Blog

Svet iz drugačne perspektive

MLJET JE SAMO ZA IZNAJDLJIVE IN SPOSOBNE

Updated: Oct 6, 2021

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

10.


24. avgust

Včeraj sem se odpravila na pot. Če bi imela skiro, zagotovo bi ostala na Baćinskih jezerih še en dan. Tako pa nisem imela kaj početi. Dejansko našla bi, kot kar doma najdem samo nekako ne morem. Moram biti v pokretu. Ta moj problem še nisem razrešila. Doma sem se že naučila nič »pametnega« početi. Ko pa sem na neki poti, pa še ne znam kaj moraš početi ko nič ne počneš. In ne znam kako treba uživati. Delo mi je vedno bil užitek, drugo pa niti ne znam. Pa tudi to, kar mi je na začetku bilo v veselje in za zabavo mi hitro postaja obveznost in program, ki ga je, po nekem »ekspeditivnem tempu« potrebno uresničiti.


Hitenje je bilo delno tudi opravičeno. Hotela sem se še marsikjer zadržati in nisem znala izračunati koliko časa bom porabila. A četrtega septembra sem morala biti v Senti, na obletnici mature.


Če pa pogledam na celotno pot, v vsej njeni kompleksnosti, po tem je izhodišče res, da sem bila v »stanju bele svetlobe«.

Na podlagi »razlage«, ki sem jo dobila že pred odhodom, cilj potovanja je bil IZLJUŠČITI (ali začeti izljuščati) SEBE IZ TAKŠNEGA STANJA.

To pomeni, da je naloga bila, da vidim kako nič ne vidim niti čutim kaj in kako mi je za početi.

Zato v tej celoti, takšni, kot je bila, niti enega momenta ne smem imeti za brezveznega, ki ne bi imel točno določeni pomen.


 

Na meji z Bosno in Hercegovino sploh ni bilo problema. Bila je pa kolona. Ni bila huda. Bolj se je zdela huda v obratno smer. Mislila sem že, da je kolona po celi dolžini bosansko-hercegovarčke obale. Pa le ni bila. Bila je mogoče samo do polovice !


Tukaj sem že zaznala, da sem začela zgubljati povezavo s svojim bolj božjim in bolj pametnim delom. Postajala sem vse bolj zbegana in zmešana. Nisem vedela ali naj grem na Pelješac s trajektom ali pa okrog. Pa nisem vedela ali naj prevozim ves polotok (na njem še nisem bila) ali raj ne. Pa v katerem kampu naj se ustavim. Pa ali naj grem na Korčulo s trajektom.

Na koncu sem se odločila, da bom Ston spotoma pogledala, pa šla v Prapratno pa na Trajekt za Mljet. Saj na Mljetu še nisem bila.


Videla sem, da je možno kupiti karto za trajekt preko interneta. Jaz ga nisem kupila, saj se do zadnjega momenta nisem znala odločiti, kaj naj počnem.


 

Trajekt je bil v pristanišču, ko sem prispela in se postavila v kolono.

In tukaj spet nisem vedela kako ravnati. Tisti pred mano so bili domačini in sem jih vprašala. Razložili so mi, da moram čisto dol do kioska po karto. Zatrjevali so mi, da še imam dovolj časa in da kolona še ne bo krenila. Mene pa je ravno tega bil strah. Strah me je bil tudi zaradi strme ceste na kateri smo stajali. Bala sem se, da bi se moj AD pokrenil in razbil avte pred sabo. Morala sem pa vse pustiti, saj sem mogla po vozovnico. Avta nisem niti zaklenila. Tekla sem dol, po tem pa navzgor—jaz, ki sicer nimam dovolj sape niti za hojo po ravnem. Pa sem le uspela.

Tudi ukrcati sem se uspela.


 

Že desetletja sem hotela na Mljet. Slišala sem, da je narava lepa,vendar mi nikakor ni uspelo priti do tja.


Ta otok je bil preveč oddaljen od Karlobaga, kjer smo imeli našo pasaro. Ves dopust ne bi zadoščal, da bi dopluli do njega pa se še vrnili nazaj. Denarja za luksuzne počitnice pa ni bilo.


Na Mljetu pa spet problemi, takoj od začetka.

Primila sem v avto en starejši par. Prišli so z istim trajektom kot jaz. Hoteli so v pristanišču izposoditi motorje, pa je vse bilo zaprto. Peš, na oni pripeki, pa je le bilo daleč do prvega mesteca .

Mislia sem, grem še jaz pogledati v to mestece. Videti je bilo v redu. Kmalu pa so nastali problemi. Saj so avti bili parkirani z leve strani, desno pa je, takoj ob cesti že bilo morje. Ta možakar, ki je sedel zraven mene je gledal kdaj bom s kolesom zapeljala v morje, jaz pa sem mogla paziti, da ne zadenem parkirane avte, ki so bili samo nekaj milimetri oddaljeni od mene.

Obrniti pa nimaš kje. Rekli so mi, če se peljem naravnost, na drugi strani vasi bom prišla spet na glavno prometnico.

Sem pa ves čas imela v sebi sliko, da je moje bitje zaradi mojega početja »odstopilo«, zamižalo, dviglo vse štiri v zrak in v paniki čakalo kako se bom izvlekla iz te zagate.


Uspelo mi je!

Pa me še ni spametovalo!

Pri naslednji vasi sem dobro pogledala. In sem ugotovila, da je tukaj cesta res v redu in sem se spet zapeljala v vas.

Pa je bilo enako kot prvič. Samo tukaj več nisem imela nikogar zraven sebe, da gleda rob ceste. No ja, malo več razmaka je le bilo do morja.

Seveda, cela vas je bila ta ena ulica.

Ustavim se in sprašujem policaja, ali je na koncu izhod na glavno cesto.

Ni bil ravno prepričan ali mi bo uspelo prevleči se skozi neka vrata na koncu vasi.

Po nekem čudu je bil tam neki mini-trg in meni je uspelo obrniti se.

In sem se zaklela, da nikoli več v nobeno vas ne bom šla z AD.


Sedaj, ko se je zaradi karambola odprlo vprašanje mojega vida, je tudi to postalo jasno zakaj mi nikakor ni uspevalo pravilno oceniti velikos mojega avta in oceniti ali bo na cesti dovolj prostora za njega.


 

Ker je Mljet v resnici hrib, zato tudi do vode nisem mogla kar tako.

Na koncu otoka sem prišla v narodni park.



Na poti sem na enem mestu srečala tega policaja iz one vasi. Me je lepo prosil naj ne naredim nobeno nesrečo.

Šele takrat mi je prišlo do živega v kakšno šlamastiko sem se zakopala v teh vaseh, da sem zlomila živce tudi policaju.

Ne! Nisem sposobna, ki se delam, da ne vem – kot me je obdolžil moderator fb skupine. Sem samo neumna in slepa in me sam bog varuje, da sploh pridem živa iz vsega tega.

Nujno moram narediti lekcije, sicer bo tudi bogu prekipelo in bo dvigel roke z mene!


 

Mljet bi bil čudovito doživetje, če ne bi bila z AD-om, če bi lahko kolesarila in se sprehajala. Ovako pa nisem mogla zaužiti njenih lepot.


Uspela sem, na podlagi matematike in fizike dobiti nova spoznanja za prej postavljene probleme.

Namreč, ko smo v lekciji, se proces odvija spontano. Dela v nas in na vsaki toliko se nam »servira« rezultat.

Tako mi je na enkrat postalo jasno kako z avtodomom delati ovinke.

Jaz sem vedno opazovala notranji rob voznega pasu, kar pa je krog z manjšim radiusom. Potrebno pa je gledati zunanji rob, ki pa je krog z večjim radiusom. Če imam pred sabo ta manjši krog, stražnja kolesa AD-a bodo zagotovo že prišli dol s ceste. Če pa gledam in se prilagajam zunanjem robu, po tem bo stražnji del pravilno prevozil notranji krog, brez da kolesa zdrsnejo s ceste. Torej, problem je spet bil v nepravilnem gledanju, oz v poudarku na napačnem mestu.

Seveda, to še ne pomeni, da sedaj znam idealno voziti. To vse so še samo momenti (za razum) na poti delanja te lekcije. Momenti spoznanj ki se povezujejo s konkretno realnostjo. Namreč duhovna in osebnostna rast ni hokuspokus niti prazno teoretiziranje, Vseka duhovna zadeva mora biti pripeljana na popolnoma konkretni nivo in takrat deluje, takrat ima svojo veljavo. Zato je »zavedanje greha« povezano tudi s fiziko in matematiko, vendar znanje matematike in fizike ne more nadomestiti zavedanje (in predelavo) greha!


In, kot sem to že prej omenila in primerjala s korenino plevela in z domino učinkom: marsikaj je povezano skupaj in ne samo to, kar je videti.

Tako, ko se je odprlo to v zvezi z očmi, se je v meni še marsikaj začelo spreminjati.


 

Naj bi bilo nekaj kampov na Mljetu. Vendar jaz, pri prihodu, res nisem videla nobenega. Za enega sem videla smerokaz. Bil je na drugi (severni) strani otoka, na hribu in daleč stran od morja. Ni se mi dalo voziti se do tam. Upala sem, da bom le našla boljše mesto za prenočitev, ko bo prišel čas za to.

Na odhodu pa sem videla smerokaz za kamp na južni strani otoka. En kamp pa je bil čisto ob cesti, in je bil videti v redu.

Še vedno mi ni jasno, kako je možno, da vse to nisem videla pri prihodu?

Zagotovo je tudi tukaj podzavest ta, ki je upravljala. Saj nisem ravno imela želje biti v kampu razen, če bi res bil na obali. Takšnih pa, kot je videti, na Mljetu sploh ni.


Na parkirišču nacionalnega parka ni bilo dovoljeno prenočevanje. Tudi sicer, v nacionalnem parku to ni dovoljeno vendar jaz sem se le ustavila na enem mestu ob cesti in tam prespala. Vem, bila sem drzna. Vendar vedenje še ni zavedanje! Zato se še s tem, da vem, nič ne spremeni v meni. Prave spremembe in sposobnosti pridejo, šele ko po zavedanju vse še pravilno predelamo.


Na onem mestu kje sem se ustavila je bila lepa hladovina in se mi ni dalo naprej.

Mislila sem, da tam ne bo niti žive duše po noči, saj niti vasi ne vidiš. Vozili so se pa celo noč. Ne vem kdo in od kod in kam. Zbudila sem se na to, da je nekdo z lučko obilazil moj AD. Nisem se upala niti dihati! Vedela sem, da sem v prepovedanem območju.

Niso mi trkali. Zjutri pa sem pravočasno ubežala. Pri trajektu pa me tudi niso pričakali policaji!


Zapeljala sem se še na drugi konec otoka. Na dveh mestih sem se le uspela parkirati relativno bliz obale in se skopati.

Žal mi je, da ko sem končno dočakala ta otok, ga nisem mogla tako zaužiti, kot sem ga želela. Verjetno pa, da nikoli več ne bom šla v to smer. Daleč je!

Kampirati gor na visoravni ni problem za tiste, ki so v stanju kolesariti, hoditi ali imajo motorno kolo. Ni problem niti tistim, ki imajo majhne avte. Jaz pa vse to nisem mogla.

Jaz sem lahko samo z višine občasno uspela zagledati čarobne predela, ki bi jih z velikim veseljem obkrožila s kolesom ali peš, ampak to ne morem več.



Rezignirana sem se vkrcala na trejekt nazaj na kopno in nadaljevala ob obali naprej na jug.


 

Sedaj, ko pripravljam tekst za objavo, premišljujem. Jaz sem sprejela stanje tako kot je bilo. Niti me ni prizadelo, da mi ni šlo tako, kot sem zamislila.

Šele sedaj vidim, da to le ni bila vrlina. To je bil samo umik a sesuvanje v meni je bilo močno potlačeno, da na površini ni bilo opazno. Vse to je doprineslo gradnji »stanja bele svetlobe«, kjer je videti, da je vse v redu, dejansko pa ni.


Ob vsemu temu sem tudi jaz pozabila osnovna pravila, ki sem jih dobila že pred veliko leti in sem tudi drugim razlagala. Namreč, moramo sprejeti stanje takšno kot je, ne glede na to kdo je »kriv« za določeno stanje.

Vendar to je samo prva polovica stavka, ki izraža božje pravilo !!!!

Uporabljati božje pravilo samo do tukaj je ZLORABA. Zlorabljajo jo lažni bogovi. Nekdar so to bili odvetnik, župnik in zdravnik. Danes se pa jim pridružujejo številni drugi ... (ne bi jih imenovala! Vsi vemo, za kaj gre), ki se na račun te božje resnice izživljavajo nad ljudmi in jih v polni mero zlorabljajo za svoje interese.

Ta stavek ima namreč nadaljevanje! Zato pravo božje pravilo je:

Moraš sprejeti stanje takšno kot je, ne glede na to kdo je »kriv« za določeno stanje. Imaš pa pravo – celo obveznost - NE BITI ZALJUBLJEN v to in takšno stanje. Moraš samo predelati pri sebi hudobije zaradi katereih si v tem stanju v kašnem si, in to ti omogoči izhod«.


To pomeni, da mi sami, s svojo omejeno, dvodimenzionalno in neumno človeško glavo nimamo se kaj vtikati in uporno, noro in z ihto—hoteti ven ali hoteti spremniti. Če pa »gledamo v pravo smer« in želimo iz tega ven, smo omogočili, da se nas tako transformira, da izplavamo iz svojega takšnega pekla.


Jaz pa, v svojem stanju in teh okoliščinah nisem prepoznala, da gre za ta »stavek«. Samo sem se potegnila nazaj, kot poslušna, ubogljiva OVCA, z iluzijo, da sem svetnica, da ravnam po božje in sprejemam stanje takšno kot je - da meni ni bilo dano, ni bilo omogočeno.

TO PA NI BILO RES!

Vse mi je bilo dano in omogočeno!

Ampak niti bog mi ne more pomagati, če se vsega tega ne zavedam in če ne predelam svojega »hudobca«, ki ne gleda v pravo smer. Ker, namesto da gledam da ostanem na Mljetu, ko sem že bila tam, jaz sem gledala kdaj je prvi trajekt, da se vrnem na kopno.


In v hurikan na drugem koncu sveta po zamahu metulja sodi to, kar se je pozneje dogajalo v Vojvodini. Tam sem čepela 3 dni na enem mestu, ker nisem imela kaj početi. Tam sem bila nezadovoljna s stanjem – ki sem ga v polni meri sama (tarkat še ne zavedajoč se) povzročila (zaradi hudobcev in "hudobcev" v meni), saj sem ubežala s čudovitega otoka, kjer bi lahko bila še nekaj dni. S tem, kar sem naredilla, sem si uničila celo moje potovanje.


Ker se tega, do sedaj nisem zavedala, sem po tem vzorcu ravnala celo moje življenje - in ga uničila.

Pa tudi vedenje ni pomagalo. Že 30 let vem o teh zadeve. Kljub temu jih nisem prepoznala pri sebi in v konkretni sutiaciji. Niti nisem mogla prepoznati, saj v mojem življenju, posvečeno izključno delu ni bilo priložnosti (ni bilo skušnjav), kjer bi to lahko spoznala.


Tudi vedenje o svojih napakah in jeza nase ne pomaga. Saj sem že na tej poti ponavljala napake, kljub temu da sem vedela za svoje hudobce, ki so jih delali. Nisem jih prepoznala, saj se manifestacije vedno spremenijo. Hudobci vodijo igro tudi takrat, ko jih s polno močjo hočemo premagati brez prave predelave.

Celotni kontekst sem videla šele sedaj,- praktično en mesec po tem, ko se je vse to dogajalo. Pa še to samo zaradi tega, ker sem se lotila opisovanja svoje poti.

Šele sedaj, ko sem se zavedala - pri sebi in v konkretnih situacijah, imam možnost to predelati. Samo pravilna predelava (reciklaža) teh naših nepridipravov omogoča, da nikoli več ne ponavljamo svojih napak in da pravilno ravnanje postane spontano in samoumevno.


OBRAZLOŽITEV NA KONKRETNI SITUACIJI

V trajektnem pristanišču je bila izposojevalnica motornih koles.

Videla sem jo, pa se le nisem zavedala.

Ker se nisem zavedala izposojevalnice, sem dobila te avtostoperje, ki so mi jo omenili. Zato sem sedaj VEDELA za njo.

Ko sem prišla na Mljet, je izposojevalnica bila zaprta, pa tudi to ni bilo pomembno. Saj meni niti na kraj pameti ni prišlo izposoditi motorno kolo.


Hudobija ni bila, da se doma nisem bolj podrobno pripravljala na potovanje.

Moja želja po spontanosti in ravnanja po navdihu je to, kar je najbolj zaželena ("božja") lastnost!

Samo ... !!!


Tudi jaz nisem pri sebi opazila in zase se nisem spomnila uporabljati pravila, ki jih sicer vem:

- Načrtno je nemogoče pripraviti se na vse mogoče pogoje, ki te lahko doletijo. Lahko pa dobiš »navdih« da za nekaj preskrbiš, in ravno to ti je po tem prav prišlo. Vendar to sodi v »božje vodstvo« in ne v to, kar naša človeška glava zmisli.


- Če bi imela v sebi »božji navdih«, bi tudi prej ravnala po njem. Saj to je prirojena sposobnst in je osebi, ki to ima, samoumevno da ravna na ta način in ji je nezamislivo, da nekdo te lastnosti in sposobnosti ne bi imel.

Če ga pa nimaš, pa ga ne moreš pridobiti s tem, da se "odločiš" da boš od sedaj naprej to imel in uporabljal. Takšne odločitve so enako tako neumne, kot če se ne bi rodil kot čudežni otrok - prirojeni virtuoz za določeni instrument, pa bi se odločil, da od jutri naprej boš čudežni otrok in od jutri naprej bošt tudi ti znal na nivoju virtuoza igrati instrument. Če nimaš pravo živlico za to, nikoli ne boš virtuoz, tudi če tisoč let intenzivno vadiš.


Vse to vem že zelo dolgo, vendar tudi jaz, ko je šlo zame in v tej določeni situaciji, nisem opazila, da je moja "odločitev", da bom ravnala spontano, bila neumna.


- Če pa nekaj nimamo, kar bi pa morali imeti, je neumno iskati način kako bomo to pridobili! Potrebno je ODKRITIi ZARADI ČESA NIMAMO TO V SEBI; kje in zaradi česa smo to kvaliteto zgubili, da je sedaj nimamo.


Zato je tudi moja »odločitev ravnati po navdihu« bila samo prazna fraza. Ravno to so dokazali dogodki na Mljetu.

Ne samo da božjega navdiha nisem imela. Niti konkretno znanje mi ni dalo »navdih«.

Pravi božji navdih bi za to situacijo bil npr: če bi se doma, kar na lepem spomnila, vzeti sabo morotno kolo, brez, da bi jasno vedela čemu ga jemljem.

Meni pa situacija ni bila tako čisto nova. Moj božji navdih »za prvi razred« je bil, ko sem že prej nabavila skiro.

Tudi to sem vedela, da za večje nagibe skiro ne zadošča.


Hotela sem na Mljet.

In sem uspela priti do Mljeta.

Nisem vedela kako je na Mljetu? Nič za to.

Ko sem se začela voziti po njem, sem videla, da je preveč hribovit. Neki pravi »božji navdih« niti ni bil potreben. Samo bi se na podlagi dosedanjih izkušenj in znanja mogla spomniti, da si pač poiščem motorno kolo. CELO SO ME OPOZORILI, da je v pristanišču izposojevalnica.

Jaz pa nič!

Vsi podatki in vsi pogoji mi niso mogli pomagati, ko je moja refleksna reakcija bila BITI OVCA -sprejemam stanje vendar Z UMIKOM, ne pa v smeri razreševanja.


Če ne bi vedela, da moram iskati hudobce v sebi, me nihče ne bi mogel rešiti.

Zavedanje o tem, da so hudobci vzrok našim težavam, omogoča, da se pokrene proces »reciklaže«.

Zavedanje, da mi je zlikovec uničil dopust, pa je motivacija, da ga predelam do konca.


Nesreča je bila močna klofuta, ki me je opozorila na problem. Po tem so se zadeve postopoma odpirale. Prihajajo košči sestavljanke in slika postaja vse bolj jasna. Jasne postanu tudi povezave med dogodki in vidimo kaj je uzrok in kaj posledica.

To pa še niti slučajno ni dovolj. Vse to znanje je samo IZHODIŠČE da bi šele na podlagi tega stopili v proces prave »reciklaže« - transformacije, ki vodi do pravih rešitvi in pravega napredovanja v šoli osebnostne rasti.


Šele sedaj, ko sem že 3 tedne doma, sem zagledala pravo stanje.

Šele sedaj vidm tudi to, da sem se takrat (ponovno) sesula ne da bi to opazila.

Dodala sem novi "zagon" mojem, že od prej obstoječem »stanju bele svetlobe«.

Stanju, ko se zdi, da je vse dobro, čeprav niti slučajno ni.

Celo nove kvalitete sem dobila in je bilo videti da napredujem. Vendar nekaj se le ni odvijalo kot je treba. PRAVZAPRAV NIČ VEČ SE NI ODVIJALO KOT JE TREBA. Jaz pe tudi to nisem zaznavala vse dokler se nisem čisto sesula. Pa še vedno nisem vedela kaj natančno ni v redu.


PRIPOMBA:

Pri meni proces dolgo traja. Saj pred mano nihče še ni (zavestno) hodil to pot in zato mene nima kdo opozoriti, voditi in vsmerjati. Jaz pa sem drugim kot inštruktor, ki jim olajša in pospeši vso to pot, če mi sledijo.


109 views0 comments

Recent Posts

See All