top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Matorci, ki s svojimi zadnjimi dihljaji tečejo še svoj zadnji krog

Updated: Jan 8

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

21.


Na začetek TUKAJ

Samo toliko nas se je zbralo iz dveh razredov. Nas (v naravoslovno-matematičnem) je bilo 28 v razredu, v družbeno-jezikoslovnem pa 24.

Iz našega razreda dvoje-troje so že pokojni.

Zakaj ostali niso prišli?

Eni zato, ker so preveč dosegli v življenju. Drugi zato ker so premalo. Eni zato ker so predaleč, drugi pa zato ker so preblizu ...

Mislila sem, da pa jih bo le več na tašni častitljivi obletnci.


Šola je bila prazna, saj je bila sobota.

Spominjam se kako smo mi čudno gledali, ko so takšni matorci prihajali in obilazili šolo.


Tista vitka v redečem puloverju je mlada direktorica Gimnazije. Ona nas je sprejela in pokazala celo šolo, ki je čudovito obnovljena pred 1-2 leti. Imajo krasno jedilnico in celo čista in urejena stranišča!


Po obilazku smo šli v hotel na kosilo.

Bilo mi je lepo v tej druščini. Celo sem se zaklepetala s še dvema sošolkama, ki sta tudi zdravnici. Obe sta vedele, da sem napustila medicino pa jih nič ni zanimalo v zvezi s tem. Ena je celo zaničevalno nekaj pripomnila vendar nekako me se vse to ni dotaknilo in sem se tako dobro počutila kot še nikoli v življenju v družbi.


Po tem sem začutila, da je čas da grem. Hotela sem priti čim bližje meji in tam prespati, da po tem imam ves naslednji dan za tranzit čez Hrvaško. Saj nisem vedela ali mi bo uspelo gladko prevoziti to razdaljo brez ustavljanja, ali se bom morala ustaviti za počitek.


Prenočila sem na počivališču pred Novim Sadom.

Skrbelo me je, kako mi bo uspelo iti skozi Novi Sad. Sicer še nikoli nisem bila v njem.

In spet so bili problemi z navigacijo. Ena je kazala na levo, druga na desno. Prometni znak pa je kazal naravnost. Pa sem šla naravnost.

Primila sem enega štoperja, ki je zamudil avtobus za v službo. On mi je razložil, da je ta cesta (naravnost) po kateri smo se peljali, nova trasa in gre na robu Novega sada.

Sledila sem smrokazom, po tem pa jih naenkrat ni bilo več. Tudi poti ni več bilo. Morala bi skreniti na neko stran pa ni bilo znaka in nisem vedela kam. Tako sem spet naredila »biserček«: ustavila sem se na sred ceste in mahnila drugemu avtu, ki se je peljal po trasi zraven moje, naj se ustavi, da bi vprašala. Razumel me je in mi je pokazal smer.To pa je bila neka zaobilaznica za tovornjake.

Mogoče nisem opazila, mogoče pa, ker je to bila nova obvoznica, niti ni bilo znaka, ki bi me vodil na glavni most preko Donave.

No ja, tako sem vsaj videla obronke Petrovaradina. Z vrha pa sem lahko videla tudi Novi Sad – koliko pač lahko vidiš med vožnjo. Razgledne točke s parkiriščem pa ni bilo,

In, spet pojma nisem imela kam peljati ker tudi tam in vsepovsod je gradbišče: razdira se, perureja, preusmerja. Smerokazov pa nikje.

Išla sem po principu »An-ban-pet-podgan«.

Uspelo mi je uganiti ta pravo cesto. In zahvaljujoči (v resnici krivim) napotkom mojih sošolcev sem končno videla tudi Fruško goro – pač toliko, koliko se je dalo videti s ceste. Bila je čudovita, meni pa se le ni dalo ustavljati. Mogoče kdaj drugič—če bo še kdaj sploh.


Ker sem se že približala avtostradi, sem mislila da bo boljše da kupim gorivo pred strado, ker je verjetno cenejše kot na stradi. Ker je gorivo bilo dražje v Srbiji, kot na Hrvaškem, mislila sem ga kupti samo toliko, da prestopim mejo.

Bencisnki servis je od daleč bil videti enak, kot ostali. Šele ko sem se ustavila sem zaznala,da je nekako čudan – »teksaški«. Vendar takrat mi je možakar že nalivali v rezervoar. In ko je že nalil nekaj, je povedal, da ne primajo plačilnih kartic, samo gotovino. Dinara pa nisem imela niti za vzorc. Tisto kar mi pa je že vlil, pa nisem mogla dati nazaj.

Bilo mi je jasno, da sem ujeta v nateg.

Na to pa pove, kot da meni dela uslugo, da naj plačam v evrih, saj slučajno ima s sabo nekaj, pa mi lahko tudi vrne evre. O.K naj mi natoči za 30 €.

Imela sem samo bankovec od 50.

Na to gre v neke stražnje prostore. Čakam in čakam in komaj ga dočakam. Žalostno mi pove, da sedaj pa le ni našel nobenga evra da mi vrne.

No, po tem naj mi natanka do vrednosti 50 € ...

Doma so mi poznavalci takšnih zadev razložili kako na ta način krepko goljufajo.


Sreča v nesreči je bila, da sem pred mejo morala platiti cestnino. Tako sem opazila da mi je izginila Maestro kartica.

Imela sem jo v roki na črpalki. Ne verjamem, da mi jo je črpalkar ukradel. Ni pa izključeno. Mogoče sem jo, v vsem tem nategovanju okoli plačila, postavila na pult pa pozabila pobrati ali mi jo je takrat izmaknil. Lahko pa da mi je izpadla pri plačilu prejšnje cestnine, ki je bila nekaj kilometri nazaj.

Plačilo cestnine je zame vedno problem. Ker sem majhna, sa sedeža nič ne dosežem. Moram se odpeti, pogosto celo izstopiti iz avta, pa urediti kar je potrebno. Na to pa spet hitro v avto. Potrebovala bi več rok. AD je visok. Zato se moram z obema rokama prejeti in se potegniti gor v avto, vsesti, iz roke dati ven račun, denarnico, kartico... zapeti pas, spet pognati avto, spustiti ročno in zvoziti. Vse to pa moram opraviti zelo hitro, če nočem, da se mi rampa pred nosem spet spusti. Ob tem sem na vse to nenavajena in tudi prirojeno nerodna.

Zelo je možno, da mi je karticah pri teh »operacijah« zdrsnila iz roke.


Čeprav berem napotke, ki so mi potrebni, pa jih spet ne vem ko so mi potrebni. Tako nisem vedela, da izgubo Maestra prijavljam na isto številko kot Master. Pa sem klicala banko ker sem pozabila, da je bila nedelja. Pa sem klicala hčerko, da mi uredi zadeve...

Uspelo ji je!


Pred Slavnoskim brodom pa sem videla odcep proti Budimpešti. Šele takrat sem se spomnila da sem po tej cesti enkar že vozila a je nisem prepoznala, ko mi jo je navigacija prikazala. In ta bi res bila najboljša in vsaj za 100-150 km krajša od te, po kateri sem se prebijala.


Pri avtodomarstvu sama vožja avta je najmanjši problem!!! Veliko-veliko težje je znajti se v svetu.


Po mojem mnenju, avtocesta Beograd – Zagreb je NAJBOLJ DOLGOČASNA CESTA NA CELEM SVETU.

Vsepovsod popolna ravnica. Nimaš kaj videti. Samo gozdovi, ki so začeli spreminjati barvo so malo razbili to grozno monotonijo.

Na tej cesti se pa vedno spomnem babice. Enkrat sem se z njo vračala iz Vojvodine. Bila sem še študent in sem vozila Fičota. Bilo je poletje in okoli podneva. Silno vroče in silno dolgočasno – za umreti. Pa sem gnala naprej.

Na to je moja babica tako z guštom in na glas zazehala.

Njenega zehanja sem se tako nalezla, da več nisem mogla voziti. Ni bilo drugega, kot da se ustavim na kratek počitek.

Tudi sedaj sem se ustavila na enem mestu. Čudovito je, ko imaš posteljo s sabo.


Pred mejo s Slovenijo sem naredila test, pokramljala s hčerko ob moževem grobu na brežiškem pokopališču in nadaljevala pot doma.

Spotoma sem še oddala mojstru Cvetku moj ponovno uničen skiro.


Sedaj je ravno en mesec od tega, da sem se vrnila s poti. Nisem še končala lekcije, tudi tekste še ne. Bo trajalo še precej časa, da predelam to potovanje.

Tudi za tehnične probleme moram poskrbeti.

Moram dati urediti amortizerje, pa akumulatorje, pa dobiti napotke kako urediti AD za zimo, pa kako vnesti koordinate v navigacijo ... In dok vse opravim, bo že zima.

Januarja pa grem na lepše – v Mehiko.

Moram porabiti vrednostnico ki sem jo lani dobila zaradi odpadlega potovanja na Novo Zelandijo. In, mislim da bo to moje zadnje potovanje na oddaljeno destinacijo.

Naprej bo ostala Evropa in to z avtodomom. Skrajnji čas je, da tudo njo obidem.


Epilog



68 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page