Blog

Svet iz drugačne perspektive

KRENILA SEM NOVIM PREIZKUŠNJAM NAPROTI

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

3.


16-ega avgusta, v ponedeljek ob 12 uri sem bila na testiranju.

Nisem pozabila na obrazec Enter Croatia vendar spet ga nisem uspela izpolniti. Tokrat nisem znala priložiti rezultat testa. Kakor koli sem poskušala, mi je javilo da je datoteka prevelika.


Ob enih sem pošla na pot. Smer je bil grad Snežnik, po tem tam preko meje in čim prej dol na obalo.

Že preden sem odrinila, se je postavilo vprašanje: ali naj grem po avtocesti ali pa po stranski. Na Google navigaciji je pot iz Ljubljane bil precej rdeč, kar pa je pomenilo gnečo. Po stranski cesti pa bi pot trajal pol ure dlje kot po avtocesti vendar... To je le stranska ceste. A po ovinkih jaz, z AD-om vozim počasneje, kot bi z osebnim avtom vozila (in počasneje, kot ta pravi vozniki vozijo :)!


In že tukaj je bil problem. Namreč, če sem povezana s mojim »centralnim računalnikom« (višji/božji JAZ, intuicija ...), takrat ni takšnih dvomov. Človek točno čuti in jasno ve kaj in kako—oz. vse, kar je za narediti, pride samoumevno. Jaz pa niti slučajno nisem bila v takšnem stanju.

Odločanje s pomočjo plusov in minusov je čisto razumsko, kar pa nikoli ne vodi do pravih odločitvi. Tukaj pa niti odločanje s plusi in minusi ni bilo možno. Saj podatkov o prometu nisem imela. Nisem se spomnila pred odhodom pogledati na internet. Z AMZS nisem imela izkušenj. Zdelo se mi je pa, da dobim obvestilo za to smer na kateri se ravno peljem in to takrat, ko je problem samo nekaj km ob mene.

Ker je to bil ponedeljek, 16. avgust, sem mislila, da so turisti že odšli domov in da ne bo hude gneče.

Očitno je moralo biti tako nejasno, sicer sploh ne bi opazila, da je z mano le nekaj narobe. Namreč, zelo je težko ločiti razumsko odločanje od vodenega s pomočjo »centralnega računalnika«.

Kot sem to naknadno ugotovila, bilo je tudi božjega vodenja, samo ga nisem prepoznala – nisem ga znala ločiti od »šuma«. Bila je v obliki ene prve – refleksne misli o tem, da naj grem po stranski cesti. Misel pa ni bila tako jasna in močna, da bi se izrazito ločila od druge možnosti.


Tehtale sem in tehtala možnosti, pa sem se odločila, da bom le šla po avtocesti.

Ker je božje vodenje vedno prisotno, če na en način ne opazimo pomoč, nam ponudijo drugi način. Če mislite na to možnost, ki je slišati tako prismojena, hitro boste dobili dokazila o tem, kar trdim.

In tako, ko sem bila nekaj metri pred predorom, ko se od avtoceste odvaja cesta za na Celovško, je radio objavil zastoj na tej zaobilaznici proti morju s pričakovano zamudo od pol ure.

Torej, v zadnji hip sem zavila proti Celovški, pa se skozi prazno Ljubljano vozila naprej proti Snežniku.


Tudi ta smer mi ni bila dana slučajna in brez širšega pomena.

Bila sem presenečena nad pokraino. Po 50 letih življenja v Sloveniji, šele to poletje sem se začela zavedati koliko je hribovita, že takoj okoli Ljubljane. Presenetilo me je tudi Prekmurje, saj ni bilo tako ravno kot sem predpostavljala. Tako tudi sedaj! Takoj, ko sem sišla z avtoceste, me je čakala vožnja po serpentinah hribovite pokrajine.

Ni mi jasno, kako mi je uspelo 50 let voziti se po ravnih predelih! Pa tudi to kar sem šla po hribih, se v resnici nisem zavedala tega. Gorenjska že ampak nikoli nisem mislila da je tudi ostali del Slovenije precej hribovit. Iščem naravo a jo, kot sem to morala ugotoviti, sploh ne opazim, ne vidim, ne zavedam se je.



Grad Snežnik


Ker sem šla popoldan, sem bila v skrbeh, da bom zamudila vstop v grad Snežnik, pa je vse šlo lepo.

Na meji skoraj nobenga. Hotela sem, da me vsaj poučijo, da vem za drugič kako priložiti rezultate testa v obrazcu. Pa je carinik prijazno odkimal in mi s tem dal na znanje, da pojma nima.

Hudomušno lahko rečem, da so bili veseli dela, ko pa sicer, na tem prehodu, niso imeli veliko.


Nekjer pred Delnicami sem se mogla ustaviti saj je bilo že pozno—za mene pozno. Šesta ura popoldan je zame že pozno. Treba se je umiriti za noč. Saj moj dan začenja okoli 2-3 ure po polnoči.



In nato je začelo MOČNO neurje ki je trajalo in trajalo in trajalo.

Bilo je že jutro, 8 ur, a bilo je čisto temno in je deževalo.

Čakala sem, pa mi je postalo jasno, da moram kreniti. Očitno, tudi ta pot bo simbolika mojega nadaljnjega obdobja.

To se pogosto dogaja. Nobeno potovanje in noben izlet ni samo za zabavo. Vse je tudi možnost rekapitulacije dosedanjega življenja ter program za nadaljnjo etapo.

Sama pot ima pogosto tudi simblličen pomen.

Za mene je pomenilo (in sedaj, ko dokončujem tekst, se zdi , da bo res tako), da ne bom dočakala, da lepo "vreme" pride do mene. Mogla se bom pomatrati, da se izkopljem iz življenjskih »neurij« na »sonce«.

Trudila sem upati, da to slabo ne bo prišlo že na tej poti temveč po tem, pa je prišlo.


Dež se je nadaljeval v buro, oz. v buro z nalivi po celem Kvarnerju.


Tokrat mi je le uspelo pravilno naštimati navigacijo, Našla sem tudi nadaljnje funkcije za radio. Pa ravno takrat, ko sem jaz potrebovala, ni bilo nobenih koristnih obvestil. A »baba v navigaciji« se je ravno takrat spomnila nekaj povedati, ko so na radiu bile informacije o cestah in vremenu. Takrat pa, ko navigacija govori, se radio avtomatski utiša. Tako sem slišala opozorilo zaradi močne burje na cesti od Bakra do Karlobaga, podrobnosti pa nisem slišala.

Zato nisem imela druge izbire kot to bosansko: »Gde svi Turci, tu i mali Mujica«. In, ker so tudi avtodomi v velikem številu skretali na priobalno cesto, sem se tudi jaz upala podati v to smer.


Morala sem ugotoviti, da sem res pozabila kakšna je pravzaprav ta senjska bura. Med vožnjo ni bilo tako opazno. Ko pa sem se ustavila, me je resnično bil strah, da bo burja odnesla in mene in moj avto. Spodbujala sem se, ko sem videla, da so se tudi drugi avtodomi ustavljali na parkiriščih- tudi takšnih, kjer ti kolesa takorekoč visijo že nad prepadom. Kljub temu je mene bil tako strah, kot še menda nikoli v življenju. Ustavljala sem se, da bi slikala, sem pa hitro pobrala »šila in kopita« in vozila naprej. Največji problem je bil odpreti vrata avta. Vso moč sem mogla vložiti, da mi ga veter ne bi dobesedno odtrgal.



Nalivi so se pa nadaljevali v presledkih. Burja zelo močna, ob tem pa še hudi promet. Užitek na kvadrat.

Naliv je v bližini Senja bil tako močan, da sem se odločila ustaviti se. In ravno takrat, ko sem se odločila, sem bila pri enem parkirišču s čudovitim razgledom, ki je bil pri tleh in ne na robu neke pečine. Bilo je to parkirišče neke gosilne. Kar v veselje mi je bilo tam stajati in uživati v razgledu.

Tudi ta nepričakovani in neljubi problem je bil v resnici v korist in dobro meni.

Mogla bi se že prej ustaviti in počakati, da vsaj dež mine. Jaz pa sem gnala. Zato so pogoji morali postajati vse hujši in tako hudi, da so me prisilili ustaviti se. Sem kot tipični moški (saj tako je bilo v mojem času), ki se ne bo za nič na svetu ustavil, dokler ne bi prišel do začrtanega cilja.



Po tem se mi je zgodilo nekaj čudnega.

Bila sem pred Karlobagom, ko sem na desni strani zagledala ogromno postajališče namenjeno avtodomom. Vendar, moje zaznavanje zamuje za kakšnih 100-200 m. Takrat pa sem že bila pri drugem velikem parkirišču, ki pa je bil za osebna vozila. Ker sem zaznala, da gre za uzek zalivček vmes (med dvema parkiriščema), sem se odločila ustaviti se. Sklepala sem, po velikosti parkirišč, da spodaj mora biti nekaj zanimivega.

Strmo in globoko navzdol so vodile stopnice v lepi zalivček. Bilo je tudi nekaj ljudi, ki so se kopali.

Jaz bi pa tudi!!!!



Ker le ne bi bilo v redu z avtodomom parkirati med osebne avte, sem se odločila vrniti se na parkirišče za AD-e.

Nisem se še prav ustavila, ko mi pristopi moški in me nerazumljivo nekaj vpraša. Dojela sem, da mu je zakazal akumulator in rabi pomoč. Jaz pa sem imela kleme. V praksi jih še nisem uporabljala, mislila pa sem, da on zagotovo ve, pa sem mu obljubila pomagati.

Da bi mu lahko pomagala, sem mogla parkirati zraven njega. On pa je bil parkiran .... spet na robu prepada!!! Pihalo je pa tako grozovito, da so mi oni morali pomagati držati vrata pri izstopu, da mi jih veter ne bi odtrgal.

Torej, spet strah vzbujajoče.


Izpostavilo se pa je, da ta tip (sicer iz Nizozesmke) še manj ve o motorjih kot jaz. Imel je izposojeni novi kemper pa ni znal niti odpreti pokrov motorja, a na telefon ni dobil nikogar iz agencije kjer ga je izposodil.

Vzela sem napotke za moj avto, da preštudiram kako je to pri meni. Vendar akumulatorja nisem našla. Ne takšnega, kot sem ga poznala in ne tam, kjer bi moral biti.

Našla sem en metalni "flikec" in sem bila sigurna, da tam treba dati eno klemo vendar kam pa drugo?

V napotkih je na nekem mestu bilo omenjeno, da je akumulator pod voznikovim sedežem. To mi ni bilo jasno. Naprej se pa nisem trudila, na sploh, ko sem ugotovila, da je Nizozemec popolnoma izgubljen. Če bi bila takšna, kot v starih časih, bi zagotovo skoknila še v njegov avto in preštudirala tudii tam kaj in kako. Sedaj pa to ni prišlo v poštev.