Blog

Svet iz drugačne perspektive

DOLOMITI - zadnja etapa

Updated: Oct 2

Od Antholzerjevega jezera do doma


Jezero Misurina

Naslednje je bilo Jezero Brales (Pragser Wildsee)

Na navigaciji je kazalo, da imam še 2 minuta do cilja, ko smo se vsi na cesti ustavili. Namreč, do jezera je bila dolga kolona. Kot se je vzpostavilo: čakalo se je, da en pride iz parkirišča, da bi tisti, ki je na vrsti iz kolone, šel notri in parkiral.

Torej, obtičala sem v koloni za več kot uro, na cesti, ki se rahlo dviguje.

Imela sem prilike vaditi zagon in titrirati koliko gasa moram dati, da stojim s pomočjo kvačila, pa da krenem, brez da zadušim motor, brez da poskočim naprej in brez da se začnem kotaliti nazaj. V začetku me je bilo strah, saj če bi se samo malo zakotalila nazaj, bi zadela avto za mano. Če pa bi nepravilno startala, bi se že zaletela v avto pred mano.

Iz te strnjene kolone, na ozki cesti nisem mogla ubežati nikamor. Obračanje ni prišlo v poštev, čeprav sem že slutila, da bo rezultat ta, da se bom na koncu kolone samo obrnila in šla nazaj.


Bilo je več parkirališč, vendar vsa prepolna. Človek bi pričakoval, da imajo kakšne senzorje, ki kažejo zasedenost, pa jih ni bilo. Morala bi speljati noter na parkirišče in po tem iskati mesto. Pa tudi sicer, avti so bili tako na milimeter parkirani drug do drugega, da jaz, neizkušena z avtodomom, niti slučajno nisem smela niti misliti na to, da bi si poskušala najti prostor.

Bilo pa je vsaj možnosti da se obrnem.

In tako, brez da vidim jezero, sem se obrnila nazaj.