Blog

Svet iz drugačne perspektive

. …IN MI JE USPELO NAREDITI S-ANJA

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

4.


"Ne, črtica se ni slučajno postavila tam vmes.

In tudi na »stanje« nisem mislila temveč na ono smrdeče samo o tem se v javnosti ne spodobi govoriti.

In, kot je videt sedaj bom s temi s-anji nadaljevala, da bi le nadoknadila to, kar me prej ni doletelo".

--sem napisala kmalu bo tem kritičnem dogodku


Tudi to je moglo biti opozorilo, da sem okoli Starigrad-Paklenice že gledala kje bi se ustavila. Nekaj me je vleklo, da se ustavim vendar razum, pa tudi izkušnja sta mi govorili, da je brez veze. Ni še bilo pozno pa še vedno je močno pihalo. Na podlagi izkušnjah iz prejšnjih časov pa sem mislila, da od sredina avgusta naprej, nad Zadrom pravega poletja več ni.


Tako sem prispela do Masleničkega rdečega mosta.

Velikokrat sem se že peljala preko tega mosta. Tudi plula sem z možem pod njim ko sva obšla ta notranja morja in tudi reko Zrmanjo. Ker mi je vse to bilo znano, nisem čutila prave potrebe, da bi se ustavljala zaradi razgleda. Kljub temu se nisem mogla odpeljati naprej brez, da bi se ustavila.

Kot sem pozneje ugotavljala, tudi v zvezi z mostom je veljalo stanje „bele svetlobe“. Vse je prisotno vendar kot zmazek iz katerega človek le ne more najti sebe niti razvozlati svoje prave želje, potrebe in interese.


Tako sem šla mimo velikega parkirišča pred mostom na moji desni strani. Po tem pa sem zavila (rdeča črta na skici) na manjše parkirišče z druge strani mosta, ki pa je bilo z moje leve strani….

Nadaljevanja poti proti Zadru bi moralo potekati tako, kot sem naprej narisala (redeča črta).

Pri izhodu pa sem zadela v ogromni, nekaj dni star BMW.(avti narisani rumeno).


Bila je gneča.

S ceste je bilo videti, da je en prostor za parkiranje prost. Šele ko sem zavila na parkirišče, je postalo jasno da so izgrajeni »boksi« za parkiranje in to, kar sem videla, ni bil parkirni prostor. Ven nisem mogla, ker je izhod bil zaparkiran. Zaradi velikega števila sparkiranih avtov vzvratno priti na prometno in nepregledno cesto pa se nisem upala.

Ostala sem sedeti v avtu in se premikala malo naprej in malo nazaj, da bi spustila ven manjše avte, ki so se le lahko izvlekli skozi ozek prostor izhoda.

Ko se je sprostil parkirni prostor, sem se sparkirala. Po razgledanju sem še morala počakati, da se izhod sprosti ker je ponovno ali še vedno bil zaparkiran.



Ta BMW je ves čas stajal tam in na ta način, da je dejansko oviral izhod.


Dan je že bil na koncu in parkirišče se je že spraznilo,ko sem se spomnila narediti še to sliko, saj smo 4 ure čakali na policijo.

Nasprot njemu pa se je vedno še nekdo parkiral.

Ko se je izhod sprostil, sem hitro hotela ven vendar dokler sem izpeljala iz svojega parkirnega prostora, se je že spet nekdo postavil tam.

Prišla sem iz avta v upanju, da bom lahko pokrenila nekogaršnji alarmni sistem ali pa pritisnila hupo, pa da nekdo le umakne svoj avto. Ob ograji sta stajali dve skupinici. Mladi par z majhnim otrokom in trije mladeniči. Mladeniči se niso ozirali. Kot se je kmalu ugotovilo, BMW je bila last enega od mladeničev.

Mladi par, parkiran nasproti BMW-ja pa je pogledal in bil pripravljen umakniti avto. Mislila sem, da me je samo hotel izpustiti, pa po tem se vzvratno vrniti nazaj na parkirišče.


S parkirišča sem hotela iti desno (kot kaže puščica na zgornji skici), Res, da sem bila namenjena proti Zadru vendar takrat bi morala prečkati oba pasa te prometne ceste. Zato se mi je zdelo boljše, da se obrnem desno, pa na nekem boljšem mestu obrnem nazaj v smeri Zadra.

Kot sem poskušala na risbi prikazati, to je terjalo komplicirani manever a na močno nagnetenem parkirišču je šlo za milimetre. Zato nisem uspela narediti zavoj z večjim radiusom in zato sem s stražnjim delom avtodoma (AD) zadela za blatnik BMW-ja.


Ja BMW je močno štrlel, bilo je veliko avtov itn itn...

Vendar, ostajalo je dejstvo da sem jaz zadela ta avto. Če nisem znala vzeti večjega radiusa, bi morla počakati ali kar koli drugega—kar bi neki bolj izkušeni voznik velikega avta znal narediti.


Tudi če bi našla opravičljivo olajšanje moje krivde, na poti Transformne osebnostne terapije (TOT) ni izgovarjanja. Moram pri sebi poiskati zaradi katere moje hudobije/greha se mi je to pripetilo.


Problem je videti zelo enostaven. Marsikdo bi mi takoj zabrusil – kot ta dvajsetletni fantič – lastnik te grdosije, da sem nora baba in kdo mi je sploh dal vozniške...

Pa tudi sama bi rekla da pač ne obvladam vožnjo z avtodomom. Ali naj ga prodam in se spravim, kot vsaka normala baba, v svoj zepeček in čakam da po možnosti čim prej crknem ali pa naj grem na vzposabljanje in se naučim voziti, kot je treba preden se spravim na pot.


Pa le ni tako enostavno najti pravo hudobijo zaradi katere se nam pripeti neljubi dogodek. In ni tako enostavno rešiti problem, kot se to zdi v prvi hip. Ne ena od rešitvi ki se tako samoumevno ponuja ni ta prava.


Ko sem šla ozaveščati, najprej sem si morala priznati da ta moja pripoved o dogodku ni polna resnica.


Ni trajalo dolgo, da mi pride v zavest, da je v meni bilo zaznavanje, da naj se ustavim in počakam, ker se avto, ki mi je odpiral izhod, zagotovo odpravljal stran, ali pa bi šel stran, če bi jaz obstala za njegovim hrbtom.


Na podlagi nevroznanosti, človek se zaveda samo 20% informacij, ki jih njegova čutila zaznavajo. Pot po metodi TOT omogoča človeku proširenje zavesti. To pa pomeni, da zaznava veliko več – širše in globlje, kot bi sicer. Tukaj pa moje zaznavanje še ni bilo dovolj globoko in ni bilo dosegljivo za uporabo.


Moje stanje je bilo, kot pri poceni paketu interneta v stanovanju, ko Wifi deluje, samo če si v istem prostoru kjer je modem. Ko greš v svoj spalni prostor zraven, wifi in s tem tudi internet kar naprej gubi povezavo. Zato vidiš nekaj sekund oddaje, pa se prekine. Pa spet nekaj sekund in spet nič … Poskušaš priti bližje modemu, da dobiš pravi signal in upaš, da ga boš potegnil tudi do svoje postelje, ono pa spet „zdrsne ven“.

Tako sem jaz čutila te informacije v sebi. Zaznavala sem, pa jih le nisem uspela zagrabiti. Niti do polne zavesti niso prišle a morale bi priti čisto „do rok“, ki so bile odgovorne za delovanje. To pomeni, da sem ravnala (vozila avto) na podlagi številnih koščkih informacij, ki jih je mozak skup zleplil v kontinuirano celoto. Kot da bi, na podlagi na vsaki toliko prikazanih nekaj kadrov oddaje sklepali kaj je bilo v njej prikazano in povedano in na podlagi tega sklepa bi delovali. V resnici pa nismo videla najbolj pomembne in ključne informacije.


Torej, ni šlo za to, da ne bi “znala voziti AD”. Vozila sem na podlagi informacij, ki so mi bili na razpolago. Zato bi bilo neumno iti na tečaj vožnje. Saj krivda ni v “rokah” –v delovanju, temveč v centru, na podlagi katerega roke delujejo.

Če naši možgani nepravilno procesirajo podatke, ki pridejo v njih, zaradi luknji in kratkih stikov v njih, po tem oni narobe upravljajo z našimi “rokami” (našimi dejanji).

Lahko pa so naši možgani (razmišljanje in sklepanje) popolnoma pravilni, vendar nimamo pravih informacij iz naših čutil.

Naša dejanja ne morejo biti pravilna, če so naši možgani bili prisiljeni procesirati nepravilnen informacije. Ker pa moramo delovati, tako se možgani poskušajo “znajti” in ustvariti neki uporaben postopek, ki ga bomo izvajali.


Cilj popularne miselnosti (baziranega na nevromarketingu) je bil in je še danes da oslepi človeka ter da v njem uniči vse signalne lučke in ves radarski sistem a naloga NLP-ja je, da nas prepriča da ni res vse to kar smo le zaznali od prave resnice.

Zaradi številnih neumnih, nelogičnih in nasprotujočih se predpisov, zakonov in drugih informacij, se tudi našim možganom zmeša. Postajamo zombiji, ki na koncu, brez sposobnosti procesiranja sprejemajo vse, kar se jim servira.


Pod vplivom popularne miselnosti ravnate v vezi s sabo tako, kot če bi vrgli v smeti svoj prenosnik namesto da bi pojačali vaš lastni – božji internet.

Jaz bi pa morala opustiti tudi misel na AD in sprejeti, da sem nesposobna voziti ga.

Vse to prismojeno zveni vendar samo zato, ker niste stara in samska ženska, ki občasno kliče tehnično pomoč tekelomunikacijskih podjetij zaradi nepravilnega delovanja interneta ali podobnih napak pri njih - operaterjih. Vedno in kar naprej so mi trdili, da pri njih je vse v najboljšem redu. Kriv naj bi bil moj računalnik. Zato so mi „svetovali“ naj ga nesem na servis ali kupim novega.

To pa, dokazano, ni bilo res!


Jaz sem znala voziti!!! Sicer ne bi šla v tako nemogoči manever. V njega sem šla zaradi informacij, ki pa so bile pomanjkljive.

Celo je vprašljivo če bi TAKŠEN MANEVER lahko bolje izpeljal nekdo z več izkušnje.

OPOZORILO: nisem trdila, da nekdo, bolj sposoben, ne bi znal uspešno priti ven s parkirišča! Govorila sem o samem (nemogočem) MANEVRU, ki so mi ga sestavili moji možgani zaradi pomanjkljivih informacij.



Nesreča je skrajnje opozorilo, da človek svoje potrebne lekcije ni naredil. Vendar niti slučajno ni enostavno določiti kaj je pravzaprav naša hudobija, ki jo moramo za lekcijo predelati. V stanju „bele svetlobe“ je to še težje določiti.