Blog

Svet iz drugačne perspektive

O ODPUŠČANJU; KAKO SE POSLOVITI OD SVOJEGA BLIŽNJEGA, KO UMRE

Updated: Jul 25


Tekom svoje poti ozaveščanja sem dojela, da nič ni kar tako in forme radi. Vse, kar kažemo na površju je samo odraz globokega stanja naše celotne osebnosti, oz. strukturalnih sprememb v nas, ki so nastale zaradi dogodkov in doživetij.


Tudi stik z drugim človekom ustvari takšne globoke spremembe v nas. Ob interakcijah (prijetnih, še bolj pa neprijetnih), se niti našega bistva med sabo prepletejo. VEŽEMO (UJAMEMO) drug drugega.

Bolj globoke ko so emocije, (ne glede kakšno so), bolj globoka in kompleksna je »ujetosti«.

Primerjajmo z mozaikom. Če smo mi mozaik npr. iz zelenih kockic, ta druga oseba pa iz rdečih, potem bo v času življenja naš zeleni mozaik v sebe inkorporiral vse več rdečih koščkov, a zelene kocke našega mozaika pa bodo bile v vse večjem številu ujete v rdeči mozaik tega drugega.


Najbolj smo in ostajamo ujeti v odnos, ki so ga spremljale/povzročile negativne emocije (užaljenost, prizadetosti ipd).

In, seveda, najbolj globoka ujetost je s člani naše družine, ne glede na to ali smo do njih ustvarili lepe ali slabe emocije ali pa če smo do njih hladnokrvni in ignorantski.


Trpljenje in bolečine, ki jih čutimo ob odhodu in smrti nekoga, nastanejo zaradi te ujetosti naših delcev v njegov in njegovih v naš “mozaik”. Definitivni odhod tega drugega iz našega življenja trga nas in mi trgamo njega, vendar odtrgati se le ne moremo. Mi nismo kompletni