Blog

Svet iz drugačne perspektive

NAPREJ PROTI JUGU

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

9.


Po tem je sledilo hudo razočarenja!

Dejansko je izginil najleši del Jadrana, ki je bil od Splita navzdol, do Budve, oz. Ulcinja.

Bilo je ogromno čudovitih zalivčkov z vitkimi, v nebo vzpenjajočimi se tujami in raznimi vrstami cipers, ki so vitko štrlile v nebo. Pa drobna mesteca vmes pa tudi gozdovi črnogorice… Prekrasno je bilo.

Prvič sem vozila to relacijo mislim 1971 ali 1972.

Nič več od tega ni bilo.

Cela obala je zgorela v zadnjih letih osemdesetih. Zaradi sabotaž, so povedali

Sedaj pa so namesto vitkih cipres zrasle hiše in ponovno hiše in še več hiš. Praktično ni prostega mesta med naselbinami.

Zgrajena je nova magistrala, ki se je trebala daleč izogibati nagnetenim mestecem, vendar kot je videti, naselbine so se vzpele v nebo in so zrasle tudi preko te in takšne magistrale.

Vse so lepo naredili. Samo kar na ta način ni možnosti priti do obale in do starega centra nekega mesteca. Na sploh ne z avtodomom. Saj tudi jaz sem v resnici samo ena od milion drugih, ki se tukaj gnete. Hočem biti zraven a objokavam stara lepa vremena, ko še ni bilo gneče.

Zdelo se mi je, da so zrasla čisto nova mesta. Na to sem najprej pomislila na podlagi čudnih imen mest, ki jih prej nisem srečala. Po tem, koliko mi je pač uspelo pokukati v globino, sem videla, da več mestec dejansko nima starega mestnega jedra temveč so samo nove hiše.

»Potojučemu brlogu« bi postavila izziv. Trdili so, namreč, da so že 300 dni na poti po Evropi in nikjer niso plačali za prenočišče oz, kamp. Naj poskušajo tukaj na obali ...

Edino pri Tisnu sem našla veliko zastonj parkirišče (dejansko: prazen in neurejen prostor), ki je bil par metrov od plaže. Sicer vse plaže so bile globoko dol, dok jaz s svojim avtom visoko gor v oblakih. In, tudi tam, kjer si lahko samo s padalom prišel do mojra, je le bil vsaki, še tako majhen kotiček zaseden z avti. Ljudje so bili v stanju spuščati se v te neskončne globine, samo da bi dosegli morje. To pa ni bilo zame. Pa tudi če bi hotela planinariti do morja, od 10 ure naprej ni več bilo možno parkirati niti zobotrebca. No ja, bilo je parkirnih mest ... Tam kjer morje ni bilo sploh na vidiku. Voziti se dol z AD-om, po ozki strmi poti, pa se nisem upala. Najbolj me je bilo strah od tega, da dol ne bom imela prostora za obrniti se.


 

Nekjer od Makarske naprej sem videla nekaj luštnih kampov čisto ob vodi.

Kot je videti, morje v bližini lahko imaš samo v kampu ali pa v kakšnem elitnem hotelu. Ljudje pa še vedno sedijo ob cesti z napisom »Apartmani«.- kot so to delali v starih časih.


 

Cesta na tem južnem delu Jadrana je sicer lepa. Je tudi veliko počivališč. Najbolj smešno mi je bilo, da je na tablo za počivališče narisana klop in smreka. Ko sem zagledala znak, moj reflksni odziv je bil vzdih z mislimi, da bo to neko senčno mesto. Takšnih pa skoraj da ni bilo. Pripeka vsepovsod.

Na enem mestu, na začetku te dobre poti sem, kmalu po oznaki za počivališče, za eno velik, sicer neurejen prazen prostor ob cesti mislila, da je to tisto počivališče, na kar je opozarjal prometni znak. Nisem se še pravo ustavila, ko je priletel do mene starček da me okrega, da sem tako stala, da ga zakrivam in nihče (ki se vozi po cesti) ne bo videl njegove table s katerim ponuja apartmane v najem. Povedal je, da je počivališče 50 m naprej. Res je bilo - za ovinkom. Zato ga nisem takoj zagledala. Nisem pa niti pričakovala kaj primernega, ker jih do takrat ni bilo. »Počivališča« so bila minimalne, 3-4 m dolge proširitve ceste, da se tam lahko stisnil samo en osebni avto.

Sedaj so te table označevale pravo počivelišče samo kar ni bilo smrekic niti sence, kot so znaki kazali.


Ti kampi, ki sem jih videla ob cesti, oziroma na ozkem pasu med cesto in morjem, so bili videti lepi vendar se jaz nisem hotela ustavljati, saj sem načrtovala priti do Stona na Pelješcu.

Ko pa sem se začela spuščati proti Pločam, zagledam globoko dol, z moje leve strani čudovita jezera. Spomnila sem se, da so to zagotovo jezerca okoli izliva Neretve, na katere sem čisto pozabila.

Seveda, razgledna točka je bila z leve strane ceste; na cesti pa ves čas polna črta. Pa ne samo da je bila polna črta temveč, dok sem jaz dojela to, kar sem videla, sem že šla mim. Po tem še zagledam smerokaz za Baćinska jezera in še tablo z oznako kampa. Pa tudi to sem prepozno zaznala!


Pri tem pa sem se razjezila nase. Videla sem, da bom spet morala premisliti o svojem ravnanju.

Sedaj je zamuda od oči do zavedanja bila samo nekaj sekund (pri vožnji nekaj metri) vendar je postalo aktualno razčistiti moje probleme, ki so bile nadaljevanje tega, kar se je začelo odpirati že ob nesrečni pri Masleničkem mostu, po tem pa pri Omišu.

Tukaj sem že precej jasno čutila, da je v meni zakoreninen NAČRT in HITENJE. Torej, po načrtu naj bi prišla do Stona in to čim hitreje, ne glede ali mi paše ali ne, ne glede na to, kar pride vmes. Tudi če sekire padajo z neba, postavljene cilje je potrebno doseči...

S tem razmišljanjem je minilo nadaljnjih nekaj kilometri. Zavedala sem se tega kar počnem in za začetek, vsaj z glavo se bom mogla opazovati, kontrolirati, vendar delati na dokončni predelavi teh »grehov«.

Saj mi se nikamor ne mudi a na pot sem šla da bi se učila spontanosti ne pa da se pridržavam nekim vojaškim normam, ritmu, programu in doseganju ciljev.


Sem že razmišljala, da bi se le vrnila do kampa na Baćinskih jezerih, vendar je cesta bila s polno črto na sredini in brez možnosti obračanja nazaj.

Na to zagledam tablo za še neka jezere. Pred njo pa počivališče z desne strani. Sedaj sem že bila pripravljena na to, da »moram kontrolirano spontano« odreagirati. Hitro sklenjen načrt je bil, da se tam ustavim, premislim in do konca odločim kaj naj počnem.

Na tabli je pisalo, da je do teh jezer 6 km. Odločila sem se iti do tam, po tem pa se vrniti do teh Baćinskih jezer.

Ob tem so se moji koleščki začeli postavljati na svoja prava mesta.

Zato mi je najprej postalo jasno, da manipuliram sama s sabo. Namreč, nisem ravno takšna, da se striktno držim predpisov, tudi polnih črt na cesti ne. Zakaj mi je tukaj na enkrat postal problem, da se obrnem nazaj, ko pa je prakirišče, čeprav na ovinku, imelo odprti razgled v obe smeri!

Na to zagledam, da je zraven polne črte, z moje strani na dolžini 1-2 metra narisana tudi prekinjena črta. S tem je tistim, ki izhajajo iz parkirišča, uradno data možnost, da se obračajo tudi v nasprotno smer.


Polna črta na tej cesti z visoravni, pa dol do Ploč je bila v popolnosti opravičena, vendar je moj hudobec (ki vodi vojaško diktaturo nad mano) imel to za izgovor za svoje komande. Verjetno zaradi njega nisem takoj opazila ta izprekidani del črte, ki pa je, ko sem ga zaznala, mojemu komandantu odvzel zadnji argument. Bilo mi je, namreč, jasno, da tudi če najdem ta jezera na tabli, se ne bom več vračala nazaj.


 

Ja, tako je to! Že Freud je opisal, nevroznanost pa je, s sodobnimi metodami, dokazala, da neše obnašanje ne upravlja razum in naše zavestne odločitve, temveč naši nepridipravi, ki smo jih samo zatlačili in se jih nočemo (več) zavedati (Izjave nevromarketinškega strokovnjaka sem podrobno analizirala v knjigi »Nevromarketing razbija iluzije«).


POGLEJMO VES TA SCENARIJ:

Jaz sem doma, na podlagi svojih želja, naredila z glavo/razumom načrt za pot. In sem izrazila svoje želje, kako naj bi vse to speljala.

Če po vrsti berete te moje tekste, verjetno ste se že večkrat razjezili ob mojem pisanju in me obdolžili, da samo jamram in imam milion izgovorov za svoja početja. Lahko da ste odnehali brati, ker sem vam preveč šla na živce s svojimi izgovori.

Tako je to: DRUGI VEDNO IN HITRO VIDIJO, KO DAJEMO IZGOVORE ZA TO IN ONO. Sami pa ne opazimo.


Če pa ste brali naprej, ste lahko videli, kako tudi jaz nisem videla, da so to, v kar sem verjela, samo izgovori. Da najdem, da gre samo za izgovore, oziroma, da najdem svoje hudobce, ki si izmišljujejo te izgovore, potrebno je bilo da jih IŠČEM! To pa še vedno ni bilo dovolj, da bi se vsega tega tudi znebila...

Saj ste zagotovo zaznali, da sem iste neumnosti ponavljala naprej, čeprav sem v prejšnjem tekstu opisala, kako sem se tega zavedala.

Seveda! Ker se jih znebimo samo skozi proces ozaveščanja po pravilih Transformne osebnostne terapije.


Pri sebi ne vidimo. In če ne mislimo na to dejstvo, jih nikoli ne bomo videli.

Torej:

Moj komandovalec je vodil moje življenje tako, da je manipuliral z mano.

Jaz sem želela pogledati Baćinska jezere, kot še marsikaj pred tem in še marsikaj po tem na tem potovanju.

V meni je pa hudobec – tukaj ta komandovalec, ki se ga ne zavedam. On pa hoče po svojem (to ni mesto, da bi razpravljali o tem zakaj ta hoče po svom). Za svoje cilje pa manipulira z mano. Daje mi za izgovor »polno črto«, pa tudi obljubo, da se pa bom vrnila nazaj in podobno.

Moje zavestno bitje je neumno in bi verjelo, da zaradi polne črte ne moremo iti nazaj, po tem pa, da smo se že preveč oddaljili od teh jezer itn.

In, ker je naše zavestno bitje neumno in omejeno, niti tega se ne spomnem, da sem pač že neštetokrat šla čez polno črto in še marsikaterega prometnega predpisa se nisem držala.

Zraven pride še ego in moje OBJEKTIVNO ZNANJE. Saj jaz vse to vem o psihi! Še drugim solim pamet o tem. Torej, pri meni le ni to.


Kdo bi od vas vejel, ko bi mu govorila tako: »Tako sem želela na Baćinska jezere vendar, table za skretanje ni bilo, po tem pa polna črta mi je onemogočila, da zavijem nazaj, po tem bi se morala vrniti 10-20 km pa sem morala pohiteti do Stona...«

Nihče mi ne bi verjel (razen mene same), da je res tako in da sem boga žrtev neprimernih okoliščin in tujih napak. Saj v tem je »štos« da sami imamo tako »čiste občutke« in »čisto vero« v to, da to, kar pišemo ali govorimo, je polna in edino možna resnica. Ja resnica je—Resnica naše izmanipulirane osebnosti - ki smo jo sami (naši hudobci) izmanipulirali!!!

Vsak bi mi najraj takoj zabrusil, da se izgovarjam in pišem neumnost ker če bi res hotela...

Jaz pa bi se razjezila – kot se vi razjezite name, ko vam o tem govorim. Saj jaz sem LE TAKO ISKRENO IN IZ MOJEGA NEŽNEGA SRCA ODKRILA O SEBI MOJE PROBLEME, DA MENI BOG LE NI OMOGOČIL DA VIDIM BAĆINSA JEZER, KI SEM JIH TAKO SILNO ŽELELA VIDETI... Vi pa ste »grobijani« ki mi prizadenete moje »nežni srček«.


Če nimamo koga, da nas opozori, tudi če smo na tej poti zavedanja, traja dlje časa, da se zavemo svojih napak. In, kot se mi je zgodilo pri Masleničkom mostu, marsikdaj te klofuta opomne da si nekaj spregledal.


Tam, na tem počivališču sem uspela povezati razna dejstva in s pomočjo tega sem zaznala hudobca v meni. To pa je bilo spoznanje samo z glavo. To še ni dovolj, da bi on izginil. Je pa nujni začetek za njegovo dokončno predelavo. Predelava – proces reciklaže – pa traja. Tam pa je bilo potrebno takoj vkrepati.


Na podlagi spoznanja, do katerih je prišla moja glava sem pa ga samo zatlačila in naklepno sem se vrnila proti Baćinskim jezerom.

To pa že vemo, da zatlačeni hudobec deluje tudi naprej. Hoče še naprej speljati svojo oblast, pa če drugo ne more, manipulira naprej ali pa ovira vse kar sem se zavestno odločila. Delovanja potlačenega hudobca je pa težje prepoznati. Sabotaža se izvaja na številnih področjih in na nešteto načinov in oblik.

Zagovoro zaradi upora tega komandovalnega hudobca je v meni bilo vse kaotično in marsikaj narobe pri izpeljevanju mojih načrtov na podlagi glave.


Po prvi tabli, na podlagi katere sem šla dol z magistrale, naprej ni bilo več smerokaza. Ali pa ga jaz, zaradi »sabotaže« nisem zaznala. Ne vem!

Jaz se pa nisem dala. Namesto, da se vrnem in nadaljujem proti Stonu, sem se ustaviti vprašati. Oziroma, hotela sem vprašati vendar – »kot na lašč« - nikogar ni bilo v vasi!

Bila je ena hiša v čigavem pritličju je bila delavnica. Bilo je vse odprto. En avto je bil v obdelavi. Pred hišo pa je stajal drugi avto z odprtim prtljažnikom in nikjer žive duše. Mislila sem, da je lastnik skočil nekam za hip. To pa, da lastnik spi med tem, da je vse pustil odprto pa niti slučajno nisem mislila. Saj je bilo jasno, da sem s tem, da sem zvonila, zbudila bogega mladeniča, ki se je primajal na vrata.

Vprašam ga za smer. In mi uporno kaže da se tam malo naprej moram obrniti desno. Pot pa je vodila naravnost in levo. In ga vprašam če grem levo, on pa trdi, da grem desno.

To me več ni moglo odvrniti od mojih namen, je pa bila motnjava.

Vem, da neverjetno zveni. Poskusite, pa boste sami videli, kako se potlačeni hudobec v nas na vse kriplje upira biti odkrit in še bolj se upira narediti drugače, kot je on sam naumil. In dok ga ne predelamo, bo oviral vse in na vsakem koraku. Kot je mene ta moj.


Končno smo se sporazumeli. Mladenič je imel pred sabo glavno cesto kot »smer naravnost«, čeprav je ona zavijala levo. Šele pozneje pa je bil odcep na desno.

Začetek ni bil ravno obetaven, prišla sem pa do jezer. Ustavila sem se na enem tesnem mestu. Saj 100x sem skakala iz avta ven in noter, da bi ga spravila na pravo mesto. Ni čudo, da me je bolelo koleno.

Jaz sem kratka. Da izstopim in ker ne morem skočiti ven, moram eno koleno močno prepogniti, da bi z drugo nogo lahko dosegla tla. Nekajkrat to še gre vendar če tisočkera na dan tako izstopam, to postaja le obremenilno. No ja! Tudi to je problem, ki ga ne bi bilo, če ne bi bilo »hudobije« v ozadju.


Pa mi se je le uspelo vriniti. Hotela sem priti bližje vodi pa da dobim pregled nad situacijo. Mislila sem na možnost, da bi tam ostala čez noč, pa le ni bilo primerno.

Tam kjer so se kopali, ni bilo prostora za parkirati. Ono je bilo parkirišče neke gostilne.

Tukaj, kjer sem se ustavila, je pravzaprav bilo gradbišče – urejevali so obalo.

Nič, mislila sem, grem naprej mogoče se da obkoržiti jezero pa bom videla.

In takrat naletim na kamp – kar pa je bilo pravzaprav dvorišče ene hiše.

To je zame bila idelana hiša v kateri sem sanjala celo življenje. Hiša, na spodnji polici pa vrt, ki se konča z jezerom. In to takšno pravo in živo jezero z veliko šaša, ki čudivito šušlja ko veter piha, ne pa sterilno jezero, kot je Bled.



Prijeten vetrček je pa ves čas božajoče pihal in blažil vročiino. Bilo je izjemno prijetno.


Čeprav ni bilo takoj za videti, ta mali kamp je bil lepo opremljem z vsemi potrebnimi strukturami. Res čudovito mesto. Voda jezera pa čista, zelena in topla. Prekrasno!

Če ne bi imela uničen skiro, zagotovo bi ostala še en dan. Največji užitek mi je obrkožati jezera ali voziti se ob vodnih površinah.

Z avtom se ni dalo obkrožiti jezera.


» Malo je je strah Bosanske meje. Gospa, lastnica me je malo ustrašila. Slišala je, da bi lahko bili problemi zaradi testiranja na covid. Na internetu piše, da za tranzit ne potrebuješ test –bom pa videla jutri.

Res je lepo tukaj!





124 views0 comments

Recent Posts

See All