top of page

Blog

Svet iz drugačne perspektive

Drugi igralci, ki so krojili homeopatsko sceno

Updated: Dec 18, 2022

4. del iz serije: SKRITE RESNICE NOVEJŠE ZGODOVINE HOMEOPATIJE NA SLOVENSKEM

Povezava do prvega dela je TUKAJ


Nekje skupaj z mano, se je na homeopatski sceni javila tudi dr.Tanja Poberaj (tudi ona je že pokojna. Umrla je zaradi raka. Ravi ji ni uspel pomagati, ker pri nas nič ni tako delovalo, kot bi moralo in kot je delovalo npr. v Nemčiji. Tudi o tem bom pisala pozneje).

Ona je prva začela intenzivno pistati o homeopatiji. Veliko člankov je napisala in jih objavljala v raznih časopisih.


Nekje proti koncu osemdesetih se je v Zagrbu osnovalo »Akademsko društvo za granična področja znanosti«. Ne vem več kako sem jaz prišla v stik z njimi in kako sem se včlanila


PRIPOMBA za tiste, ki bi hitro pomislili, da sem senilna pa zato kar naprej pišem, da sem pozabila to ali ono: da sem pozabila in sedaj ne vem podatke, je zame dober znak. Namreč, demanca začenja s tem, da človek pozabi sveže dogodke, starih se pa vse bolj spominja. Če pa se jaz teh starih ne spominjam, pomeni, da še nimam demence :)


Januarja 1991 sem začela študij homeopatije pri Ravi Roy-u v Murnau-u (Nemčija). Mislim, da je Ravi imel že marca ali aprila prvi, predstavitveni vikend-seminar homeopatije v Zagrebu. Bilo je veliko prijavljenih, vendar ne iz Dalmacije niti iz Slavonije niso mogli priti. Namreč, ravno tega dne je začela vojna na Hrvaškem—balvan revolucija okoli Plitvic in tudi napadi pri Osjeku. Seminar je vse eno bil održan, čeprav je prisostvovalo samo desetak ljudi.


PRIPOMBA: Hotela sem priti do bolj točnega datum. Na Wikipediji pa piše, da je balvan revolucija bila avgusta 1990.

Nikoli nisem spremljala takšna in drugačne politična dogajanja v svetu. Upala bi pa trditi, da avgusta 1990 še ni bilo nič takega. Na prvi dan seminarja pa je zagotovo bilo vojno stanje. Za vse je bilo presenečenje, ko so prijavljeni javili, da ne morejo priti zaradi barikad.


S tem seminarjem bi mogla začeti redna šola homeopatije v Zagrebu, ki bi jo vodil moj učitelj. Zaradi vojne pa so vsi tovrstni načrti propadli.


DIGRESIJA: Ne sodi direktno v to temo, moram pa tukaj omeniti še eno pomembnost našega značaja, katera onemogoča pravočasno in preventivno ukrepanje:

V pavzi predavanja smo šli na sprehod Ravi, moja profesorica (ki je tudi prisostvovala) in jaz. Profesorica in Ravi sta bili v neki diskusiji, tudi o mentaliteti ljudstev. Ravi, ki je sicer indijec je pripomnil, da mu je ta naša mentaliteta bliska, saj je podobna indijski.

Na to pripombo se je moja profesorica silno užalila. Prizadelo jo je, da je Ravi nas – visoko razvite in kulturne srednjeevropejce - enačil z indijci, ki pa so, po njenem mnenju, primitivni DIVJAKI.

A ravno tega dne je izbila ta huda, zelo okrutna in krvava vojna, v kateri glavni igralec niti ni bila (samo) JLA. V Sloveniji ZAGOTOVO Ni bila .


Leta 1992 se je v Sloveniji osnovalo homeopatsko društvo. Ne vem kako je s tem začelo. Zdi se mi, da so za tem bili tudi neki politični interesi Avstrije. Pozneje sem izvedela, da je Avstrijsko homeopatsko društvo imelo sklad iz katerega se financiralo širjenje homeopatije na ta vzhodni, nekdanji socialistični blok.

V Slovenijo so prišli preko ene punce, ki je bila menda iz Maribora, in je študirala medicino na Dunaju.

Odzvala sem se na vabilo, ki so ga poslali vsem Slovenskim zdravnikom.

Bila sem na ustanovitvenem seminarju—in sem videla, da to, kar so ponudili, ni imelo nobene veze s homeopatijo in da to ni zame.

Do tega sklepa sem prišla zaradi dveh pomembnih razlogov. En je bil čisto strokovni, drugi pa »politični«.

Predavali so avstrijski STROKOVNJAKI.

Najprej je bilo predavanje o tem kako homeopatski zdraviti vnetje grla.

Nasvet predavatelja je bil, naj se prvi dan naizmence daje Aconitum in Belladonna. Drugi dan pa, da bi prevenirali revmatsko groznico, ki bi po angini mogoče nastala, pa naprej dajati Penicilin.

To je bila popolna neumnost in gledano s strani medicine in s strani homeopatije.

Namreč, za ta pravo angino (ni vsako vnetje grlobola angina!), največkrat je res Belladonna prava izbira in jo popolnoma pozdravi dobesedno v 2-3 urah. Aconitum ne samo da ni potreben, temveč je on primeren za popolnoma drugačno klinično sliko kot je slika, za katero je potrebna Belladonna.

Takšno dajanje, kot je predavatelj priporočil pa je bil znak, da ta predavatelj pojma nima. Ne ve o pravilih homeopatske terapije. Ne ve nič o mehanizmih delovanja in kriterijih, ki morajo biti zadovoljeni, da bi lahko rekli, da je prišlo do resnične ozdravitve (brez nevarnosti kasnejših komplikacij) ne pa samo do umikanja simptomov.

Če pa v to ni bil prepričan in če ni verjel homeopatiji, po tem pa naj bi dal Penicilin že prvega dne ker tako menjavati pa NIMA NOBENEGA SMISLA. Lahko celo škodi, saj je s penicilinom zamudil en dan zaradi homeopataje.

Na ta način pa je od homeopatije, zaradi lastnega neznanja, naredil ŠROT.


Druga zadeva, ki me je odbila od avstrijske šole je bilo opozorilo, ki so ga nam avstrijci ne samo dali temveč tudi zabičevali. To pa je bilo, da nikogar drugega ne smemo sprejeti samo njih in se učiti samo od njih.


Prej sem pozabila omeniti še en pomembni moment. Namareč, pri iskanju poti za moj študij, sem najprej, slučajno prišla do Graca. Pač morala sem čez mejo, če sem hotela najti šolo. Preko ene radioamaterke sem prišla v konktakt z nevrologom (dr. Propst), ki je uporabljal tudi homeopatijo. Bil pa je šef nevrološkega odelka velike bolnice v Gracu. Ker nisem vedela kako se sploh da naprej to študirati, moje prvo vprašanje je bilo, ali bi me on poučaval, oziroma, ali naj grem v šolo na Dunaju. Ni direktno odsvetoval šolo na Dunaju. Svetoval pa mi je, da grem v šolo v Murnau. Torej, poznavalec stanja homeopatije v Avstriji mi ni priporočal njihovo šolo!


Bila sem menda 1-2x na seminarju, ki so ga Avstrijci izvajali. Enkrat takrat, ko je prišel tudi Avstrijski glavni homeopat Dortschi (? Tudi njegovega imena nisem pravilno zapomnila). Hotela sem preveriti ali je moje odklonilno stališče res opravičeno. Niso me prepričali v nasprotno.

Najbolj me je pa odbilo, ko sem slišala, da so nauku o miazmah posvetili samo nekaj minut. Po tem pa so v programu imeli temo pod naslovom: »Ali sploh še potrebujemo teorijo o miazmah«.

Teorija o miazmah je pa NAJPOMEMBNEJŠE POGLAVLJE CELE HOMEOPATIJE. Brez tega je vse skupaj eno veliko NIČ.

Zaradi istih problemov sem odklonila biti predavatelj v še eni, novoosnovani šoli homeopatije v Sloveniji. Ta je bila pod vplivom francoske šole. Šola se je imenovala »Belladonna«. Imena osnivača/lasnika pa se ne spominjam več.


S nastankom Slovenskega homeopatskega društva se je pojavil na sceni tudi dr. Tomaž Hribernik. Osebno ga nisem nikoli srečala.

Da se je priključil avstrijski šoli je pomenilo, da je skrenil s poti, ki nam ga je postavil najin prvi učitelj Milan Medvešček. Kot mi je Milan povedal, in meni in Tomažu je zabičeval, da je ono, kar nam je on predal, ta prava pot, ki vozi naprej.

Kot sem že napisala, Milan je izšel iz šole znanega nemškega homeopata.


Raviju sem bila v resnici pripeljana. Pri njem sem že prvi dan čutila, da je to, kar nam je in kako nam je predstavil, ta pravo. Kot da se to njegovo idelano priklopilo v tisto nekaj, kar je že od nekdar bilo v meni. Kot iPhon ki končno najde ta svoj, edini pravi polnilec.

Bil je občutek, kot da sem končno prišla »nazaj domov«.

To pa, kar je Ravi prenašal, pa je bilo poglabljanje tega, kar je Milan prenesel na naju. Po nekaj letih mi je začelo biti vse bolj jasno, zakaj je to bila prava smer. Tomaž pa je odstopil od tega.


Za razloge, zakaj je Tomaž to naredil niti ni potrebno strokovno znanje psihologije. Namreč, v tej novi šoli, zaradi svojega predznanja, se je lahko takoj začel važiti in postavljati. Jaz sem se povlačila nazaj (in verjetmo me je ravno to rešilo) on pa je rinil v ospredje.


Spet ne vem vrstni red dogodkov.

Bila sta še dva momenta: Oddaja »Preverjeno« in »posledice« vojne.

Namreč, bila sem povabljena v prvo oddajo »Preverjeno«.

To pa je bila čista polomija. Boga ženska (ki tudi danes vodi to oddajo) je bila čisto obupana. Videlo se je, da bi me najraj nagnala in vse vrgla v smeti, vendar ni več imela časa, da bi s čem drugim izpolnila oddajo. Namreč, v oddaji bi morali sodelovati tudi moji, uspešno pozdravljeni pacienti. Čeprav sem imela veliko čudovitega za pokazati, jaz, kot zdravnica, v eni takšni specifični terapiji, niti slučajno nisem smela siliti ljudi, da se prikažejo. In to je bil začetek moje dokončne pogube. Namreč, nihče ni hotel priti in razodeti se, razen ene mlade ženske. Pri njej sem v neverjetno kratkem času uspešno in do konca pozdravila njen –uradno diagnosticiran - reumatoidni artritis. Vendar ta žena ni bila ravno primerna za javni nastop. A to, da je ona edina nastopila na moji strani je pozneje uporabila za izsiljevanje, pa sva se razšle. (Srečala sem jo po veliko letih in mi je povedala, da od takrat ni imela nobenih problemov več in da je res vsa njena bolezen definitivno izzvenela).

Jaz pa, tudi sicer ne ravno sposobna za nastopanje, takrat pa sploh nisem bila v formi. Torej, oddaja je bila polomija. Mogla bi me dvigniti, pa me je potunkala.


 

DIGRESIJA: Zaradi tega imam do današnjih dni »grenek okus v ustih«, sramujem se zaradi svoje nesposobnosti in obžalujem zapravljeno priložnost. Vendar sedaj, ko pišem in urejujem ta tekst, mi je »kapnilo« kaj se ja pravzaprav takrat zgodilo in zaradi česa.


Zaradi teh občutkov v zvezi s to polomijo, nisem hotela misliti več na to. Zato nisem že prej opazila da je to bil problem, ki se mi ves čas ponavlja.

Hotela sem ga rešiti vendar sem bila vsmerjena v napačno smer in zato mi prej ni uspelo. Moja »hudobija« ni bila to, da nisem znala dobro odgovarjati na vprašanja temveč, da sem se trudila odgovoroti na vprašanja na katera ni možno odgovoriti in da sem se trudila razložiti nekaj, kar ni možno razložiti. Kot da bi se trudila nekom razložiti okus kolača, ki je na mizi, namesto da vztrajam na tem, da naj poskusi če ga zanima, pa bo takoj videl.


Namreč, že za razumevanje in obvladovanje prave homeopatije, na sploh pa za »poglobljeno homeopatijo«, (ki sem jo imenovala: »Transformna osebnostna terapija« - TOT) je potreben mehanizem razmišljanja, ki je popolnoma drugačen od tega, kar imamo. Zato mi je nemogoče preprosto odgovorit na takšna vaša vprašanja, ki mi jih postavljate.

Namreč, tukaj v peklu in v svoji takšni padli obliki smo "dvodimenzionalni" in znamo razmišljati samo na "dvodimenzionalen" način. To pa je, kot risba otroka, ki še ni obvladal prespektive. Njegova slika je popolnoma realna in prava. In tudi vi, ki ste enako tako dvodimenzionalni, kot otrok, ki je sliko narisal, to sliko tudi zaznavate kot popolnoma pravilno in realno prikazano stvarnost. To pomeni, da je človek večji od hiše.

Ko pa poznamo perspektivo, torej znamo trodimenzionalno misliti, vemo, da je to, kar je narisano popolnoma pravilna – vendar SAMO ENA PROJEKCIJA realnosti in NI PRAVA realnost. Torej, vse je v redu, kljub temu pa nič ni v redu.

In na to nastane naslednji scenarij:

Vi me kritizirate , da moja (dvodimenzionalna) slika ni ta prava.

Ja vas prosim, da mi poveste kaj je narobe.

Vi rečete: »Manjka perspektiva«.

Jaz to ne razumem; meni ta vaša beseda nič ne pomeni, mi nič ne razloži!

Kako boste, meni dvodimenzionalni razložili v dveh stavkih kaj je perspektiva, ko pa ne znam zaznati perspektive? Na sploh takrat razložiti, ko bom histerično in jezno terjala od vas da mi v dveh stavkih poveste in niti pogledati nočem, ko mi hočete vsaj narisati sliko z perspektivo. Na koncu pa vas bom proglasili za idiota in šizofrenika, ki ne vidi in noče videti realnost, saj ni v stanju zaznati, da je človek večji od hiše.


Na mozaikih v Pompejih je vse prikazano s super perspektivo. Po tem je človeštvo na to pozabilo. In je bilo potrebno tisoč let, da jo je ponovno odkril. Vendar moja hči, ki je nekaj mesecih bila na Filipinih je presenečena ugotovila da številni, celo izobraženi mladi ljudje ga ne obvladajo. Občudovali so njeno skico, sami jo pa tudi naprej niso znali ponoviti.


V tej padli obliki je naše videnje sveta takšno dvodimenzionalno. Vse je tako in vse je res, pa le ni ne tako, niti resnično. In vsako vaše nabiranje znanja, ne glede na to koliko znanja ste nabrali, še vedno ostane takšno, kot ta otroška slika. Je res, pa vse eno ni tako, kot to vi razumete.

To vašo dvodimenzionalnost homeopatija lahko začne popravljati vendar tudi pri tem je samo bergla, vi pa morate biti obrnjeni v pravo smer. Dokončno transformacijo veših "možgan" in mehanizma miselnosti v multidimenzionalno omogoča le TOT.


Z vašim dvodimenzionalim zaznavanjem se vam zdi nemogoče, da ta človek gre v to hišo. To vam je tako samoumevno, da niti ne poskušati »vseliti« se v hišo čeprav vam je na razpolago. Tako npr. jemljeta za normalno marsikaj, kar pa ni normalno. Najbolj preprosti primeri za takšno razmišljanje so npr. mnenje, da je normalno, če piha klima, pa vas bo bolela glava. In jemljete za normalno, da če so mikrobi, boste zboleli in da bo do ozdravitve prišlo samo tako, da ubijete mikorbe.

Takšno razmišljanje je enako tako zgrešeno, kot misel, da je nesmisel poskušati priti v hišo, saj, kot silka »jasno« kaže, človek je večji od hiše in zato mu je absurd sploh poskusiti priti noter.


Na to pa jaz rečem, da ta človek lahko pride v to hišo.

Zaradi svoje dvodimenzionalnosti in na podlagi dvodimenzionalnosti ustvarjenega stališča pa boste vprašali: KAKO IN S ČEM POMANJŠAŠ ČLOVEKA DA GRE V TO HIŠO?

Na to vprašanje pa ni možno odgovoriti, saj je vprašanje neumno in irelevantno.


In če vztrajate na tem, da od mene izsiljujete odgovor na takšno vprašanje in vztrajate na tem, da mene obdolžite za nesposobno in noro, ker vam odgovora nisem v stanju dati, niti ponuditi vam čarobne palčke za pomanjševanje –ste usmerjeni v napačno smer in do prave resnice nikoli ne boste prišli. Brez pravega zaznavanja realnosti, pa noben vaš ukrep ne more pripeljati do pravega uspeha in prave prosperitete. Ste pa idealna ovca, da vas marketing zlorabi, ker vam ponudi nešteto svojih »čarobnih palčk za pomanjševanje«.

Če pa se OBRNETE v pravo smer s tem, da postanete pripravljeni sprejeti, da je problem v vas (in ne v meni) in mi začnete slediti, ko vas bom vodila, boste prišli do transformacije v multidimenzionalnost in boste v stanju videti pravo realnost. Po tem, na podlagi pravih zaznavanj, boste lahko našli tudi primerne in resnično učinkovite ukrepe.

Marsikom bo dovolj, da samo zagrize kolač namesto da od mene terja razlago. Marsikom pa bo le potrebno bolj sistematično vodstvo.

Principe o tem, kako »zagrizniti v kolač« da bi prišli do pravega odgovora o tem kakšnega okua je, pa najdete TUKAJ


Torej, če boste vztrajali na iskanju metode kako pomanjšati človeka, da stane v hišo, boste zapravili brez hiše tisoče in tisoče let.

Vendar ravno to počne medicina. Zato boste vsi, ki ji slepo slediti, na takšen dvodimenzionalni način in obrnjeni v krivo smer, ostali tudi naprej brez zdravja.

Namreč, medicina izabere en simptom in za to hoče eno zdravilo, ki bo uklonilo ta simptom ne ozirajoč se na nič drugega. Tudi človek, njegov značaj in njegovo obnašanje jim v resnici niso pomembni.

V homeopatiji pa je v ospredju človek in njegov značaj . Ne ubija naravo okoli človeka in ne postavlja ga v sterilno škatlo. Zato so sami simptomi tretjerazrednega pomena. Izvidi večine preizkav pa so popolnoma nepomembni.

Prava homeopatija se trudi povzdvigniti človeka. Ne ustvarja niti "odpornost" temveč ODPRTOST in ga vodi v sonaravno stanje - v soskladje z vso ostalo živo in neživo naravo.


Na žalost, večina tistih, ki se ukvarjajo s homeopatijo (med te ne štejem množico šarlatanov, ki se imajo za strokovnjake, čeprav pojma nimajo in so brez vsake morale), le ne znajo multidimenzionalno razmišjati in več ali manj razmišljajo »medicinsko« - dvodimenzionalno.

Pred leti sem nekaj malega izvedela o tem Dorčiju (na znam mu natančnega imena) ki je postavil avstrijsko šolo homeopatije. Videti je bilo, da je on homeopatijo prilagodil dvodimenzionalnem -medicinskem razmišljanju. Zato se ta njegov pristop lažje sprejme, vendar je to bila degradacija homeopatije. O teh zadevah bom pisala na drugem mestu.


Že takrat, pri oddaji »Preverjeno« problem so bili neadekvatna vprašanja.

Moj problem pa je bil to, da se tega nisem zavedala.


 

Šteilni so me klicali za nastope na televiziji in na radiju. Vendar, po vojni so bili občutljivi časi. Če nisi obvladal slovenščino so te imeli za neperijatelja (dejansko tudi danes marsikdo tako razmišlja). Zato se mi je zdelo bolj pametno da takoj povem, da ne znam pravilno govoriti slovenščino.

In so vsi odstopili od mene in vse bolj me pozabili.

(Sicer sem po nacionalnosti madžarka, rojena v Vojvodini in nikoli nisem imela nobene veze z Madžarsko. Zato, čeprav sem ostala zvesta svojem materinem jeziku, glasbi, umetnosti... moj značaj močno odstopa od značaja madžarov iz Madžarske)

Takrat so izbrskali Hribernika, ki je vse več in vse bolj drzno nastopal in se postavljal.

Tudi POP-TV je izbral drugega homeopata koga so podpiral in oglaševali.


Ja, bila sem zavistna in bilo mi je hudo, tudi po tem, ko sem že videla, da je bilo boljše, da nisem jaz bila v ospredju, da nisem bila v teh pogovorih v katerih je Tomaž sodeloval in tudi uspešno pariral sogovornikom. Ne, nisem bila boljša kot Tomaž. Tudi jaz bi silila v ospredje in igrala pomembneža, kot je on. Samo me je bog obvaroval s tem, da me je omejil z nesposobnostjo pravilnega govora. To me je prisililo, da sem ostala v ozadju in tiho. Temu sem lahko hvaležna, da sem jaz (vsaj do danes še) preživela, Tomaš pa je stradal. Na neki način je stradal (se žrtvoval) tudi zame.


Šele v zadnjih časih (tudi s tem pisanjem) uspevam do konca predelati te osebnosti v meni, ki bi se rad porivale v ospredje, kot je to Tomaž delal. Sedaj lahko mirno pišem o vsemu temu, ker sem to predelala. Znak, da sem predelala je, da me ne boli več, čeprav je tudi vse to doprineslo mojemu propadu. In tudi to je znak, da sem predelala, ker mi vse bolj puhtijo te stare zamere in stresi iz mojega spomina.


Nadaljevanje sledi

48 views0 comments

Related Posts

See All
bottom of page