Blog

Svet iz drugačne perspektive

AVTODOMAR NA STARA LETA

EN MESEC SEM ŽE AVTODOMAR!!!

Moja zgodba je začela zelo dolgo nazaj.

Rojena sem v Vojvodini (Srbija)– že zelo dolgo nazaj. To so bili še časi, ko velika večina ljudi nikoli v življenju ni napustila meje svoje vasi. Moj dedek, na primer! Ko so se preselili v mesto, nikoli več ni šel v svojo rodno vas, čeprav je bila oddaljena samo 5-6 km, ker se ni upal potovati. Tudi z vlakom ne. Niti teh nekaj kilometri.


Svojo željo po potovanju sem verjetno podedovala po očetu. On je štel za potepuha. Saj je, v nasprotju z »normalnim«, prekolesaril ne samo vso Vojvodino temveč tudi vso Madžarsko. On je vsaj imel dober izgovor. Šel je »s trebuhom za kruhom« in v iskanju neke višje kvalitete življenja, kot mu je nudila vas. Mene so pa imeli za noro: ženski otrok, ki hoče potovati!!!

Zato so moje želje ostale neuresničljivo sanjarjenje...


Pa tudi sicer: Vojvodina je globoko v kontinentu. Oddaljena od vseh zanimivosti. Ko sem končala prvi razred osnovne šole, babica me je peljala v Rijeko, kje je ona, zaradi svoje astme preživela nekaj let. Potovala sva z vlakom dva dneva.


Ne vem, kdaj se mi je javila želja za potovanje z avtodomom. Takrat sem morala biti že na fakulteti, saj sem sanjarila tudi o tem, da bi spotoma lahko tudi delala. Ne vem več kako sem to zamislila, saj takrat ne samo da interneta ni bilo. Ni bilo niti prenosnih telefonov.


Takoj po fakulteti sem se poročila.

Mož pa ni bil za avtodom. Povedal je, da se on že ne bo »kuhal« poleti v vročem avtodomu. On je hotel barko — jaz pa neplavalka! Iz neskončne ravnice.




Ob Donavi se ni dalo naučiti plavati, saj je Donava mogočna, nevarna reka.



Moji starši so me učili plavati v neki plitvi gramoznici, kjer se mi je trebuh dotikal dna.

Sedaj pa mi mož hoče jadrnico...

Ko sva se poročili, njegova prva investicija je bila nakup načrta od Van de Stadt- a, za gradnjo 12 meterakse jadrnice.

Hotel jo je dati narediti iz lesa (iz gozdov njegovih staršev). Tako so naslage lase krasile naše dvorišče leta in leta, ko je na koncu ugotovil, da les le ni primerne kvalitete in tudi če bi bil, lesena barka le ne bi bila primerna. Lesena ladja bi potrebovala ogromno skrbi.

Pa se je sam lotil delati iz železa. (SLIKA)



Ampak, delo je zelo počasi napredovalo. Trebalo je graditi hišo. A zaradi številnih problemov, tudi hišo je pravzaprav moj mož sam moral graditi.



En dan se je moj mož odpravil nekam po Sloveiji. Mislim, da je razmišljal da le najame avtodom za dopustno pohajkovanje. Na to me pa pokliče: »Ženo, kupil sem poceni avdotom!«

Nekdo je vzel avtodom na lizing, po mu je zmanjkalo denanrja, ko je odplačal polovico cene. Tako smo mi dobili avtodom za polovično ceno.


Takrat že dolgo nisem več sanjala o avtodomu. Zamenjale so jih problemi in potreba po drugačnih »sanjah«. Npr: »kdaj mi bo končno otrok brez joka prespal celo noč«; in podobni.


Prvo leto smo šli v Anglijo za dva tedna. Drugo leto v Švico. Več si nismo mogli privoščiti, saj je vsaka prosta minuta izven uradne službe in vsaki prosti denar šel v gradnjo hiše.


In na to je prišlo vsodno leto 1999. Nemška marka je bila poceni – primerno za nabavo opreme, ki jo je bilo možno kupiti samo čez mejo! Možu pa je do takrat uspelo toliko narediti na jadrnici, da je načrtoval, da jo bo na jesen spustil v morje.

Po enem tednu izbivanja v Švici, je z polno paro nadaljeval delo na čolnu.

In, po uspešnem celodnevnem »švasanju«, je moj mož na enkrat ubežal s scene – umrl je, ko se je leta 1999 22. avgust prevesil v 23-tega.

Sin je bil še premlad, da bi nadaljeval očetovo delo. A vsi smo bili v drugih problemih. Razmišljanje o potovanjih z avtodomom ni prišlo v poštev. Tako sta in nedokončana ladja in avtodom šli na prodaj. Jaz sem pa mislila, da so s tem do konca izginile tudi moje sanje o potovanjih z avtodomom.


Vmes so mi znali priti prebliski o avtodomu, vendar nič več kot samo prebliski.

Na to, pred kratkim, preberem članak v Financah o avtodomarjih. Zgodba o Nastji in Roku (»Potujoči brlog«) se je pa globoko zagozdila v mene in povzročila izbruh vulkana. Zbudile so se vse stare in že zdavnaj pozabljene želje in sanje. Čisto me je obsedlo in jaz sem ponorela: »HOČEM, HOČEM! TO HOČEM!« Hočem svobodo! Hočem potovati! Hočem končno živeti, ne pa med štirimi zidovi čakati na smrt!

Vedno sem bila samotarska in razen mojega dela in potovanja nič drugega me ni zanimalo. Brez tega mi nič več ne preostane.


V meni je nastal pekel v katerem so se borile sanje z neštetimi pomisleki in strahovi.

Nikoli nisem resnično živela v tem svetu. Tako so me vzgajali! Izolirali so me že od kdaj sem na svetu. Pa ne zaradi ljubezni in zaščitniške skrbi... Vendar to je kompleksna in zelo huda zgodba in ji ni mesto tukaj. Zato bom ostala pri dejstvu, da nikoli nisem obvladala spopadanje s svetom in z izzivi. Izjema je bilo moje delo in učenje.


Minevala so desetletja mojega življenja, da niti opazila nisem. V najbolj intenzivnem desetletju tehnološkega razvoja in drugačnih sprememb pa sem jaz, zaradi neverjetnih hudih dogodkov, bila v popolnosti izvržena iz sveta, tako da tudi to nisem uspela slediti, kar bi sicer sledila. Razkol med mojim svetom—iz starih časov in tem novim je posal neobvladljivo veliki.

Če se danes hočeš soočiti s svetom in znajti se v izzivih, potrebuješ ogromno različnega znanja in veščin. In sedaj bi vse to morala obvladati popolnoma sama. Saj pri potovanju z avtodomom največji problem ni obvladati vožnjo z velikim avtom...


V meni je bil kaos in gneča. Kot takrat, ko se vsi naguravajo na vratih praznega avtobusa, zaradi čes po tem nihče ne more stopiti skozi.

Pojma nisem imela kje začeti, saj je za ustvaritev moje želje bilo potrebno vse naenkrat obvladati. Jaz pa sem tudi to pozabila kako sploh en avtodom izgleda.

Zaradi vsega tega v enem momento sem navalila in bi hotela takoj vse. V drugem pa sem v obupu odnehala vendar v tretjem momentu se je spet zbudil tisti, ki hoče -- da bi v naslednjem trenu spet bil zatlačen od gruče paničnih. Na to je prišla še skupina hudičkov (tudi v obliki zelo konkretnih oseb), ki so me pregovarjali naj ostanem na miru in naj sprejmem, da vse to ni za mene - da pač—čakam samo še smrt. Veliko je takšnih, ki bi najraj videli, da brez traga izginem s površja Zemlje.


Z neprekinjem ozaveščanjem po metodi Transformne osebnostne terapije (TOT) in s pomočjo informacij dobivenih od izkušenih avtodomarjev, se je začela razčiščevati slika in zadeve so v meni postopoma dobivale svoja prava mesta..


Nadaljevanje sledi







78 views0 comments