupovati vinjete. Bila sem pa popolnoma brez orientacije.

Ja, to je problem z navigacijo. To je problem z vsemi tehnološkimi napredki, ker PONEUMLJAJO človeka.

V stara vremena sem pred in med potjo na avtokarti natančno vse preštudirala in sem vedela. Orientacija mi je bila super. Sedaj pa samo buljim v navigacijo in če me brez nje postavijo da spet prevozim isto relacijo, sem zgubljena, saj pojma nimam kam sem se prej peljala. Zato tudi tokrat nisem vedela kaj sem natančno bila in kam sem morala peljati.


Nisem imela druge izbire, kot uporabiti dobro staro metodo: ustaviti se in povprašati za smer in tudi preveriti v navigaciji ali sem nastavila filter izogibanja cestnine.


Po vseh teh pripetljajih sem se le uspela dokopati do Grada-


To je res mogočna stavba in bo super lepa, ko bo končana renovacija. Vendar sedaj ni bilo ravno kaj dosti za videti.


Pot sem nadaljevala po točkah, ki sem jih pobrala v raznih turističnih ponudbah. Zavila sem v vsako cerkev in vsako luknjo, kje so obljubljali kaj zanimivega.

To je bil resnično pohlep za doživetji. Niti opazila nisem, kako sem zgubila ravno to, kar sem hotela doseči: doživeti in uživati v tem. Namreč, mene najbolj izpoljnja narava in pokrajina. Sedaj pa,, od silih cerkev pokrajino skoraj da nisem niti videla...

Ko sem se zbudila iz te gonje za znamenitostmi, sem se določila, da mi je dovolj teh vaških cerkev in bom šla naravnost do Bukovniškega jezera. Tamo bom malo uživala in tudi prespala.


Vendar manjkal mi je zemljevid te stare sorte, ki si ga razgrnil na haubi avta in imel si pred sabo celotno pokrajino in si se lahko orientiral. Na telefonu pa ne vidim nič. Zdelo se mi je, da lahko počez pridem do jezera. Navigacija me je pa hotela voditi okrog. Pa sem postavljala male kraje za cilj in sem se na koncu izgubila.

Poti so se velikokrat cepile v obliki »Y«. Ker v trenutku nisem vedela po kateri mi puščica navigacije vodi, na sploh pa ko sem za metar prevozila to točko, navigacija je že korigirala pot in preskočila v novo smer. Marsikdaj niti nisem v tem hipu opazila, saj sem veliko tega morala opazovati sočasno. Pa še okolje sem hotela gledati. A v starosti možgani več niso tako urni kot nekdar.


In tako sem krožila in se zabijala na slepih cestah... To sem že, tudi sicer, doživljala od Googla.

Spet ni bilo druge, kot da se ustavim in vprašam. Šla sem, kako so mi povedali čeprav še vedno nisem imela prave orientacije. Šele pozneje sem videla, da se dejansko ne da tako presekati do jezera, kot sem jaz mislila. Se da, ampak, vse so to bile vaški puteljki in če nisi domačin se zagotovo zgubiš—so mi povedali, da me potolažijo ko so videli da sem obupana nad svojo nesposobnostjo.

Torej, prava smer me je vodila najprej nazaj proti Murski Soboti in od tam pa šele do jezera – kot po katetah trikotnika.


Pot do obale jezera mi je preprečila zapora s kampom zraven.

Saj druge izbire niti ne bi imela. Že čez dan sem ugotovila da vode le nimam, čeprav so sončne celice napolnile baterijo. Pa tudi to nisem vedela zakaj zgubljam elektriko.

Skrbnik tega parkirišča je bil stari gospod – izkušeni avtodomar. Pripravljen mi je bil pomagati pri vsem vendar niti on ni mogel dognati od kod moje težave. Iskal je gumb za vklop pumpe jaz pa o tem nisem nič vedela. Celo prejšnji lastnik, ki smo ga poklicali, ni vedel ali sploh obstaja tako nekaj. On je samo eno leto imel ta avtodom, pa še takrat ga je zelo malo uporabljal. Takšnih težav nikoli ni imel, saj je prebival v kampih, prikopljen na elektriko.


Ta dan sem zdržala veliko daljšo vožnjo, in nisem bila tako na smrt utrujena kot prejšnji dan. Dan je pa bil stresen. Največji stres je bil motor, ki mi je ugasnil na klancu navzgor.

To so takšne kratke, ravne, strmo vzpenjajoče se ceste, ko človek niti slutiti ne more kaj ga čaka zgoraj. Seveda, vse se je dogajalo v odmaknjenih območjih, na poljih in v gozdovih.

Zato nisem migla niti slutiti, da točno na vrhu, pod kotom od 90 stopinj izbijam na prednostno cesto. Ker je ta »prednostna« cesta bila tudi neka »vaška« cesta, po njej niti ni bilo prometa. Samo, v zadnjem hipu opazim da zgoraj, meni z leve strani vozi avto po tej cesti. Naglo sem zabremzala—in seveda, motor se je ugasnil. To me sploh ni skrbelo vendar, ko hočem speljati, ugotovim da ročna ne prime, ne glede kako močno sem je zategovala. To pomeni, da moram biti zelo hitra, da bi speljala. Ko pa sem na hitro dala gas, pa se motor zadušil in spet ugasnil.

V tretjem poskusu sem uspela.

Sreča v nesreči je bila, da so vse to bile puste ceste in nobenga ni bilo za mano. Zato sem si lahko privoščila malo kotalenja nazaj, čeprav je to le zelo neprijeten občutek, na sploh, če se zavedaš da si v težkem vozilu, katerega se šele učiš voziti..

In, kot da bi mi bil dan popravni ispit, še enkrat se mi je enako zgodilo. Vendar takrat sem že uspela speljati iz prve. No ja, izrek pravi da tudi slepa kura najde zrno.


Prepričana pa sem, da je vse to povzročilo utrujenost, ki pa je bila potlačena in da je to botrovalo temu,, da sem se tako izgubila na poti.



Prekmurje me je presenetilo. Mislila sem, da je enaka ravnica kot v Vojvodini ona pa je brdovita in pokrita z lepimi gozdovi.

Najbolj so me pa presenečale vasi. Saj klasične vasi, ki so še bili pred nekaj leti, sploh ni več.

No ja! To moje »pred nekaj leti« ali »ravno kar« je zelo relativen pojam. In ta vrsta reakcije je tipična za starce. Tebi se zdi da je bilo ravnokar, ono je pa bilo pred 20-30 leti. In po tem se zaveš, da je tvoj sogovornik takrat še bil v plenicah ali ga še niti v načrtu ni bil. Za tebe pa je »glih kar« nekaj bilo. Cela nova generacija je že zrasla in tudi skoraj ostarela. Tisti, ki pa sedaj stopajo v aktivno življenje pa so že druga generacija. Tebi pa se zdi, da je samo nekaj let minilo.


Torej, v teh vaseh so vse hiše nove, urejene, urejena dvorišča. Na enem mestu sem celo videla celo novo naselje lepih tipskih hišk, ki še čakajo svoje nove lastnike..

Kljub vsemu sem imela občutek praznine in da je vse »bogu iza nogu«.


Naslednji dan je sledil še nekaj zanimivih cerva in pot proti Muri in mlinih.

Na Muri sem pa spoznala kaj je to neko domotožje, ki ga občasno čutim do Vojvodine. Namreč, nekaj me je občasno znalo vleči tam, pa mi ni bilo jasno kaj. Rojena sem ob Donavi. Ko sem bila stara 11 let, smo se preselila ob reko Tiso. Tam sem končala gimnazijo in za vedno odšla od tam. Menda 3x sem se vrinla na obletnico mature sicer nikoli šla v te kraje. Niti stike nisem imala z nobenim od tam.


Na Muri sem dojela da me je vlekla POKRAJINA- Posebna pokrajina ki jo ustvarja ravničarska reka, s tipičnimi gozdovo, tipičnim vzdušjem, ko je celo barva zraka drugačna.

In to sem doživela ob Muri. Bilo je lepo...

Zasanjanega stanja je pa bil hitro konce, saj sem se na enkrat spomnila komarjev- največjih zoprnežev in morilcev na tem svetu.


Stare ravničarske hiše v mestih imajo pokrite vhode.


To je bila naša hiša pred 60 leti.


To je vhod z dvoriščne strani. Samo prej ni bil zastekljen.

Stropi teh vhodov so bili v popolnosti črni, saj so jih prekrivale milijarde komarjev.

Ko so ljudje šli na korzo, so nosili sabo veje in s tem se ves čas mlatili - da bi odgnali komarje. Tudi na gorečem soncu Donavske plaže (10-20 me od gozda) nisi imel miru od njih.


Pred nekaj leti, ko sem bila tam, sem izvedela, da škropijo, pa več ni problem niti živeti v vikendih v gozdu na donavskih otokih.



V načrtu sem imela še obisk Ptuja, vendar se mi ni več dalo. Čutila sem, da je čas da grem domov. Zagraila sem najbližjo avtostrado in pravac domov. Ustavila sem se na kratko, ko me je zagrabil spanec. To je bil meditativni spanec, ki me je razbremenil in sem lahko peljala naprej.


Vedela sem, da bom doma bila »crknjena« nekaj dni. Vedela sem (ker to je vedno tako, če nekdo živi po principih TOT) da sem dobila »božji kredit«, da bi lahko speljala to pot, ki ni bila samo za užitke temveč v prvi vrsti je bila lekcija. Tako se dogaja, ko moraš priti ven iz tovrstnega začaranega kroga.

Začaran krog je v naslednjem: za izziv, ki imaš pred sabo, moraš imeti energije in sposobnosti. Vendar energije in sposobnost dobivaš šele po tem, ko narediš lekcije, ki ti jih je izziv dal. Zato, če se dobro počutite in dobro odrežete pri nekih izzivih, ne mislite, da ste res ŽE sposobni. Če postane človek ošaben, po tem naslednje izzive ne bo prenesel ali pa bo vedno padel nazaj na svoj stari nivo. Če pa se zaveda, da je v vsem, kar se nam dogaja, tudi lekcija, po tem bo zaznal kakšna lekcija je bila in kaj je bilo potrebno spoznati. Na ta način dobiš pravo sposobnost in pravo vzdržljivost da uspešno stopaš naprej v tej življenjski šoli in da te – kot to pravijo – čas ne povozi in kriza ne odnese.


Tako sem vedela, da bom morala doma predelovati in ozaveščati -reciklirati vse, kar se mi je dogajalo.

Potrebno je bilo tudi popraviti napake, ki sem jih opazila na AD, da bi lahko bila spremna za nadaljnji razred tege mojega učnega procesa.