Blog

Svet iz drugačne perspektive

MLJET JE SAMO ZA IZNAJDLJIVE IN SPOSOBNE

Updated: Oct 6

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

10.


24. avgust

Včeraj sem se odpravila na pot. Če bi imela skiro, zagotovo bi ostala na Baćinskih jezerih še en dan. Tako pa nisem imela kaj početi. Dejansko našla bi, kot kar doma najdem samo nekako ne morem. Moram biti v pokretu. Ta moj problem še nisem razrešila. Doma sem se že naučila nič »pametnega« početi. Ko pa sem na neki poti, pa še ne znam kaj moraš početi ko nič ne počneš. In ne znam kako treba uživati. Delo mi je vedno bil užitek, drugo pa niti ne znam. Pa tudi to, kar mi je na začetku bilo v veselje in za zabavo mi hitro postaja obveznost in program, ki ga je, po nekem »ekspeditivnem tempu« potrebno uresničiti.


Hitenje je bilo delno tudi opravičeno. Hotela sem se še marsikjer zadržati in nisem znala izračunati koliko časa bom porabila. A četrtega septembra sem morala biti v Senti, na obletnici mature.


Če pa pogledam na celotno pot, v vsej njeni kompleksnosti, po tem je izhodišče res, da sem bila v »stanju bele svetlobe«.

Na podlagi »razlage«, ki sem jo dobila že pred odhodom, cilj potovanja je bil IZLJUŠČITI (ali začeti izljuščati) SEBE IZ TAKŠNEGA STANJA.

To pomeni, da je naloga bila, da vidim kako nič ne vidim niti čutim kaj in kako mi je za početi.

Zato v tej celoti, takšni, kot je bila, niti enega momenta ne smem imeti za brezveznega, ki ne bi imel točno določeni pomen.



Na meji z Bosno in Hercegovino sploh ni bilo problema. Bila je pa kolona. Ni bila huda. Bolj se je zdela huda v obratno smer. Mislila sem že, da je kolona po celi dolžini bosansko-hercegovarčke obale. Pa le ni bila. Bila je mogoče samo do polovice !


Tukaj sem že zaznala, da sem začela zgubljati povezavo s svojim bolj božjim in bolj pametnim delom. Postajala sem vse bolj zbegana in zmešana. Nisem vedela ali naj grem na Pelješac s trajektom ali pa okrog. Pa nisem vedela ali naj prevozim ves polotok (na njem še nisem bila) ali raj ne. Pa v katerem kampu naj se ustavim. Pa ali naj grem na Korčulo s trajektom.

Na koncu sem se odločila, da bom Ston spotoma pogledala, pa šla v Prapratno pa na Trajekt za Mljet. Saj na Mljetu še nisem bila.


Videla sem, da je možno kupiti karto za trajekt preko interneta. Jaz ga nisem kupila, saj se do zadnjega momenta nisem znala odločiti, kaj naj počnem.



Trajekt je bil v pristanišču, ko sem prispela in se postavila v kolono.

In tukaj spet nisem vedela kako ravnati. Tisti pred mano so bili domačini in sem jih vprašala. Razložili so mi, da moram čisto dol do kioska po karto. Zatrjevali so mi, da še imam dovolj časa in da kolona še ne bo krenila. Mene pa je ravno tega bil strah. Strah me je bil tudi zaradi strme ceste na kateri smo stajali. Bala sem se, da bi se moj AD pokrenil in razbil avte pred sabo. Morala sem pa vse pustiti, saj sem mogla po vozovnico. Avta nisem niti zaklenila. Tekla sem dol, po tem pa navzgor—jaz, ki sicer nimam dovolj sape niti za hojo po ravnem. Pa sem le uspela.

Tudi ukrcati sem se uspela.



Že desetletja sem hotela na Mljet. Slišala sem, da je narava lepa,vendar mi nikakor ni uspelo priti do tja.


Ta otok je bil preveč oddaljen od Karlobaga, kjer smo imeli našo pasaro. Ves dopust ne bi zadoščal, da bi dopluli do njega pa se še vrnili nazaj. Denarja za luksuzne počitnice pa ni bilo.


Na Mljetu pa spet problemi, takoj od začetka.

Primila sem v avto en starejši par. Prišli so z istim trajektom kot jaz. Hoteli so v pristanišču izposoditi motorje, pa je vse bilo zaprto. Peš, na oni pripeki, pa je le bilo daleč do prvega mesteca .

Mislia sem, grem še jaz pogledati v to mestece. Videti je bilo v redu. Kmalu pa so nastali problemi. Saj so avti bili parkirani z leve strani, desno pa je, takoj ob cesti že bilo morje. Ta možakar, ki je sedel zraven mene je gledal kdaj bom s kolesom zapeljala v morje, jaz pa sem mogla paziti, da ne zadenem parkirane avte, ki so bili samo nekaj milimetri oddaljeni od mene.

Obrniti pa nimaš kje. Rekli so mi, če se peljem naravnost, na drugi strani vasi bom prišla spet na glavno prometnico.

Sem pa ves čas imela v sebi sliko, da je moje bitje zaradi mojega početja »odstopilo«, zamižalo, dviglo vse štiri v zrak in v paniki čakalo kako se bom izvlekla iz te zagate.


Uspelo mi je!

Pa me še ni spametovalo!

Pri naslednji vasi sem dobro pogledala. In sem ugotovila, da je tukaj cesta res v redu in sem se spet zapeljala v vas.

Pa je bilo enako kot prvič. Samo tukaj več nisem imela nikogar zraven sebe, da gleda rob ceste. No ja, malo več razmaka je le bilo do morja.

Seveda, cela vas je bila ta ena ulica.

Ustavim se in sprašujem policaja, ali je na koncu izhod na glavno cesto.

Ni bil ravno prepričan ali mi bo uspelo prevleči se skozi neka vrata na koncu vasi.

Po nekem čudu je bil tam neki mini-trg in meni je uspelo obrniti se.

In sem se zaklela, da nikoli več v nobeno vas ne bom šla z AD.


Sedaj, ko se je zaradi karambola odprlo vprašanje mojega vida, je tudi to postalo jasno zakaj mi nikakor ni uspevalo pravilno oceniti velikos mojega avta in oceniti ali bo na cesti dovolj prostora za njega.



Ker je Mljet v resnici hrib, zato tudi do vode nisem mogla kar tako.

Na koncu otoka sem prišla v narodni park.



Na poti sem na enem mestu srečala tega policaja iz one vasi. Me je lepo prosil naj ne naredim nobeno nesrečo.

Šele takrat mi je prišlo do živega v kakšno šlamastiko sem se zakopala v teh vaseh, da sem zlomila živce tudi policaju.

Ne! Nisem sposobna, ki se delam, da ne vem – kot me je obdolžil moderator fb skupine. Sem samo neumna in slepa in me sam bog varuje, da sploh pridem živa iz vsega tega.

Nujno moram narediti lekcije, sicer bo tudi bogu prekipelo in bo dvigel roke z mene!



Mljet bi bil čudovito doživetje, če ne bi bila z AD-om, če bi lahko kolesarila in se sprehajala. Ovako pa nisem mogla zaužiti njenih lepot.


Uspela sem, na podlagi matematike in fizike dobiti nova spoznanja za prej postavljene probleme.

Namreč, ko smo v lekciji, se proces odvija spontano. Dela v nas in na vsaki toliko se nam »servira« rezultat.

Tako mi je na enkrat postalo jasno kako z avtodomom delati ovinke.

Jaz sem vedno opazovala notranji rob voznega pasu, kar pa je krog z manjšim radiusom. Potrebno pa je gledati zunanji rob, ki pa je krog z večjim radiusom. Če imam pred sabo ta manjši krog, stražnja kolesa AD-a bodo zagotovo že prišli dol s ceste. Če pa gledam in se prilagajam zunanjem robu, po tem bo stražnji del pravilno prevozil notranji krog, brez da kolesa zdrsnejo s ceste. Torej, problem je spet bil v nepravilnem gledanju, oz v poudarku na napačnem mestu.

Seveda, to še ne pomeni, da sedaj znam idealno voziti. To vse so še samo momenti (za razum) na poti delanja te lekcije. Momenti spoznanj ki se povezujejo s konkretno realnostjo. Namreč duhovna in osebnostna rast ni hokuspokus niti prazno teoretiziranje, Vseka duhovna zadeva mora biti pripeljana na popolnoma konkretni nivo in takrat deluje, takrat ima svojo veljavo. Zato je »zavedanje greha« povezano tudi s fiziko in matematiko, vendar znanje matematike in fizike ne more nadomestiti zavedanje (in predelavo) greha!


In, kot sem to že prej omenila in primerjala s korenino plevela in z domino učinkom: marsikaj je povezano skupaj in ne samo to, kar je videti.

Tako, ko se je odprlo to v zvezi z očmi, se je v meni še marsikaj začelo spreminjati.



Naj bi bilo nekaj kampov na Mljetu. Vendar jaz, pri prihodu, res nisem videla nobenega. Za enega sem videla smerokaz. Bil je na drugi (severni) strani otoka, na hribu in daleč stran od morja. Ni se mi dalo voziti se do tam. Upala sem, da bom le našla boljše mesto za prenočitev, ko bo prišel čas za to.

Na odhodu pa sem videla smerokaz za kamp na južni strani otoka. En kamp pa je bil čisto ob cesti, in je bil videti v redu.

Še vedno mi ni jasno, kako je možno, da vse to nisem videla pri prihodu?

Zagotovo je tudi tukaj podzavest ta, ki je upravljala. Saj nisem ravno imela želje biti v kampu razen, če bi res bil na obali. Takšnih pa, kot je videti, na Mljetu sploh ni.


Na parkirišču nacionalnega parka ni bilo dovoljeno prenočevanje. Tudi sicer, v nacionalnem parku to ni dovoljeno vendar jaz sem se le ustavila na enem mestu ob cesti in tam prespala. Vem, bila sem drzna. Vendar vedenje še ni zavedanje! Zato se še s tem, da vem, nič ne spremeni v meni. Prave spremembe in sposobnosti pridejo, šele ko po zavedanju vse še pravilno predelamo.


Na onem mestu kje sem se ustavila je bila lepa hladovina in se mi ni dalo naprej.