Blog

Svet iz drugačne perspektive

EPILOG NESREČE

PO LEPI NAŠI - NEKDANJI

6.


Nisem zapomnila pravila o postopanju v nesrečah, čeprav sem jih prebrala. Tisto, kar se nam zdi pomembno, pa zapomnimo. Če nisem zapomnila, pomeni, da se mi ni zdelo dovolj pomembno. A ne imeti za pomembno takšne napotke je največkrat ošabno prepričanja, da se nam tako nekaj ne bo zgodilo.

Tudi jaz nisem čutila tako, vendar ozaveščanje, s katerim rešujemo svoje probleme pomeni: ZAVEDATI SE TEGA, ČESAR SE NE ZAVEDAMO, za kar mislimo, da tega ni v nas, da mi le nismo takšni.


Fant, lastnik BMW-ja je bil Hrvat vendar živi s starši v Nemčiji in tudi avto je bil tam registriran. Takoj je klical policijo! Uporno je hotel policijo. Njegovi spremljevalci so trdili, da sva oba tujca v Hrvaški in da je to po tem potrebno.

Meni se je zdelo, na podlagi njegovega siceršnjega obnašanja, da je hotel popoln linč mene, saj mu je tudi policajka morala pripomniti, da to sploh ne igra vlogo, da je avto bil čisto nov.

Na policijo smo čakali 4-5 ur. Pa se je izkazalo, da je res bilo nepotrebno njih klicati zaradi takšne malenkosti.

V vsem tem zlu meni je bilo v redu. Namreč, jaz sem bila v avtodomu in sem lahko počivala. Pri vsemu temu pa sem bila neverjetno mirna. Takšna mirnost ni sodila v moj siceršnji značaj. Mene je vedno neizmerno bolelo in jezilo, če sem nekaj zaribala. Takrat bi se najraj živa požrla. Na sploh ko zaradi tega imam stroške. Zelo me pa boli tudi takrat, ko vem da nekdo drugi fizično ali emocionalno trpi (tudi če nisem jaz kriva za njegovo trpljenje). Čutim (čutila sem) trpljenje tega ki mu se nekaj neljubega zgodilo.

Sedaj je bilo prvič v mojem življenju, da nisem prevzela trpljenje drugega, čeprav sem v popolnosti razumela hudo razburjenost tega fanta, ki mu je, njegov nekaj dni stari BMW zadela ena nerodna baba.

Bila sem presenečena, zaradi svojega popolnega in globokega miru v eni takšni situaciji.

Posumila sem pa, da mogoče le ne gra za božji mir temveč za mrtvilo v meni. Vse bolj jasno mi je postajalo, da bo v meni sledil neki veliki in globoki lom. Takšen, ki verjetno na površini in v mojih emocijah niti ne bo opazen in bo videti nepovezan z dogodkom, čeprav bo nastal ravno zaradi teh dogodkov.


Naslednji dan, ko sem nadaljevala pot in se ustavila v Biogradu, mi je vso to potovanje postalo brez veze in smisla. Zakaj sploh hodim okrog, ko pa vse to nima nobenga smisla. Boljše bi bilo da sem ostala doma ali pa da se sedaj takoj obrnem proti domu…


Nisem čutila depresije.

To moje stanje, ki je nastalo v Biogradu je bilo videti popolnoma nepovezano z dogodki prejšnjega dne. Nesreča je bila praktično izbrisana iz moje zavesti a to stanje je bilo videti samo kot samoumevni, spontani in racionalen sklep, ki je prišel kot rezultat premisleka.

Če ne bi bila prej opozorjena in takrat ponovno, ne bi opazila, da je tudi to bilo „stanje bele svetlobe“ in posledica loma.

Bila sem v stanju obrniti se nazaj, prodati avtodom in ostati med štirimi zidovi svojega stanovanja.

Ko sem zaznala opozorilo, sem se začela opazovati

Šele takrat sem zaznala, da sem v resnici v globoki depresiji, da se globoko sesul ves moj svet in da sem postala dejansko mrtva …

In mi je postalo jasno, da je v takšnem stanju ogromno ljudi, ki jim je „vse v redu“ vendar v resnici oni ne obstajajo več. Po tem se učijo metod kako se „jemati v roke“ in igrajo kot da bi bili v redu, pa dejansko tudi naprej niso. Nekaj časa to lahko tako funkcionira pa gredo v izgorelost. Saj “imeti se v rokah” je samo dodatni napor ki dodatno sesuva in uničuje njihovo bitje.

Pa tudi če bi se spomnili priti k meni v ozaveščanje, ne bi imeli kaj povedati. Torej, prideš v neko stanje, ko je dejansko tvoja duša mrtva vendar vse je videti silno normalno in da drugače ne more biti in da ni nobenega problema v vsemu temu.

Ko se “vzamemo v roke”, v resnici na takšnega živega mrliča umetno gradimo neko naše novo bitje in značaj, ki je videti normalen, v resnici pa ni.


Sicer ta fant je bil res še otrok vendar agresiven, ošaben in nesramen. Nič ni vedel. Niti o teh obrascih, ki jih je pri nesreči potrebno izpolniti. Mene pa – seveda, ni hotel poslušati. Ves čas je bil na telefonu s svojo matero, katera mu je morala čisto vse narekovati, razlagati, svetovati, on pa je bil silno nesramen tudi z njo ker ona ni vedela –nekaj kar bi on sam moral vedeti. Vsaj to bi moral vedeti, da ima v avtu obrazec tudi v nemščini, ko pa mojega obrasstca v slovenščini ni razumel a moj prevod ni hotel slišati.

Jaz sem, seveda ves čas stajala na izhodu in zapirala prolaz – ker pač mi je on prepovedal, da bi se premaknila. Vsem okrog je govoril proti meni in jih hujskal, tako da so mi začeli jezno tolči po avtodomu, tudi zato, ker se ne premaknem z izhoda. Mogla sem prihajati ven in se opravičiti in povedati, da to ni od meine odvisno.

Tudi meni ni bilo jasno, kako je pri teh zadevah in kakšen je postopek. En od policajev me je opozoril in mi razložil, da naj takoj terjam da podpišem svoje priznanje krivde, sicer bodo takoj pokrenili postopek pa ne bo več veljalo moje priznanje – čeprav sem ta glavni policajki takoj povedala, da sem jaz kriva.

Po tem so mogli še njemu razlagati, da mu bo zavarovlanica plačala popravilo brez policije razen, če hoče, da meine dodatno kaznujejo.

Tudi pri tem se je zgodilo neko čudo v mojo korist. Na podlagi njegove hude jeze in maščevalnosti, sem bila prepričana, da bo terjal preganjanje mene, pa je od tega odstopil.

Očitno se pa doma premislil. Saj, ko sem prišla domov, 6-ega septembra, me je čakal dopis od moje zavarovalnice. Poslan je bil že 20-ega avgusta s pretnjo, da moram na njo odgovoriti v 2-3 dneh. Obvestili so me, da je prišla prijava proti tejintej registarski tablici, katere lastnik je neznan in nimajo drugih podatkov o njem.

Jaz sem naslednji dan po nesreči prijavila dogodek moji zavarovalnici in še priložila sliko izpolnjenega obrazca. Očitno so v zavarovalnici to nekam “založili”. Mogla sem po tem poslati kopijo svojega prejšnjega maila.

Fant je imel vse moje podatke, saj so njegovi prijatelji vse moje dokumente večkrat poslikali. Dobil je tudi original obrazca o nesreči katerega – kot je bilo videti ni predal. Namreč tudi tam je ves čas govoril da naj jaz izpolnim in podpišem svoj del, on pa bo svojega nakanadno. Večkrat sem ga morala opozoriti da to tako ne gre. Pa je očitno tako naredil in hotel prikazati, da sem jaz ubežala s prizorišča.

Vse slike in podrobno obrazložitev sem poslala svoji zavarovalnici in, ko sem poklicala, so rekli da je vse v redu in obdelujejo zadevo.


Dokler smo vse to končali, se je že stemnilo. V temi pa mi je že od nekdar bilo težko voziti. Sedaj pa se tega v popolnosti izogibam. Zato sem samo prešla na drugo stran mosta, kjer je bilo večje parkirišče in tam sem prespala – zelo mirno, zavedajoč se, da imam pred sabo kompleksno lekcijo, ki jo moram predelati. Pred gnečo sem se pa pognala naprej na pot.



Biograd na moru

77 views0 comments

Recent Posts

See All