Od zdravnice, do lovilke mavrice

Napisano konec leta 2016

Zdravnica na začetku, potem homeopatinja, sedaj pa coachinja - ki bi vas rada naučila "miselne slovnice", s katero boste lahko "pisali" svoje življenje.

 

Za mano je veliko let in v njih se je veliko zgodilo. To pa, kar izstopa sedaj, ko se ozrem nazaj, sta dve tendenci, ki sta usmerjali moje življenje. Prva je bilo zaporedje naključnih korakov, ki so me po neki začrtani poti vodili naprej do cilja.

 

Druga tendenca pa je bilo neverjetno zaporedje hudih udarcev, katerih namen je bil, da me zlomijo in mi onemogočijo priti do cilja. Bolj ko sem se približevala cilju, močnejše so postajale ovire. In ko sem že pomislila, da so me premagali, sem po nekem čudežu zagledala možnost in se ponovno zagnala, da bi speljala do konca to, kar sem začela.

 

Kaj je bil moj cilj?

Ni bil iz glave in zavestno postavljen in načrtovan, kot to danes učijo. Bil pa je v meni. Rodila sem se s tem. Prepoznala pa sem ga šele sedaj, ko mi je dana možnost, da pogledam nazaj.

 

V otroštvu sem ga čutila v obliki neke močne POTREBA PO RAZUMEVANJU vsega. Ni se mi bil problem na pamet naučiti  dolgih recitacij. In ni mi bil problem memorirati učne snovi. Vendar je zame samo memoriranje, brez da bi pri tem snov tudi razumela,  predstavljalo hudo trpljenje.

 

Moja druga značajska črta je bila POTREBA PO ŠIRINI, ki sem jo zaznala v gimnaziji, ko je bilo potrebno izbrati nadaljnji študij. Z izjemo telovadbe sem zelo rada imla vse predmete, sploh naravoslovne. Izbrati samo eno smer in vse ostalo pustiti, je bilo zame zelo težko.

 

Takrat pa so se začela dogajati naključja

Ta pa so me usmerjala in vodila celo življenje, ne da bi se jih resno zavedala. Tako sem izbrala študij medicine. To je vse presenetilo, saj je v tistem času medicino šel študirat samo tisti, ki mu matematika ni šla, jaz pa sem oboževala matematiko.

 

Prva 3 leta na fakulteti so bila čudovita. Z užitkom sem se učila o tem, kako deluje celica, in ždela nad veliko tabelo biokemičnih ciklov, ki se dogajajo v človeškem telesu ali se učila Guytonovo fiziologijo. Zame ni bilo nič lepšega, kot spremljati, kako se en proces pretaka v drugega in kako ena funkcija pripelje do neke naslednje. Vsemu se je dalo slediti in vse se je dalo razumeti, brez da bi se kar koli morali učiti na pamet.

 

Moje težave so se začele v tretjem letniku, ko so na vrsto prišli klinični predmeti. Tam se nič več ni dalo razumeti. Memoriranje mi ni predstavljalo problema. Trpela pa sem zaradi pomanjkanja možnosti razumevanja. In tako se je v meni do konca izoblikovalo to moje globoko vprašanje: »Kaj je PRAVI VZROK za bolezni in kaj se skriva v ozadju?«

 

Moja potreba po učenju z razumevanjem ni mogla biti potešena. Prisotnost potrebe po razumevanju pa je bila ovira  za memoriranje. Čutila sem jo, kot nek trn, ki ti se je zarinil v meso in te zaboli pri vsakem premiku. To me je pripeljalo do odločitve, da potlačim svojo potrebo po razumevanju. Moj cilj je bil, da čim hitreje memoriram potrebno snov ter končam fakulteto, da bi po tem v miru končno lahko študirala .

 

Vse to je bilo v meni samo napol zavestno in ničesar nisem naklepno načrtovala in usmerjala. Ravno to je omogočilo vodenje. Univerzum te lahko vodi šele takrat, ko ga sam ne oviraš z lastnimi načrti. In tega sem se v popolnosti zavedala šele sedaj.

 

Moj »radovednež« pa je vseeno ves čas deloval.

Tako sem že v prvem letniku začela delati v raziskovalni skupini Inštituta za biologijo. Delala sem pri projektu, ki je bil delan v sodelovanju z raziskovalci iz ZDA. 

 

Do petega letnika sem končala del, ki mi je bil dodeljen, vendar ga nisem imela časa objaviti. Hotela sem pravočasno končati fakulteto. Na osnovi teh podatkov iz raziskav sem pozneje naredila magisterij in tudi doktorat.

 

Takrat na fakulteti še nisem imela načrtov za akademske titule. Bilo mi je bolj pomembno, da končam fakulteto in nadaljujem svojo pot.

 

Postalo mi je pa jasno, da svojega življenja nočem porabiti v družbi z laboratorijskimi podganami. Bila pa sem se spet, kot prej v gimnaziji, prisiljena odločiti, v katero smer si bom omejila svojo potrebo po širini.

 

Tako je iz mene izplavala naslednja značajska črta,. To pa je bila silna želja POMAGATI LJUDEM.

 

Odločila sem se postati splošni zdravnik - »terenec«.

Zdelo se mi je, da ravno zaradi širine, ki sem jo na ta način lahko obdržala, najbolje pomagam ljudem.

 

Seveda, izpolnila sem svojo obljubo. Tako rekoč isti dan, ko sem promovirala, sem začela obnavljati učno snov in zares študirati. Učenje sem nadaljevala na specializaciji. Izsilila sem jo tako, da sem jo začela med porodniškim dopustom.

 

Zelo sem uživala v vsakem, na novo pridobljenem znanju, čeprav sem se ob večerih učila tako, da sem se sprehajala po stanovanju, sicr bi zaspala. In najbolj srečna sem bila, ko sem dobila tudi svoj teren (Kostanjevica na Krki in Podbočje) – točno takšnega, kot sem si ga želela.

 

Razočaranje

Ves čas sem se veliko učila, vendar sem po nekaj letih začela postajati vse bolj razočarana. Na eni strani zaradi neučinkovitosti moje oboževane medicine, po drugi strani pa zato, ker je ta medicina postajala vse bolj "črna" (zlorabljena). Takšna medicina pa ne samo da ne more pomagati, koliko bi sicer lahko, ampak celo škoduje.

 

Homeopatija

Sledili so naslednji »naključni koraki«. Čeprav sem bila strogo proti vsemu, kar ni bila znanstvena medicina, sta bila v meni "raziskovalec" in "filantrop" močnejša kot moj ego. Tako sem začela eksperimentirati s homeopatijo. Po dveh letih borbe same s seboj je »medicinec« v meni moral priznati, da homeopatija bolje deluje kot medicina. Strašno težko je bilo po vsem, v medicino vloženem trudu priznati, da ne deluje, kot bi bilo potrebno, in da obstaja nekaj boljšega.

 

Moja prva transcendenca

Z začetkom študija homeopatije (v Nemčiji) sem vstopila v nek, meni popolnoma neznan, transcendentalni svet.

(Transcendenca/ transcendirati pomeni preseči, prekoračiti, prestopiti naravo in razum, preseči spoznavni svet, prestopanje k biti (Portal »FRAN«, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).

 

Mislila sem, da se bom preprosto naučila namesto tablet dajati homeopatska zdravila. Vendar je to novo področje od mene terjalo popolni preobrat v načinu razmišljanja. Dokaz, da je bil ta način premišljevanja pravilen, so bili ozdravljeni pacienti.

 

Tudi jaz sem bila slab učenec v življenjski šoli.

Imela sem že hud odpor do medicine in zdravniškega dela. Če bi me pustili pri miru, ne bi imela ne poguma ne moči zapustiti svojega delovnega mesta in zdravniškega poklica. Sedaj sem hvaležna tistim, ki so me s svojimi hudobijami pripravili do tega, da izstopim iz medicine.

 

Vendar, kot bi rekli, »stopila sem z dežja pod kap«. Namreč, s tem da sem leta 1993 postala »samostojni podjetnik«, se v mojem siceršnjem značaju ni nič spremenilo. Ostala sem še naprej isti "socialistični zdravnik", ki je bil »dresiran«, da dela za drobiž. O »papirologiji« sploh nič nisem vedela in niti pomislila nisem na možnost, da bi se s tem ukvarjala. Izraz »podjetništvo« pa sem prvič »zaznala« šele pred 2−3 leti. Pred sabo sem imela samo bolne ljudi, ki sem jim hotela čim bolje pomagati. Zaradi tega sem žrtvovala svoje privatno življenje in družino. Delala sem neizmerno veliko, pa tako rekoč zastonj. V zahvalo so naredili vse, da me uničijo.

 

Vesela, vendar je nekaj le manjkalo

Vesela sem bila delati kot homeopatinja, vendar tudi pri tem mi je nekaj manjkalo.

 

Hitro sem začutila, da sem prišla do neke meje in čez to nisem mogla. Na primer, bolezen pri pacientih se je hitro in močno izboljšala, ostale pa so neke malenkosti, ki pa nikakor niso hotele izginiti.

 

Moja druga transcendenca

Prešla sem neko nevidno mejo in sem čutila, kako sem stopila v »sod s smodnikom«. Tako se je začelo ozaveščanje. Namreč, ko sem začela pogovore z ljudmi in jih usmerila v premišljevanje o sebi na določen način, so bolezni do konca izginile.

 

Ta nova transcendenca me je pripeljala v svet, ki je bil popolnoma nov in neznan tudi na splošno. To je bila »pot iz močvirja«. Moja naloga je bila, da se »spustim s padalom« do osebe, ki je obtičala v svojem »močvirju«, da za njega »najdem primerno pot« in da ga po tej poti varno pripeljala ven. 

 

Mnogo let se dejansko nisem zavedala, kaj pravzaprav delam. Največ zaslug za to, da ugotovim pomembnost svojega dela pripada spet tistim, ki so me z vso silo hoteli uničiti. Ravno tisti, ki so se tako močno trudili, da bi mi dokazali, da nimam prav, so mi dali najboljša dokazila o veljavnosti mojih "teorij" in učinkovitosti moje terapije. S tem so mi pomagali obdržati vero, ko sem bila že na tem, da jo izgubim.

 

Pot, dolga 25 let

25 let sem se sama prebijala skozi vse to.

Srečala sem številne pomembne in popularne avtorje, ki so govorili o stvareh s katerimi sem se jaz začela ukvarjati. Vsakikrat sem mislila, da sem končno našla nekoga, ki več ve o teh zadevah kot jaz ter da mi bo učitelj, ki mi bo pomagal, me poučil in mi dal podporo.

Bila sem pa vedno razočarana.  Ko sem pobliže pogledala, kaj in kako delajo, sem ugotovila, da se njihovi »ukrepi« niti slučajno ne ujemajo s tem, kar govorijo in trdijo. Največkrat so mi sami dokazali, da nimajo pojma o tem, kar govorijo, ali pa da naklepno zavajajo ljudi.

 

Biznis in ezoterika

Bila sem sama sebi prepuščena v iskanju poti zase in druge. Ko sem pomislila, da mi ni in tudi ne bo uspelo priti do konca, je spet vstopilo VODENJE v obliki naključij. Pomoč je prišla od tam, od koder sem to najmanj pričakovala. To ni bila "klasična pomoč", kot smo jo vajeni. Bil pa je nauk, ki sem ga lahko transformirala na svoje področje.

 

Začelo se je s tem, da sem premišljevala, kam naj dam tisto nekaj denarja, kar mi ga je še ostalo. Z vlaganjem v vzajemne sklade sem bila razočarana, nisem pa vedela, kakšne so pravzaprav možnosti.  

 

In  "slučajno" dobim obvestilo o brezplačni predstavitvi plačljivega seminarja na to temo.

 

Naslednji korak je bil plačljivo nadaljevanje tega uvoda. Korak za korakom sem prišla do Roberta Kiyosakija, kjer sem začutila, da so njegove investicijske zadeve bazirane na popolnoma enaki filozofiji kot moja terapija. Čutila sem, da se "tirnice" njegovih "teorij" začenjajo točno tam, kjer se moje končujejo. Torej, njegov nauk je bil moje nadaljevaje v ...

 

… tretjo transcendenco

In postopoma, korak za korakom, sem se učila in moje vidno polje se je širilo. To ni bilo samo učenje biznisa. Za v tem poslovnem svetu veljavna znanja in principe sem iskala in našla ekvivalente na mojem področju. Tako sem uspela priti do izhoda in upam, da bom imela dovolj moči, da bi pot še nekaj časa nadaljevala (odvisno od tega, koliko časa bom še živela).

 

Moram poudariti, da nisem mnenja, da je v biznisu vse v redu ...! Vendar, kot pravijo, človek se uči tudi na napakah (tukaj: umazanijah) drugih. V vsakem primeru sem hvaležna tej "indirektni" pomoči na področju, za katerega najmanj mislijo, da je "ezoterično". 

 

Sicer, kot sem že omenila, za uspeh sem lahko hvaležna svojim neprijateljem, ki jih je bilo na pretek. Zaradi njih sem bila prisiljena stopati naprej. Zaradi njih sem morala iz sebe izvleči tudi zadnje kaplje moči in sposobnosti, da najdem pravo pot in na koncu tudi izhod. Doživela sem veliko hudega, vendar sedaj sem srečna, da sem se spustila v to. Pot je bila zanimiva in mi je resnično prinesla znanje in odgovore na vprašanja, s katerimi sem prišla na ta svet.

 

Pot je "asfaltirana"

In sedaj je vse tako preprosto. Je pa za 180 stopinj obrnjena v obratno smer od danes popularnega načina razmišljanja.

Če mi boste sledili, vam bom to tudi dokazala. Ničesar ne tvegate, razen nekaj svojega ega.Pa zakaj ne bi poskusili! Videli boste, da se vam izplača.

1.  2.

Kontaktni podatki 

dr.sci.univ.  Kornelija Pope Toth dr. med.

Grajska 41

4260 Bled

tel: 040 36 09 36

e-mail: kornelija.pt@gmail.com

Skype: Neli.Toth

 

Za dodatne informacije sem vam na voljo vsak delovnik med 7 in 9 uro.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now