top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Kako se je rodila Transformna osebnostna terapija


O tem sem že pisala, kako in zakaj sem napustila svojo ljubljeno medicino in se podala v alternativo -- v homeopatijo, ki sem jo prej z polno močjo odklanjala.

Sedaj se pa samoumevno postavlja vprašanje, zakaj sem pa napustila homeopatijo, ko sem zaradi nje vrgla v koš svojo medicinsko diplomo, odrekla se statusu zdravnika, prislužila status heretika - izdajalca medicine, in sem etiketirana za norca v vsakem pogledu, bila izložena inkvizicije, kot v mračnem srednjem veku ter doživela (in še doživljam) linč?


Na vso to križno pot res nisem računala.

Mislila sem, da se bodo ljudje do mene obnašali tako, kot sem se jaz obnašala do Jungovega spiritizma in Medveščkove homeopatije.

Namreč, ko sem v Jungovi avtobiografiji zasledila, da se je ukvarjal s spritizmom, sem zaničevalno »mahnila z roko« s pripombo, da je to bedarija.

Podobno zaničevalna je bila moja reakcija tudi do ing. Milana Medvščka, ko mi je pripomnil, da mi je pripravljen pomagati, če bi se odločila spoznati homeopatijo.

Moje stališče do Junga in Medveščka se je spremenilo zaradi spoznanja, oziroma kot logični sklep korak-za-korakom speljane analize.

V zvezi z Jungom je bilo naslednje:

- Jung je še vedno priznana ostebnost v psihologiji.

- Doživel je globoko starost in nikjer ne piše, da bi se mu zmešalo.

- Torej, če je on, tako znana in priznana osebnost imel za vrednim da raziskuje spiritizam, kako se po tem jaz, ki sem samo mala mravlja, sploh upam izreči obsodbo o njem, brez da bi imela kakršnega-koli pojma o teh področjih, s katerimi se je on ukvarjal in raziskoval.


Tudi v zvezi z Milanom Meveščkom je v meni nastal podoben sled misli:

- »Milana si imela prilike spoznati, saj ti je sosed in ga lahko opazuješ in spremljaš iz dneva v dan«.

- »spoštuješ ga zaradi njegovih sposobnosti katerih je dokazal na številnih področjih.

- »Kako po tem upaš sploh pomisliti, da je takšna osebnost v enem svojem delčku in na področju o katerem ti pojma nimaš, norc, da ne zna razmišljati niti odločati? Če je on imel to za primerno da se s tem ukvarja, po tem bi bil red da mu prisluneš.«


Takšen sled misli me je pripeljal do logičnega sklepa: da se lahko tudi jaz, v svoji raziskavi in iskanju boljšega načina za pomoč mojim pacientom, podam v takšno smer, ki so mi te osebnosti kazale.

Nihče ni trdil, da oni, zaradi svoje siceršnje avtoritete morajo imeti vsepovsod absolutno prav, ali pa da to njihovo zagotovo velja tudi zame. Ampak, zaradi svoje siceršnje veljavnosti so zaslužili, da jim verjamem na možnosti, da mogoče tudi na teh, meni neznanih področih imajo prav. Brez, da se upoznam z njihovim delom, nimam nobenih pravic izreči nikakršnega mnenja, na sploh pa jih nimam pravice obsoditi.

Če me to specifično področje ne zanima, pač enostavno grem stran. Če pa me zanima, po tem pa jim, ravno zaradi njihove siceršnje veljave, moram prisluhniti tako, kot se to v znanosti pričakuje. To pa je: da preizkusim s točno temi pravili igre, kot so jih oni uporabljali da so dobili določene rezultate ali pa, kot je za to preizkovano področje verljavno.

Šele po tem lahko rečem karkoli o vsemu temu.


Na ta način sem poskušala marsikaj (ditetiko, reiki, akupunkturo ...). Nadaljevala sem s homeopatijo, kar sem njo čutila da se mi najbolj »prilega«.


Vendar do mene se nihče ni obnašal niti približno tako, kot sem se jaz do drugih.

Ena pacientka mi je celo priznala, kako je dobila v roke mojo, takrat 12-13 let staro hčer in jo je zasliševala. Hotela je od nje izvedeti o mojem »umazanem perilu« in o »mrličih v mojih omarah«. Priznala je, da ni ničesar takega odkrila.

Ljudje so mi pošiljali grafološe in numerologške analize o meni, ki so jih pridobivali tako, da so (brez mojega znanja) pošiljali moje podatke tem strokovnjakom kom so sami hodili in jim zaupali. Vse analize so dali super rezultate o meni.

Pred 2-3 leti je bil en moški pri meni iz neke »organizacije«, ki so si zadali za cilj da razkrinkajo lažne »svetnike« (pozabila sem pravega izraza) in mi je javil, da so prišlii do tega, da sem »pristna«.

Moji podatki so javni in vsakdo jih lahko preveri. Lahko so preverili moje šolske uspehe, moje delo, lahko so doživeli mojo iskrenost, delovnost, zagnanost ...

Moja profesorica -mentorica na doktoratu - mi je znala govoriti, da je škoda zame, da nisem ostala na fakulteti ali vsaj kliniki in da sem se zato podala v homeopatijo, ker me okolica ni znala ceniti ..

Kljub vsemu temu, zelo hitro ste sprejeli vsako besedo, s katero so pokretali kampanje proti meni. Nihče me ni prišel vprašati, nihče ni podvomil v te laži, ki so jih trosili proti imeni. Tudi tisti ne, ki sem jih imela za prijatelje, ki so mi bili bliski in so lahko sami ugotovili, da so številni napadi name bili laži. Nisem rekla, da sem zagotovo bila nepogrešljiva. Vendar prijatelj naj bi te opozoril, vprašal, povedal svoje mnenje ... Pa tudi to se ni zgodilo.


Odpisali ste me, pa niti ne vem zakaj. Ali pa bi me sprejeli (kot tisti, ki so ugotovili da sem »pristna«) če bi se v popolnosti podredila nekim, že ustoličenim bogovom.

Celo moj bivši direktor, ki sem ga imela za prijatelja, ko sem ga obiskala, je vpričo mene teoretiziral o tem kako sem se »zlomila«, pa da sem zato šla stran. Ni me pa vprašal. Tudi po tem ne, ko sem ga opozorila, naj me vpraša in mu bom takoj odgovorila.

Najbolj boleče pa je bilo, da ste se vsi vi, zaradi katerih sem vse to počela, s polno močjo lotili proti meni.

Zato kritiziram vas o tem da niso vse sanje ta prave in božje temveč so samo iluzije, ker sem sama šla tudi čez to. Tako so tudi moje sanje o tem, kako bom postala takšen uvaženi in priljubljeni hišni zdravnik, kot jih vidiš na filmih o starih časih, bile samo iluzije – mehurčki od milnice in nič drugega. Moj ego pa je menil, kako bom jaz le boljša, saj bi vam ponujala pravo znanje v preprosto razumljivem jeziku, božje modrosti bi vam prinesla v vsakdanje življenje a pomoč, ki bi jo nudila, bi bila resnično ta prava, ki vas za večne čase reši trpljenj.

Vi ste me pa dotolkli in me cefrate še dan danes.


 

Zakaj pa sem vse eno napustila homeopatijo (H), ko sem je tudi v svojih preteklih tekstih hvalila?

V resnici je nisem napustila.

Tudi medicino nisem napustila. Ja, v začetku sem jo močno zasovražila, so se mi pa zadeve postavile na pravo mesto.

V prvi vrsti je treba ločiti med medicino kot znanostjo in medicino kot institucijo. In seveda, ko vidiš njeno mesto, vidiš tudi njene okvirje in omejitve.

Zato sem jasno zaznala mesto medicine v vsemu temu. In dobro vem, da brez medicinskega znanje ne bi mogla naprej. Bolj ko sem bila videti od nje oddaljena, to bolj me je povezovala s konkretnim sevetom in z naravo in bolj sem videla kako se tudi ona povezuje v to enostnost narave.

Sedaj me ne preseneča, zakaj sem tako rad imela fiziologijo. Namreč, fiziologija je manisfestacija boga na nivoju materije.

Bog pa je fiziologija mentalne, emocionalne in drugih energetskih ravneh.

In sedaj se mi je vse povezalo v kog, v energetski pretok narave in enotnost celega univerzuma.

Vendar boljše je, da preneham s teoretiziranji, saj za nas je tudi naprej najbolj pomemben konkretni nivo. Če pa boste sledili to pot, ki vam jo ponujam, boste sami dobili tudi vsa ta »teoretska« spoznanja. Sicer jih je nemogoče opisati z besedami, kot kar ni mogoče opisati okus kolača ali slepcu razložiti barve. Nemogoče je tudi zato, ker iz mojih butastih človeških ust v vaša butasta človeška ušesa ne more priti pravo spoznanje. Informacije, ki jih pa delimo med sabo so samo opomniki in izhodišča za barantanje z bogom, da bi dobili prava spoznanja.


 

Kot sem to v prejšnjem tekstu napisala, videla sem, da delovanje homeopatije (H) ima neke zgornje meje. In če je nekdo nad to mejo, H ne bo več delovala.

Takrat, v preteklosti mi je vse prihajalo spontano. Šele sedaj vse to jasno vidim: izpredalčkam in opišem.


Opazila sem, da sem lahko nekoga pozdravila SKORAJ DO KONCA, tudi od težkih stanj. Ostala je pa neka melenkost in ta nikakor ni hotela izginit.

Jaz sem bila stroga tudi do sebe. Zato nisem mogla reči, da sem uspela ko pa je ostalo to nekaj. Dal mi je občutek, da se držimo obale vendar se še nismo splezali na obalo. Ali pa da smo zagrabili skalo na vrhu, nismo se pa prevalili čez ta nevarni rob.

To pa je pomenilo, da smo v nevarnosti in nas v vsakem momentu lahko potopi en večji val, ali pa zdrsnemo s te police v prepad.

Ne glede na to koliko sem se trudila, to malenkost nisem uspela umakniti.

Na to pa je, ne vem več kako, prišlo da se začnem z ljudmi pogovarjati v stvarek o katerih se prej ni pogovarjalo: o takšni ali drugačni duhovnosti ali takšnih in drugačnih dojemanjih ali pa celo o notranjem glasu, ki nam govori to ali ono.

In ko sem se o tekšnih zadevah začela pogovarjati z ljudmi, so se odprli a ostanki njihovih bolezni so pa izginili do konca, brez kakršne-koli druge terapije.

Ja, vsi so zaznali te spremembe v sebi Zaznali so da zaznavajo zadeve ki jih prej niso—pa so se ustrašili, da zečanjajo lezti v norost pa so se turudili vse to potlačiti in skriti tudi sami od sebe.

Takšne »čudne« spremembe so zaznali tudi na telesni ravni. Ono so bili časi, ko so tudi visoko šolani ljudje menili, da se brez mesa ne da preživeti in da bo znorerl tisti, ki ne bo jedel mesa. Sicer pa je glavni znak raka na trebušni slinovki bil odpor do mesa.


Najprej so otroci začeli odklanjati meso. Pozneje pa so tudi odrasli zaznavali, da jim ni več toliko do mesa pa tudi do alkohola ne.

En možakar je hotel shujšati, v prvi vrsti zato, ker mu je zdravnik povedal da mu je srce v nevarnosti. On pa je rad pojedel in tudi popil.

Dala sem mu eno H zdravilo. Na kontrolah se je pohvalil, da vse gre super. Veliko manj je jedel kot prej. Sploh pa ni bil lačen. Na pijačo je takorekoč pozabil In so mu tudi kilogrami začeli odhajati. Po nekem času pa mi pove, da ne bo nadaljeval moje terapije. Na moje vprašanje zakaj, je povedal: »Kaj mi pa bo ostalo od življenje če ne bom ne jedel ne pil«.

Torej, spremembe pri njem so bile spontane in pri tem ni nič trpel. Prihajal je v ravnovesno stanje in telo mu ni več potrebovalo vse to, kar je prej dajal v sebe. Vendar on to ni mogel sprejeti.


Na sploh za otroke so ljudje bili zelo prestrašeni ko so ti začeli odklanjati mesa.

Na terapijo so pripeljali otroke zaradi resnih zdravstvenih problemov. Nasilne dijete ne pridejo v poštev ni za kaj. Otrokove potrebe po določeni hrani so mi pa bile simptomi, ki so pomagali izbrati primerno zdravilo za njegove osnovne težave. Tudi zato ni smelo biti prepovedi, saj sem morala videti pravo stanje stvari. Privolili so v vse to. Vsi so pa imeli za »normalno« da otroku moraš prepovedovati sladkarije, ker bi se samo basal s temi.

Kako je otrok ozdravljal, spreminjale so se mu tudi njegove potrebe po hrani. Povečana potreba po sladkarijah je tudi izginila. To pa je še najbolj presenetilo starše. Saj sladkarije so lahko stajale na mizi a otrok ni grabil po njih Celo je odklanjal, ko so mu jih ponudili. Občasno je pač poželel pa tudi takrat samo košček in mu je bilo dovolj.

Odpadala pa je tudi potreba po mesu. Takrat so se pa ustrašili.


PRIPOMBA: to nasilno vegetarijanstov in veganstvo, (ko pa nemesto mesa jeste plastiko) niti slučajno nima nobene veljave. To je čista neumnost. Potrebu po mesu moramo prerasti ne pa na silo odtegniti od sebe. To slednje je pa dejanje proti naravi in ubijanje sebe. Ko pa prerastemo, pa tudi noben nadomestek ne potrebujemo več.


 

Tako so ljudje zaznavali notranje vodnike, vodenja in ša marsikaj, ker prej nismo poznali ali pa se štelo v znake norosti.

Ko sem odpirala te teme in smo razčiščevali te stvari, so tudi bolezenski znaki v popolnisti izginili.

To je že bil prvi znak, da je nadaljnje »zdravilo« ZAVEDANJE. Pri tem zaznaš, da je tvoje telo samo trdo agregatno stanje tvoje duhovnosti.


Najbolj pomembni mejnik na moji poti naprej je bila ena mlada ženska, ki mi je prišla zaradi grdih ekcemov na oben rokah. Takoj je povedala, da je bila na »rebirhingu« kjer so ji rekli, da so te roke posledica (kazen) tega, ker je v prejšnjem življenju morila otroke.


V homeopatiji pri izbiri zradvila od prvorazrednega pomena so znaki, ki govorijo o značaju človeka, o njegovi psihi, o navadah, razvadah in podobno. Telesni znaki so šele tretjerazrednega pomena.

Ta ženska je sicer bila profesor na neki univerzi v Ljubljani. Imela je dva majhna otročka. Bila je luštna, nežna, tiha, dobra mamica ...

To o prejšnjem življenju mi je »lasi spravilo po konci«!!! Bedarija!- sem si mislila.

Pa tudi sicer, njen značaj niti malo ni dal slutiti, da bi bilo v njej karkoli morilskega.

In jaz v sebi »mahnen zaničevalno z roko« in mislim: »bedarija«.

Seveda, navzven sem se spodobno obnašala.

Nekaj pa me je začelo opominjati, da bi ta podatek morala uporabiti vendar jaz sem tudi temu glasu v meni »pokazala figo« in pridno repertorizirala (postopek izbiranja H zdravila) na podlagi njenega vidnega značaja.

In—terapija ni pomagala.

Ponovno se zaženem. In ponovno brez rezultata.

V meni pa je ta glas, ki me je opozarjal, naj vpoštevam ta podatek da je bila morilka, postajal vse močnejši.

Ker pa mi nikakor ni uspelo izboljšati pacientkinega stanja, sta bili moj ponos in ugled na kocki. Zato mi ni bilo druge, kot da pri iskanju zdravila uporabim značaj morilke.

Na to se pa je njeno stanju v hipu izbljšalo.


In mislim, da sta ta dva momenta bilji ključni prehod, pri čem se je homeopatija direktno nadaljevala v ozaveščanje.

To ni bilo napuščanje homeopatije. To je bila ravna pot nadaljevanja Hahnemanovih principov in poglabljanje teh v konkretno življenje.


 

Ko sem, po 10-letnemu izpadu ponovno začela delati, mi je hitro postalo jasno, da je popularna miselnost uničila/zaprla vsako povezavo z nekim božjim v človeku. Močan upor je bil celo do fiziologije. Zato H ni več imela dovolj moči, da tega uporniškega človeka »prime za roke« in ga odpelje v pravo smer, potrebno za ozdravitev.


Zavestno/konkretno ozaveščanje večini ljudi niti ne bi bilo potrebno. Vendar človek je, pod vplivom modernih naukov postal silno prepričan, da pač ima življenje v svijih rokah (ki ga pa vodi omejena človeška glava!), oz da MORA vzeti življenje v svoje roke in terjati in izsiljevati, da bi bilo tako, kot si je sam zmislil (resnica je: da mi zmislil to, kar so mu usadili v glavo, da bi mislil!). Zato spontana transformacije, ki je pred 30 leti še bila možna, sedaj je bila v popolnosti zablokirana/onemogočena. Zato je tudi pacient, v završni fazi raka od mene terjal, da ga takoj ozdravim a na ta način, da mu preskrbom moč, da le telovadi in hribolazi, ker on pač ve, da mu bo potepanje vrnilo zdravje v popolnosti.

Torej,

- cilj ni več bil zdravje, po pravilih igre določene metode, temveč so terjali, da bi jaz sledila njihovim neumnim pravilom in da na podlagi teh njim omogočim zdravje. Npr. nekdo me je zaničevalno odkljukal ker mu nisem naročila neko novo vrsto dijete (kar on še ni srečal). Naročila pa sem, naj se potrudi začutiti kaj mu paše jesti in naj to zaužije.

- cilj ni bila niti sreča (do dna duše) - ne glede na zunanje pogoje in "igrače". Kot na podlagi praviljice: niso hoteli da jih usreči srečna srajca, ki je pripadala revežu. Hoteli so da jim omogočim cesarsko oblačilo in zlat prestol in še to, da bi jih naredila srečnim v teh pogojih.

- niti uspešnost niso hoteli na področjo, za katerim je hrepenelo njihovo srce, in za kar so bili sposobni. Hoteli so biti zaslužkarji, kot so jim usadili v možgane.

- najtežje je bilo na področju suverenosti. Saj hoteli so biti suvereni vendar so od mene terali da jim komandiarm kot ovcam. To pa res ne morem: lahko te učim kako postati suveren, istočasno pa od tebe ne morem narediti ovce.


Ker smo do pred 30 letih morali resnično sami voditi svoje življenje, a kontroliranje sebe je bilo nujno potrebno, zato smo dobili takšno idealno metodo, ki je človeku zadovoljla potrebo, da sam vodi svoje življenje. A s pomočjo TOT bi dosegel resnično in pravo suverenost. Prvi koraki te terapije so bili povezava z lastnim "ceneralnim računalnikom". In vaš zavestni del, skupaj s tem "intuitivnim" bi vodil vse. Jaz bi pa, kot instruktor, samo pomagala narediti domače naloge in vas učila kako se učiti in kako poslušati vodstvo veših lastnih osebnosti. Ves čas procesa se zavedate, zavestno sledite vsemu in dobijate lastnih spoznanj o čisto vsemu.

Vendar se vi niste hoteli svoj lastni božji računalnik – vaše pametnejše dele, temveč ste izbrali biti ovce. Ovce tudi umetnih intelignc ki jih pa lahko upravljajo samo nekateri redki. A njih pa laho najemajo in plačajo samo tista nekolicina glavnih predatorjev.

In vi ste imeli življenje v svojih rokah in ste se odločili biti ovce in programirani roboti.


To sedaj pa je še en zadnja možnost že močno propadlemu človeštvu. Opisana je na moji spetni strani pod »Terapija«.


 

Tudi prej do ozdravitve ni prišlo zaradi H zdravila temveč zato, ker vas je ono obrnil v pravo smer in s tem omogočil transformacijo, zaradi katere je narava, fiziologija, bog ... uspel v red spraviti vse to, kar je v človeku bilo narobe.


Najbolj luštkan mi je bil en mladi par z majhnim otrokom. Otrok je bil v terapiji. Ko je ozdravel, so mi priznali da so bili pred ločitvijo in samo bolan otrok jih je zadržal skupaj a imeli so namen ločitev speljati, ko bo otrok ozdravel. Sedaj pa so ugotovili da so se vsi tako spremenili da so čudovito zaživeli skupaj Ne vedo kako in zakaj vendar so jasno čutidli da je terapija otroka delovala tudi na njih da se je čisto vse spremenilo.


Imela sem v terapji tako asocialne otroke, ki jih tudi v vrtec niso uzeli, ki so imeli napada norenja, ko so razbili vse v stanovanju in celo z nožem preganjali, celo zabodli mater ali starejšega brata. En taki 4-5 letnik je norel vendar istočasno kriče terjal da mu dajo moje kapljice. Ko so mu jih dali, se otrok v hipu umiril. Torej, ta otrok se je zavedal da sam ni v stanuju ustaviti lastno norenje, vedel pa je, da mu bodo zdravila pomagala.

Večkrat so mi matere opisovale da so njihovi otroci v igri spontano ozaveščali čeprav – seveda -- z njimi se nihče ni pogovarjal o ozaveščanju.


In tudi takšni so postali zdravi in čudoviti, konstruktivni otroci.

Ozaveščanje mater je bil nujni del terapije saj ko so one naredile potrebne lekcije, njihovi otroci so, marsikdaj dobesedno čez noč ozdraveli ob tem pa tudi korenito spremenili na boljše.


Sicer v mji terapiji je do konkretnega premika na boljše, pri kroničnih stanjih, moralo prit že po enem tednu. Če v enem tednu ni bilo nobenega premika (lahko je bil premik majhen, vendar občuten in konkreten), je pomenilo, da zdarvilo ni bilo primerno.

Pri akutnih zadevah pe je moralo biti premika že po nekaj urah. Pri akutnih bolečinah pa že po eni uri, oz maksimalno po treti-četrti dozi ki so jih jemali na 5-10 minut.


Vendar na podlagi popularne miselnosti, človeku se nič več ni dalo dopovedati. Užali vas čisto vse, kar ni pohvala vas ali absolutno strinjanje z vami. Oz: lahko vam dam samo takšno pripombo, ki ste jo vi dovolili. Namreč tudi to sem doživela, da se je pacient užail, ker sem mu rekla, da to, kar je sam trdil da je njegova hudobija, ni hudobija in da je z njim vse v redu pa da tudi terapije ne potrebuje.


Zato je homeopatija izgubila vsako veljavo. Prihajal mi je kar naprej stavek, da ji je »odvzeta moč« ker je bila zlorabljena. V resnici povedano, še vedno ne vem kaj je to pomenilo. Oz kakšna moč ji je odvzeta. Oz, kakšna moč ji je bila dana, da je lahko pomagala.


Jaz sem z njo odnehala, zaradi teh svojih ugotovitvi pri delu s pacienti.

Ostalo je samo ozaveščanje, kar pa tudi niste hoteli.

Ostajam pa. Mogoče bo le nekdo, ki se bo hotel zbuditi iz teh iluzij in bo želel pobegniti iz te anarhije.

Mogoča pa, da pa se boste odločili slediti te preproste lekcija, ki sem jih opisala, in ki naj bi za sedanji čas bile od ključnega pomena.



45 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page