Blog

Svet iz drugačne perspektive

KRENILA SEM NOVIM PREIZKUŠNJAM NAPROTI

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

3.


16-ega avgusta, v ponedeljek ob 12 uri sem bila na testiranju.

Nisem pozabila na obrazec Enter Croatia vendar spet ga nisem uspela izpolniti. Tokrat nisem znala priložiti rezultat testa. Kakor koli sem poskušala, mi je javilo da je datoteka prevelika.


Ob enih sem pošla na pot. Smer je bil grad Snežnik, po tem tam preko meje in čim prej dol na obalo.

Že preden sem odrinila, se je postavilo vprašanje: ali naj grem po avtocesti ali pa po stranski. Na Google navigaciji je pot iz Ljubljane bil precej rdeč, kar pa je pomenilo gnečo. Po stranski cesti pa bi pot trajal pol ure dlje kot po avtocesti vendar... To je le stranska ceste. A po ovinkih jaz, z AD-om vozim počasneje, kot bi z osebnim avtom vozila (in počasneje, kot ta pravi vozniki vozijo :)!


In že tukaj je bil problem. Namreč, če sem povezana s mojim »centralnim računalnikom« (višji/božji JAZ, intuicija ...), takrat ni takšnih dvomov. Človek točno čuti in jasno ve kaj in kako—oz. vse, kar je za narediti, pride samoumevno. Jaz pa niti slučajno nisem bila v takšnem stanju.

Odločanje s pomočjo plusov in minusov je čisto razumsko, kar pa nikoli ne vodi do pravih odločitvi. Tukaj pa niti odločanje s plusi in minusi ni bilo možno. Saj podatkov o prometu nisem imela. Nisem se spomnila pred odhodom pogledati na internet. Z AMZS nisem imela izkušenj. Zdelo se mi je pa, da dobim obvestilo za to smer na kateri se ravno peljem in to takrat, ko je problem samo nekaj km ob mene.

Ker je to bil ponedeljek, 16. avgust, sem mislila, da so turisti že odšli domov in da ne bo hude gneče.

Očitno je moralo biti tako nejasno, sicer sploh ne bi opazila, da je z mano le nekaj narobe. Namreč, zelo je težko ločiti razumsko odločanje od vodenega s pomočjo »centralnega računalnika«.

Kot sem to naknadno ugotovila, bilo je tudi božjega vodenja, samo ga nisem prepoznala – nisem ga znala ločiti od »šuma«. Bila je v obliki ene prve – refleksne misli o tem, da naj grem po stranski cesti. Misel pa ni bila tako jasna in močna, da bi se izrazito ločila od druge možnosti.


Tehtale sem in tehtala možnosti, pa sem se odločila, da bom le šla po avtocesti.

Ker je božje vodenje vedno prisotno, če na en način ne opazimo pomoč, nam ponudijo drugi način. Če mislite na to možnost, ki je slišati tako prismojena, hitro boste dobili dokazila o tem, kar trdim.

In tako, ko sem bila nekaj metri pred predorom, ko se od avtoceste odvaja cesta za na Celovško, je radio objavil zastoj na tej zaobilaznici proti morju s pričakovano zamudo od pol ure.

Torej, v zadnji hip sem zavila proti Celovški, pa se skozi prazno Ljubljano vozila naprej proti Snežniku.


Tudi ta smer mi ni bila dana slučajna in brez širšega pomena.

Bila sem presenečena nad pokraino. Po 50 letih življenja v Sloveniji, šele to poletje sem se začela zavedati koliko je hribovita, že takoj okoli Ljubljane. Presenetilo me je tudi Prekmurje, saj ni bilo tako ravno kot sem predpostavljala. Tako tudi sedaj! Takoj, ko sem sišla z avtoceste, me je čakala vožnja po serpentinah hribovite pokrajine.

Ni mi jasno, kako mi je uspelo 50 let voziti se po ravnih predelih! Pa tudi to kar sem šla po hribih, se v resnici nisem zavedala tega. Gorenjska že ampak nikoli nisem mislila da je tudi ostali del Slovenije precej hribovit. Iščem naravo a jo, kot sem to morala ugotoviti, sploh ne opazim, ne vidim, ne zavedam se je.


 

Grad Snežnik


Ker sem šla popoldan, sem bila v skrbeh, da bom zamudila vstop v grad Snežnik, pa je vse šlo lepo.

Na meji skoraj nobenga. Hotela sem, da me vsaj poučijo, da vem za drugič kako priložiti rezultate testa v obrazcu. Pa je carinik prijazno odkimal in mi s tem dal na znanje, da pojma nima.

Hudomušno lahko rečem, da so bili veseli dela, ko pa sicer, na tem prehodu, niso imeli veliko.


Nekjer pred Delnicami sem se mogla ustaviti saj je bilo že pozno—za mene pozno. Šesta ura popoldan je zame že pozno. Treba se je umiriti za noč. Saj moj dan začenja okoli 2-3 ure po polnoči.



In nato je začelo MOČNO neurje ki je trajalo in trajalo in trajalo.

Bilo je že jutro, 8 ur, a bilo je čisto temno in je deževalo.

Čakala sem, pa mi je postalo jasno, da moram kreniti. Očitno, tudi ta pot bo simbolika mojega nadaljnjega obdobja.

To se pogosto dogaja. Nobeno potovanje in noben izlet ni samo za zabavo. Vse je tudi možnost rekapitulacije dosedanjega življenja ter program za nadaljnjo etapo.

Sama pot ima pogosto tudi simblličen pomen.

Za mene je pomenilo (in sedaj, ko dokončujem tekst, se zdi , da bo res tako), da ne bom dočakala, da lepo "vreme" pride do mene. Mogla se bom pomatrati, da se izkopljem iz življenjskih »neurij« na »sonce«.

Trudila sem upati, da to slabo ne bo prišlo že na tej poti temveč po tem, pa je prišlo.


Dež se je nadaljeval v buro, oz. v buro z nalivi po celem Kvarnerju.


Tokrat mi je le uspelo pravilno naštimati navigacijo, Našla sem tudi nadaljnje funkcije za radio. Pa ravno takrat, ko sem jaz potrebovala, ni bilo nobenih koristnih obvestil. A »baba v navigaciji« se je ravno takrat spomnila nekaj povedati, ko so na radiu bile informacije o cestah in vremenu. Takrat pa, ko navigacija govori, se radio avtomatski utiša. Tako sem slišala opozorilo zaradi močne burje na cesti od Bakra do Karlobaga, podrobnosti pa nisem slišala.

Zato nisem imela druge izbire kot to bosansko: »Gde svi Turci, tu i mali Mujica«. In, ker so tudi avtodomi v velikem številu skretali na priobalno cesto, sem se tudi jaz upala podati v to smer.


Morala sem ugotoviti, da sem res pozabila kakšna je pravzaprav ta senjska bura. Med vožnjo ni bilo tako opazno. Ko pa sem se ustavila, me je resnično bil strah, da bo burja odnesla in mene in moj avto. Spodbujala sem se, ko sem videla, da so se tudi drugi avtodomi ustavljali na parkiriščih- tudi takšnih, kjer ti kolesa takorekoč visijo že nad prepadom. Kljub temu je mene bil tako strah, kot še menda nikoli v življenju. Ustavljala sem se, da bi slikala, sem pa hitro pobrala »šila in kopita« in vozila naprej. Največji problem je bil odpreti vrata avta. Vso moč sem mogla vložiti, da mi ga veter ne bi dobesedno odtrgal.



Nalivi so se pa nadaljevali v presledkih. Burja zelo močna, ob tem pa še hudi promet. Užitek na kvadrat.

Naliv je v bližini Senja bil tako močan, da sem se odločila ustaviti se. In ravno takrat, ko sem se odločila, sem bila pri enem parkirišču s čudovitim razgledom, ki je bil pri tleh in ne na robu neke pečine. Bilo je to parkirišče neke gosilne. Kar v veselje mi je bilo tam stajati in uživati v razgledu.

Tudi ta nepričakovani in neljubi problem je bil v resnici v korist in dobro meni.

Mogla bi se že prej ustaviti in počakati, da vsaj dež mine. Jaz pa sem gnala. Zato so pogoji morali postajati vse hujši in tako hudi, da so me prisilili ustaviti se. Sem kot tipični moški (saj tako je bilo v mojem času), ki se ne bo za nič na svetu ustavil, dokler ne bi prišel do začrtanega cilja.


 

Po tem se mi je zgodilo nekaj čudnega.

Bila sem pred Karlobagom, ko sem na desni strani zagledala ogromno postajališče namenjeno avtodomom. Vendar, moje zaznavanje zamuje za kakšnih 100-200 m. Takrat pa sem že bila pri drugem velikem parkirišču, ki pa je bil za osebna vozila. Ker sem zaznala, da gre za uzek zalivček vmes (med dvema parkiriščema), sem se odločila ustaviti se. Sklepala sem, po velikosti parkirišč, da spodaj mora biti nekaj zanimivega.

Strmo in globoko navzdol so vodile stopnice v lepi zalivček. Bilo je tudi nekaj ljudi, ki so se kopali.

Jaz bi pa tudi!!!!



Ker le ne bi bilo v redu z avtodomom parkirati med osebne avte, sem se odločila vrniti se na parkirišče za AD-e.

Nisem se še prav ustavila, ko mi pristopi moški in me nerazumljivo nekaj vpraša. Dojela sem, da mu je zakazal akumulator in rabi pomoč. Jaz pa sem imela kleme. V praksi jih še nisem uporabljala, mislila pa sem, da on zagotovo ve, pa sem mu obljubila pomagati.

Da bi mu lahko pomagala, sem mogla parkirati zraven njega. On pa je bil parkiran .... spet na robu prepada!!! Pihalo je pa tako grozovito, da so mi oni morali pomagati držati vrata pri izstopu, da mi jih veter ne bi odtrgal.

Torej, spet strah vzbujajoče.


Izpostavilo se pa je, da ta tip (sicer iz Nizozesmke) še manj ve o motorjih kot jaz. Imel je izposojeni novi kemper pa ni znal niti odpreti pokrov motorja, a na telefon ni dobil nikogar iz agencije kjer ga je izposodil.

Vzela sem napotke za moj avto, da preštudiram kako je to pri meni. Vendar akumulatorja nisem našla. Ne takšnega, kot sem ga poznala in ne tam, kjer bi moral biti.

Našla sem en metalni "flikec" in sem bila sigurna, da tam treba dati eno klemo vendar kam pa drugo?

V napotkih je na nekem mestu bilo omenjeno, da je akumulator pod voznikovim sedežem. To mi ni bilo jasno. Naprej se pa nisem trudila, na sploh, ko sem ugotovila, da je Nizozemec popolnoma izgubljen. Če bi bila takšna, kot v starih časih, bi zagotovo skoknila še v njegov avto in preštudirala tudii tam kaj in kako. Sedaj pa to ni prišlo v poštev.


Sama sebe sem presenetila, kako sem ekspeditivno le rešila problem. Zagledala sem nekega Španjolca ki je prišel s plaže in nekaj rogovilil pri svojem AD-u. Govoril je samo špaščino, sva se pa le zmenili. Prišel je pomagati in se je takoj videlo, da v popolnosti obvlada situacijo.

Sedaj sem tudi jaz videla, kam dejansko treba dati kleme ko pač nimaš akumulatorja v klasični obliki in na klasičnem mestu



 

Ker pa je tukaj še bolj pihalo kot prej, sploh nisem imela hrabrosti niti volje, pustiti AD in iti globoko dol v zalivčak. Peljala sem se naprej in razmišljala o tem, zakaj sem mogla doživeti ta, v celosti čuden dogodek. Odgovora takrat še nisem dobila.


Ko sem se pred kratkim lotila tega teksta sem zaznala en razlog zakaj se mi je moglo to zgoditi: da vidim DA LE ZNAM REAGIRATI.

Sedaj mi se je, pri tokratni korekciji, sestavila prava slika o tem za kaj je šlo.


V meni se je zbudila ena moja stara osebnost, ki sem jo že zdavnaj izgubila in tudi pozabila na njo. Namreč, že v otroštvu in mladosti mi je vpadlo v oči, da ko nihče ne ve in ne zmore, jaz prevzimam vodstvo in opravim potrebno delo, čeprav se s tem prej nikoli nisem ukvarjala, pa tudi nikoli več se ne bom. To sem vedno naredila avtomastki in samoumevno, da se dejansko niti sama nisem zavedala tega kar počnem.


Najbolj izstopajoč je bilo, ko sem bila v tretjem razredu gimnazije. Za počitnice sem šla staršem, ki so takrat živeli v Kraljevu. Slučajno je prišlo do tega, da sem s skavti šla prvič (in tudi zadnjič) v življenju na tridnevni pohod po okolnih hribih. Vodiči so bili od nas starejši mladeniči— izkušeni skavti.

Naknadno so mi povedali, da so se bali, da me bodo morali nositi, ker sem tako majhna (srbijanci pa ogromni).

Torej, ti izkušeni, ki so nas vodili, so se zgubili. Danes, ko se spomnim tega, sem že nagnjena misliti, da sem se vsega samo zmislila sej niti sedaj mi ni jasno kako sem mogla takrat resnično spontano stopiti v ospredje. Ne samo hoditi temveč še nositi zastavo in VODITI te izkušene, ki so se zgubilil in to po tem ko so številni drugi že popadali od utrujenosti.


Spomnila sem se tudi tega, ko sem se popolnoma zavedala svojih misli o tem, da ne smem biti preveč sposobna zaradi svojih otrok. Saj če sem preveč sposobna, po tem me otroci ne morejo prerasti, kar pa bi bila trauma za njih..


Tudi sicer, od kdaj sem na tej moji poti, sem pogosto imela občutek ali preblisk, da se samo delam, da ne vem, ko pa v resnici vem in obvladam.


Čeprav sem se na neki način vsega tega zavedala, potlačitev svojega znanja in sposobnostii nisem jaz naklepno delala. Dogajalo se je avtomastko in jaz nisem imela vpliva na vse to in v konkretnem življenju še naprej sem bila nesposobna.


Ravno to se je zgodilo (čeprav v rudimentarni - uničeni, zakrneli, razcefrani - obliki) takrat na tem parkirišču. Ko sem videla, da ta gospod sploh ne obvlada situacijo, je iz mene ponovno pokukala ta osebnost ki ji je samoumevno da sama rešuje, ko drugi ne znajo.


 

Pri transformaciji po metodi Transformne osebnostne terapije (TOT) spoznanja se zlagajo kot kosi sestavljanke.

Tako sem se na enkrat spomnila tudi moderatorja avtodomarske fb skupine, ki mi je zameril da sem samo igrala nevedneža. Sedaj mi je jasno zakaj je povedal to, na videz popolnoma noro obtožbo proti meni, ko pa iskreno nisem vedela nič o AD-ih.

Ja, sami ne vidimo vendar okolje zaznava- zaznava tega kar je v nas, tudi če je vse to globoko zatlačeno v nas.

To pomeni, da je kritika tega gospoda – izkušenega avtodomarja o tem, da sem igrala neumno, na neki način res. Na neki način res igram nesposobnega. Vendar to se je šele sedaj, v tej, še vedno nedovolj učinkoviti obliki pokazalo na površini. Nisem zavestno in naklepno zavajala in tudi kar tako in s svojo odločitvijo ne bom postala sposobna. Mogla bom vmes narediti še številne lekcije, da bi res, tudi v konkretnem življenju postala sposobna - če me vmes starostna degeneracija in smrt ne prehitijo. Pa tudi sicer: moj čas je mim. Takrat bi morla biti sposobna, ko je bil moj čas. Sem pa, zaradi napačno postavljenih zadev in napačne miselnosti s katerim sem omogočila tudi napačni vpliv okolja name, zapravila svojo priložnost, ki jo mi nihče ne bo povrnil ker ni več možno.


Z metodo TOT v red spravimo marsikaj v sebi. Zato bolezni izginjajo in probleme, ki so za nas potrebni, uspevamo reševati.


Tudi to je pomembno da "pozdravimo" svoja neraščiščena vprašanja in emocionalne probleme, ki pridejo kot posledica tega, da ne razumemo zakaj se je nekaj ravno tako dogajalo kot se je in zakaj smo mogli trpeti ko pa bi, po naših ocenah, vse moralo potekati gladko.

Skozi to svojo življenjsko pot sem dobila odgovore na moja vprašanja kot je bil npr. vprašanje kaj je v ozadju bolezni in kako pride do bolezni. In postaja mi jasno, zakaj in kako se je zapletalo moje življenje, da je takšno, kot kar je.


Vedno sem rada sestavljala sestavljanke (ko je bilo možnosti za to).

In sem, na primer, rada študirala tabelo biokemičnih procesov v telesu. Uživala sem pri tem, da vidim, razumem inn spremljam kako se ena snov, korak za korakom, pretvarja v neko drugo in kako se en proces preliva v naslednjega.


Ravno sedaj, ko postavljam ta tekst na spletno stran, uspevam prvič videti življenje skozi širokokotni objektiv. Namreč, šele sedaj vidim, da je to bila moja igra z življenjem: sestaviti vsaki košček našega raztrganega in uničenega bitja na svoje pravo mesto v multidimenzionalni obliki in dojeti, kako je prišlo do naših hudobij in "hudobij", kako so se ona pretvarjale v bolezni in kako se da, korak za korakm priti iz tega labirinta ven.

Pa tudi to povzroča zadovoljstvo, ko doživljam, kako se moje potlačene, trpinčene in uničene osebnosti osvobajajo in zasedajo svoje mesto v mojem življenju, čeprav sedaj lahko samo še skupaj in zadovoljno opazujemo sončni zahod.


To sliko je naredila moja snaha. Meni pa je ravnokar padlo na pamet zakaj jaz več ne slikam sončne zahode temveč, kot sem to počela na tej poti po ex Jugi, kar naprej slikala sončni vzhod.

Pred leti sem se pogosto smejala ko sem opazovala svoje paciente. Najbolj priljubljeni pogovori so o tem kako neko "samo kar ni umrl" - čeprav mu v resnici ni bilo nič. Priljubljjano je tudi jamranje: "Komaj čakam da umrem". Vendar vsi so se tako izražali ko so na neki način vedeli, da so še zelo oddaljeni od smrti. Kako se je približal čas za umreti, tako so vse manj govorili o tej temi na ta način in vse bolj je prevladovalo začudeno vprašanje: "Zakaj pa sem tako oslabel? Pošljite me v toplice saj tam se bom opomogla"...

Takšna sem, očitno, tudi sama: ko moje sonce vse bolj zahaja, vse bolj me zanima sončni vzhod!







76 views0 comments

Recent Posts

See All