top of page
Untitled design copy.png

Zdravnica na začetku, po tem homeopatinja in coachinja, sedaj pa samo osovražena in od vseh zavržena in odvržena starka - ki bi pa še enkrat, zadnjič, poskusila prikazati vam svet iz druge perspektive. To vam bo omogočilo, da zase izberete drugačne poti od teh, ki ste jih dosedaj hodili in ki so vas pripeljale do te katastrofe, ki jo sedaj živimo. Nove poti pa so sedaj vsem vam že na dohvat roke, samo se je potrebno obrniti v pravo smer. 

 

Spodnji tekst je bil napisan nekje leta 2015. 

Za mano je veliko let in v njih se je veliko zgodilo. To pa, kar izstopa sedaj, ko se ozrem nazaj, sta dve tendenci, ki sta usmerjali moje življenje. Prva je bilo zaporedje naključnih korakov, ki so me po neki začrtani poti vodili naprej do cilja.

Druga tendenca pa je bilo neverjetno zaporedje hudih udarcev, katerih namen je bil, da me zlomijo in mi onemogočijo priti do cilja. Bolj ko sem se približevala cilju, močnejše so postajale ovire. In ko sem že pomislila, da so me premagali, sem po nekem čudežu zagledala možnost in se ponovno zagnala, da bi speljala do konca to, kar sem začela.

Kaj je bil moj cilj?

Ni bil iz glave in zavestno postavljen in načrtovan, kot to danes učijo. Bil pa je v meni. Rodila sem se s tem. Prepoznala pa sem ga šele veliko pozneje, ko mi je dana možnost, da pogledam nazaj.

 

V otroštvu sem ga čutila v obliki neke močne POTREBA PO RAZUMEVANJU vsega. Ni se mi bil problem naučiti na pamet dolge recitacije. In ni mi bil problem memorirati učne snovi. Vendar je zame samo memoriranje, brez da bi pri tem snov tudi razumela,  predstavljalo hudo trpljenje.

 

Moja druga značajska črta je bila POTREBA PO ŠIRINI, ki sem jo zaznala v gimnaziji, ko je bilo potrebno izbrati nadaljnji študij. Z izjemo telovadbe sem zelo rada imla vse predmete, sploh naravoslovne. Izbrati samo eno smer in vse ostalo pustiti, je bilo zame zelo težko.

 

Takrat pa so se začela dogajati naključja

Ta pa so me usmerjala in vodila celo življenje, ne da bi se jih resno zavedala. Tako sem izbrala študij medicine. To je vse presenetilo, saj je v tistem času medicino šel študirat samo tisti, ki mu matematika ni šla, jaz pa sem oboževala matematiko.

 

Prva tri leta na fakulteti so bila čudovita. Z užitkom sem se učila o tem, kako deluje celica, in ždela nad veliko tabelo biokemičnih ciklov, ki se dogajajo v človeškem telesu ali se učila Guytonovo fiziologijo. Zame ni bilo nič lepšega, kot spremljati, kako se en proces pretaka v drugega in kako ena funkcija pripelje do neke naslednje. Vsemu se je dalo slediti in vse se je dalo razumeti, brez da bi se kar koli morali učiti na pamet.

 

Moje težave so se začele v tretjem letniku, ko so na vrsto prišli klinični predmeti. Tam se nič več ni dalo razumeti. Trebalo je učiti se na pamet dejstva, brez možnosti razumeti poti, niti sled dogodkov ki so in zaradi česa so pripeljali do določenih bolezni. Tako se je v meni do konca izoblikovalo to moje vprašanje, ki mi je prihajalo iz dna duše: »Kaj je PRAVI VZROK za bolezni in kaj se skriva v ozadju?«

 

Moja potreba po učenju z razumevanjem ni mogla biti potešena. Prisotnost potrebe po razumevanju pa je bila ovira  za memoriranje. Čutila sem jo, kot nek trn, ki ti se je zarinil v meso in te zaboli pri vsakem premiku. To me je pripeljalo do odločitve, da potlačim svojo potrebo po razumevanju. Moj cilj je bil, da čim hitreje memoriram potrebno snov ter končam fakulteto, da bi po tem v miru končno lahko študirala .

 

Vse to je bilo v meni samo napol zavestno in ničesar nisem naklepno načrtovala niti usmerjala. Ravno to je omogočilo vodenje. Univerzum te lahko vodi šele takrat, ko ga sam ne oviraš z lastnimi načrti. Tega sem se v popolnosti zavedala šele sedaj.

 

Moj »radovednež« pa je vseeno ves čas deloval.

Tako sem že v prvem letniku začela delati v raziskovalni skupini Inštituta za biologijo. Delala sem pri projektu, ki je bil delan v sodelovanju z raziskovalci iz ZDA. 

 

Do petega letnika sem končala del, ki mi je bil dodeljen, vendar ga nisem imela časa objaviti. Hotela sem pravočasno končati fakulteto. Na osnovi teh podatkov iz raziskav sem pozneje naredila magisterij in tudi doktorat.

 

 Svojega življenja nikakor nisem hotela porabiti v družbi z laboratorijskimi podganami. Bila pa sem spet, kot prej v gimnaziji, prisiljena odločiti, v katero smer si bom omejila svojo potrebo po širini.

 

Tako je iz mene izplavala naslednja značajska črta,. To pa je bila silna želja POMAGATI LJUDEM.

 

Odločila sem se postati družinski (splošni) zdravnik - »terenec«.

Zdelo se mi je, da ravno zaradi širine, ki sem jo na ta način lahko obdržala, najbolje pomagam ljudem.

 

Seveda, izpolnila sem svojo obljubo. Tako rekoč isti dan, ko sem promovirala, sem začela obnavljati učno snov in zares študirati. Učenje sem nadaljevala na specializaciji, subspecializaciji in na neštetih seminarjih in tečajih za vzposabljanje.  

Razočaranje

Medicino sem oboževala. Zato mi ni bilo težko ves čas učiti se. Vendar sem po nekaj letih začela postajati vse bolj razočarana. Na eni strani zaradi neučinkovitosti moje oboževane medicine, po drugi strani pa zato, ker je ta medicina postajala vse bolj "črna" (zlorabljena). Takšna medicina pa ne samo da ne more pomagati, koliko bi sicer lahko, ampak celo škoduje.

 

Homeopatija

Sledili so naslednji »naključni koraki«. Čeprav sem bila strogo proti vsemu, kar ni bila znanstvena medicina, sta bila v meni "raziskovalec" in "filantrop" močnejša kot moj ego. Tako sem začela eksperimentirati s homeopatijo. Po dveh letih borbe same s seboj je »medicinec« v meni moral priznati, da homeopatija bolje deluje kot medicina. Strašno težko je bilo po vsem, v medicino vloženem trudu priznati, da ne deluje, kot bi bilo potrebno, in da obstaja nekaj boljšega.

 

Moja prva transcendenca

Z začetkom študija homeopatije (v Nemčiji) sem vstopila v nek, meni popolnoma neznan, transcendentalni svet.

(Transcendenca/ transcendirati pomeni preseči, prekoračiti, prestopiti naravo in razum, preseči spoznavni svet, prestopanje k biti (Portal »FRAN«, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).

 

Mislila sem, da se bom preprosto naučila namesto tablet dajati homeopatska zdravila. Vendar je to novo področje od mene terjalo popolni preobrat v načinu razmišljanja. Dokaz, da je bil ta novi način premišljevanja pravilen, so bili ozdravljeni pacienti.

 

Tudi jaz sem bila slab učenec v življenjski šoli.

Imela sem že hud odpor do medicine in zdravniškega dela. Če bi me pustili pri miru, ne bi imela ne poguma ne moči zapustiti svojega delovnega mesta in zdravniškega poklica. Sedaj sem hvaležna tistim, ki so me s svojimi hudobijami pripravili do tega, da izstopim iz medicine.

 

Vendar, kot bi rekli, »stopila sem z dežja pod kap«. Namreč, s tem da sem leta 1993 postala »samostojni podjetnik«, se v mojem siceršnjem značaju ni nič spremenilo. Ostala sem še naprej isti "socialistični zdravnik", ki je bil »dresiran«, da dela za drobiž. O »papirologiji« sploh nič nisem vedela in niti pomislila nisem na možnost, da bi se s tem ukvarjala. Izraz »podjetništvo« pa sem prvič »zaznala« šele pred 2−3 leti. Pred sabo sem imela samo bolne ljudi, ki sem jim hotela čim bolje pomagati. Zaradi tega sem žrtvovala svoje privatno življenje in družino. Delala sem neizmerno veliko, pa tako rekoč zastonj. V zahvalo so pa naredili vse, da me uničijo.

 

Vesela, vendar je nekaj le manjkalo

Vesela sem bila delati kot homeopatinja, vendar tudi pri tem mi je nekaj manjkalo.

 

Hitro sem začutila, da sem prišla do neke meje in čez to nisem mogla. Na primer, bolezen pri pacientih se je hitro in močno izboljšala, ostale pa so neke malenkosti, ki pa nikakor niso hotele izginiti.

 

Moja druga transcendenca

Na to sem začutila, da sem prešla to nevidno mejo. Svet, v katerega sem pa vstopila je bil »sod s smodnikom«.

Tukaj je bil začetek ozaveščanje. Namreč, ko sem začela pogovore z ljudmi in jih usmerila v premišljevanje o sebi na določen način, so bolezni do konca izginile.

 

Ta nova transcendenca me je pripeljala v svet, ki je bil popolnoma nov in neznan tudi na splošno. To je bila »pot iz močvirja«. Moja naloga je bila, da se »spustim s padalom« do osebe, ki je obtičala v svojem »močvirju«, da za njo »najdem primerno pot« in da jo po tej poti varno pripeljala ven. 

 

Mnogo let se dejansko nisem zavedala, kaj pravzaprav delam. Največ zaslug za to, da ugotovim pomembnost svojega dela pripada spet tistim, ki so me z vso silo hoteli uničiti. Ravno tisti, ki so se tako močno trudili, da bi mi dokazali, da nimam prav, so mi dali najboljša dokazila o veljavnosti mojih "teorij" in učinkovitosti moje terapije. S tem so mi pomagali obdržati vero, ko sem bila že na tem, da jo izgubim.

 

Pot, dolga 30 let

30 let sem se sama prebijala skozi vse to.

Srečala sem številne pomembne in popularne avtorje, ki so govorili o stvareh s katerimi sem se jaz začela ukvarjati. Vsakikrat sem mislila, da sem končno našla nekoga, ki več ve o teh zadevah kot jaz ter da mi bo učitelj in mi  pomagal, me poučil in mi dal podporo.

Bila sem pa vedno razočarana. Njihovi promptni napadi name, še preden bi povedala do konca kaj hočem, so mi že bili sumljivi. Ko pa sem bolj "od blizu" pogledala, kaj in kako delajo, sem ugotovila, da se njihovi »ukrepi« niti slučajno ne ujemajo s tem, kar govorijo in trdijo. Največkrat so mi sami dokazali, da nimajo pojma o tem, kar govorijo, ali pa da naklepno zavajajo ljudi.

 

Biznis in ezoterika

Bila sem prepuščena sama sebi v iskanju poti zase in za druge. Ko sem pomislila, da mi ni in tudi ne bo uspelo priti do konca, je spet vstopilo VODENJE v obliki naključij. Pomoč je prišla od tam, od koder sem to najmanj pričakovala. To ni bila "klasična pomoč", kot smo jo vajeni. Bil pa je nauk, ki sem ga lahko transformirala na svoje področje.

 

Začelo se je s tem, da sem premišljevala, kam naj dam tisto nekaj denarja, kar mi ga je še ostalo po nakupu in renovaciji stanovanja. Z vlaganjem v vzajemne sklade sem bila razočarana, nisem pa vedela, kakšne so pravzaprav možnosti.  

 

In  "slučajno" dobim obvestilo o brezplačni predstavitvi plačljivega seminarja na to temo od Roberta Roliha.

 

Naslednji korak je bil plačljivo nadaljevanje tega uvoda. Korak za korakom sem prišla do Roberta Kiyosakija, kjer sem začutila, da so njegove investicijske zadeve bazirane na popolnoma enaki filozofiji kot moja terapija. Čutila sem, da se "tirnice" njegovih "teorij" začenjajo točno tam, kjer so se moje končale. Torej, njegov nauk je bil moje nadaljevaje v ...

 

… tretjo transcendenco

In postopoma, korak za korakom, sem se učila in moje vidno polje se je širilo. To ni bilo samo učenje biznisa. Za v tem poslovnem svetu veljavna znanja in principe sem iskala in našla ekvivalente na mojem področju. Tako sem uspela priti do izhoda in upam, da bom imela dovolj moči, da bi pot še nekaj časa nadaljevala (odvisno od tega, koliko časa bom še živela).

 

Moram poudariti, da nisem mnenja, da je v biznisu vse v redu ...! Vendar, kot pravijo, človek se uči tudi na napakah (tukaj: umazanijah) drugih. V vsakem primeru sem hvaležna tej "indirektni" pomoči na področju, za katerega najmanj mislijo, da je "ezoterično". 

 

Sicer, kot sem že omenila, za uspeh sem lahko hvaležna svojim neprijateljem, ki jih je bilo na pretek. Zaradi njih sem bila prisiljena stopati naprej. Zaradi njih sem morala iz sebe izvleči tudi zadnje kaplje moči in sposobnosti, da najdem pravo pot in na koncu tudi izhod. Doživela sem veliko hudega, vendar sedaj sem srečna, da sem se spustila v to. Pot je bila zanimiva in mi je resnično prinesla znanje in odgovore na vprašanja, s katerimi sem prišla na ta svet.

 

Pot je "asfaltirana"

In sedaj je vse tako preprosto. Je pa za 180 stopinj obrnjena v obratno smer od danes popularnega načina razmišljanja.

Če mi boste sledili, vam bom to tudi dokazala. Ničesar ne tvegate, razen nekaj svojega ega.Pa zakaj ne bi poskusili! Videli boste, da se vam izplača

Danes smo 14. julija 2020. Smo v takoimenovani epidemiji, ki zagotovo ne bodo hitro končana.

Saj problem ni ta virus temveč še marsikaj drugega, kar se skriva v ozadju. Najhujše niti ni sama politika niti denar. Veliko hujše je vse to, kar smo vsi mi, a to nikakot nočete videti. O tem bom še nekaj pisala.

 

Od takrat, ko sem napisala zgornji tekst, je minilo pet let. Takrat sem mislila, da je zgodbe konec in da nisem samo jaz izplavala, temveč da boste pripravljeni tudi vi slediti in priti ven preden se vse začne sesuvati. Vendar ni bilo tako.

Imam dokazljive razloge verjeti, da bi danes svet bil popolnoma drugačen, če bi mi že pred 30 leti začeli sledili - pa niste.

In prepričana sem, da bi le bilo drugače, če bi mi vsaj pred petimi leti začeli slediti. Vendar vabljive obljube popularne miselnosti so bile močnejše od moje "trnove poti" taljenja ega, ki sem ga pred petimi leti ponujala. 

Vse se je samo pogrezalo vse globlje in globlje.  Na žalost, obstaja še globlje. Saj nam o tem govorijo strokovnjaki številnih področij.

 

Danes še imamo možnost "hitre evakuacije". Jaz sem se prebila.

Če je ne izkoristimo, kmalu ne bo več kaj evakuirati...

Ne bom vam več veliko pisala. Saj ste dokazali, da tako in takjo ne berete in da je brez smisla da se trudim. Tisti, ki bo resno mislil in bo hotel, me bo lahko še našel. Ne pa dolgo.

Zdaj smo 9. decembra 2022.

Šele sedaj, na tej moji novi sliki vidim kako je čas minil. Saj se več ne propoznam. Duša pa mi je še mlada in v polnem zagonu. 

Od zadnjega zapisa se je spet veliko spremenilo. Toliko veliko, da več ne morem slediti. 

Na začetku te poti pred 30. leti, po kateri vodi Transformna osebnostna terapija (TOT) je en »razred« / etapa trajala tudi nekaj let. Trajanje »razreda« se je vse bolj skajševalo tako, da je na zadnje že trajalo mogoče nekaj tedni ali še manj. Ker sem ostala sama a polno obremenjena, pot je postajala vse bolj intenzivna in vse bolj naporna.

Jaz sem se še naprej trudila vam razlagati in dopovedovati vendar mi nihče ni sledil. 

Ne, nisem pravilno napisala: sledili ste mi vendar samo zato, da bi me pregnali in popolnoma zatolkli na vseh področjih, na najbolj neverjetne in nepričakovane načine. Ko ni bilo vzroka, da se me napadne pa so izmislili najbolj neverjetne vabe in zamke, ki niso imele več nobene veze z »mojo« terapevtsko metodo. Ko sem zagrabila, so me zatolkli. Ko več tudi to ni šlo, pa so proti meni izmislili laži.

Vse to je imelo tudi dobro stran. Saj me je prisililo, da opustim to svojo usmerjenost v delo, da dvignem roke od vsega in da postanem avtodomar, ki bo – pregnan- lutal po svetu. To pa bi dejansko pomenilo ne samo OSVOBAJANJE od obveznosti, ki sem jih čutila, temveč bi bilo tudi izpolnjenje mojih mladostniških želja.

 

Se pa je spet izkazalo, da je tudi avtodomarstvo bil v resnici nov razred v tej življenjski šoli, ki me je prisilil, da se spustim globlje v sebe in pripeljem na površje probleme, ki so bili tako globoko potlačeni (in prekriti z »armiranim betonom«) da se niti slutiti ni dalo, da so v meni. Verjetno so bili potlačenii v kakšnem prejšnjem življenju, saj sem se rodila sem "armiranim betonom". O obstoju teh problemov sem lahko samo slutila na podlagi teh nekaj mojih prirojenih problemov, kot je npr. afazija in lingvistični problemi.  

Da je šlo za »pokrov od armiranega betona« sem se zavedala šele, ko je počil. Da bi počil, pa sem morala doživeti zelo hudi stres. Ta pa je bil, tega leta, ko sem se po stranski cesti pripeljala v predmestje Napulja. Zabredla sem v nemogoče oske in prenatrpane uličice, po tem pa se neskončno dolgo prebijala do PZA-ja (Parkirališča za avtodome v Napulju). 

Do takrat sem vse napore in stresne situacije zaradi nemogočih pogojev vožnje zelo mirno prenašala in sem jih z uspehom premagovala, vendar ta nemogoče težka pot je trajala predolgo in v meni je nekaj počilo in na površje je prišel obup: Najraj bi se ustavila, sedala na rob ceste in tulila od obupa. Ni pa bilo mogoče, saj ni bilo mesta, kjer bi se lahko, vsaj za hip ustavila. Ko sem pa se zavedala za kaj gre in da je to tudi bila lekcija, --kot se to pri tej »moji« metodi vedno dogaja, sem se v hipu pomirila in uspešno speljala pot do konca. 

 

In tako sem se prebijala iz nivoja na novi in globlji nivo.

Na to sem začutila, da se je tudi v »atmosferi« nekaj spremenilo.

 

S pisanjem sem prenehala že enkrat prej. Po dolgi pauzi sem ponovno začela pisati o avtodomarskih izkušnjah. Po nekem času sem spet odnehala. Naenkrat mi je postalo vse brez veze in dokončano, ker se je zdelo, da se apokalispe ne da več ustaviti in da svet gre v končno propast. Ostalo mi je samo, da poskušam rešiti svojo kožo.

Sedaj pa sem začutila, da je »prišla božja napeljava« na ta nivo in je ustavila lavino »sekundo« preden bi vse eksplodiralo v uničenje. Razen tega je vsem, ki se »obrnejo v pravo smer« omogočen takojšnji priklop na »božjo napeljavo«. Kot "klik" se bo odprla možnost za prve korake v smeri, ki se vam je prej zdela nemogoča, kot je zame bilo nemogoče, da bi obvladala avtodom, na sploh pa to situacijo, ki se mi je pripetila pred dvema mesecoma v Napulju. .

 

In kot vedno: če se nekaj dogaja na eterični ravni, potrebno je nekaj časa, da se to pojavi tudi na konkretni ravni in v konkretni obliki. To je kot pot od ideje do konkretnega »izdelka«. Gre se v etapah in po nivojih. Na vsaki etapi je potrebno rešiti ogromno logističnih in drugih problemov, da bi prišli v naslednjo etapo. In tako naprej, do konkretno ustvarjenega »izdelka«. 

Seveda, če ne sodelujejo tisti, ki bi morali sodelovati, se vse ustavi in pa se lahko vse uniči pred uresničitvijo. 

Tudi poštar vam zastonj prinese in postavi pred vrata od vas naročen paket. Če ne odprete vrata svoje zavesti, ta paket nikoli ne bo vaš.

 

Sedaj pa, kot je videti, je vse toliko dozorelo, da sem postala sposobna lotiti se pisanja, pa tudi do postopnega preoblikovanja mojih spletnih strani. Tukaj se bo nekaj časa še zatikalo vendar bo tega vse manj – če mi boste sledili, na sploh, če boste slidili principom, ki so osnova te »moje« terapije. Če ne boste, bo se vse spet ustavilo—sedaj pa resnično do konca ustavilo a lavina bo nadaljevala svojo uničujočo pot. 

 

Tudi moje življenje postopoma izteka. Jaz se bom trudila "izplavatii na obalo" in bom srečna, če mi boste omogočili, da še vam pomagam, da izplavate. Po tem je moje delo, pa tudi življenje končano. Jaz bom »osala na obali« in mahala za vami (in še kričala zadnje napotke) dokler boste vi odhajali naprej v svoja življenja.

bottom of page